»Sveti oče, 31. oktobra boste obiskali Lund in Malmö, kjer se boste udeležili ekumenske komemoracije 500 let Reformacije, ki jo pripravlja Svetovna luteranska zveza in Papeški svet za pospeševanje enosti med kristjani. Kakšno upanje in kakšna pričakovanja imate ob tem zgodovinskem dogodku?«
To je prvo od številnih vprašanj, ki jih je papežu Frančišku postavil švedski jezuit Ulf Jonsson, direktor švedske jezuitske revije Signum, v soboto, 24. septembra popoldne, ko sta bila poldrugo uro skupaj s p. Antoniem Spadarom pri svetem očetu v domu sv. Marte. Intervju je bil objavljen v reviji La Civiltà Cattolica. Papež je na prvo vprašanje odgovoril: »Rekel bi samo eno besedo: približati se. Moje upanje ter moje pričakovanje je, bolj se približati svojim bratom in svojim sestram. Bližina bo dobro dela vsem. Zaradi oddaljenosti pa se zboli. Ko se oddaljimo, se zapremo sami vase in postanemo monade, nesposobne srečati se. Porajati se začnejo strahovi. Potrebno se je učiti iti onkraj, da srečamo druge. Če tega ne bomo storili, bomo tudi mi kristjani zboleli za razkolom. Moje pričakovanje je torej, da mi bo uspelo napraviti korak k tej bližini, da bom bliže svojim bratom in svojim sestram, ki živijo na Švedskem.«

Med ekumenskim dialogom naj bi se drugačni skupnosti skušali obojestransko obogatiti s tistim boljšim iz njihovih tradicij. Kaj bi se lahko katoliška Cerkev naučila iz luteranske tradicije?
Na misel mi prihajata dve besedi: 'reforma' in 'Sveto pismo'. Bom pojasnil. Najprej besedo 'reforma'. Na začetku je bilo to Lutrovo dejanje reforma v tistem tako težkem trenutku za Cerkev. V tem tako zapletenem stanju je Luter želel le pomagati. Zatem se je to dejanje, tudi zaradi politične situacije, pomislimo na cuius regio eius religio, v sprevrglo v 'stanje' razkola in ne v proces prenove vse Cerkve, kar je zanjo bistveno, saj je Cerkev semper reformanda (vedno v prenovi). Druga beseda je 'Sveto pismo', Božja Beseda. Luter je storil velik korak naprej, da je Božjo Besedo dal v roke ljudem. Reforma in Sveto pismo sta dve temeljni stvari, ki juglede na luteransko tradicijo lahko poglobimo. Ob tem mi prihajajo na misel generalna zasedanja pred konklavom, na katerih je bila med našimi razpravami zelo živa in navzoča zahteva po reformi.

Po več kot 1.200 letih ste prvi neevropski papež in pogosto opozarjate na življenje Cerkve na področjih, ki veljajo za »periferije« sveta. Kje bo imela po Vašem mnenju katoliška Cerkev najbolj žive skupnosti v prihodnjih 20 letih? In na kakšen način bodo lahko evropske Cerkve prispevale h katolištvu prihodnosti?
»To je vprašanje, ki je povezano s prostorom, z geografijo. Alergičen sem na govore o 'prostoru', vendar pa vedno pravim, da se s periferij stvari vidijo bolje kakor iz centra. Živost cerkvenih skupnosti ni odvisna od prostora, od geografije, ampak od duha. Res je, da imajo mlade Cerkve bolj svežega duha in da so druge Cerkve, ki so postarane, malo zaspane, za katere se zdi, da želijo samo ohraniti svoj prostor. V teh primerih ne rečem, da ni duha: je, vendar je zaprt v strukturo, na tog način, ki se boji, da bi izgubil prostor. V Cerkvah nekaterih držav se prav vidi, da manjka svežina. V tem smislu da svežina periferij več prostora duhu. Potrebno se je izogibati učinkom negativnega staranja Cerkva. Dobro je, če ponovno preberemo tretje poglavje preroka Joela, kjer pravi, da bodo starčki imeli sanje in mladeniči videnja. V sanjah starejših je možnost, da bodo imeli naši mladi lahko nova videnja, da bodo imeli ponovno prihodnost. Cerkve pa so včasih zaprte v programe, v načrtovanja. Priznam: vem, da so potrebni, vendar pa težko zelo zaupam v organizacijske sheme. Duh je pripravljen, da nas priganja, naj gremo naprej. In duha najdemo v zmožnosti, da sanjamo in v zmožnosti, da prerokujemo. Mislim, da je to izziv za vso Cerkev. In povezanost med starimi in mladimi je zame trenutni izziv za Cerkev, izziv za njeno zmožnost svežine. Zato sem med Svetovnim dnevom mladih v Krakovu mladim položil na srce, naj se pogovarjajo s starimi starši. Mlada Cerkev se bolj pomlajuje, kadar mladi govorijo s starejšimi in kadar starejši znajo sanjati velike stvari, saj bodo zaradi tega mladi prerokovali. Če mladi ne prerokujejo, Cerkvi manjka zrak.«

Vaš obisk na Švedskem se bo dotaknil ene najbolj sekulariziranih držav na svetu. Velik del prebivalcev ne verjame v Boga, vera igra precej skromno vlogo v javnem življenju in družbi. Kaj, po Vašem mnenju, izgubi oseba, ki ne veruje v Boga?
Ne gre za to, da bi kaj izgubili. Gre za to, da se sposobnost za presežno ne razvije na primeren način. Pot presežnosti odpira prostor Bogu, in pri tem so pomembni tudi majhni koraki, celo ta, da je nekdo ateist in agnostik. Zame je problem takrat, ko se nekdo zapre in ima svoje življenje za popolno samo v  sebi, torej zaprto vase, brez potrebe po radikalni presežnosti. Vendar pa za to, da bi druge odprli za presežno, ni potrebno veliko besed in govorov. Pri tistem, ki živi presežnost, je le-ta vidna: gre za živo pričevanje. Med kosilom z mladimi v Krakovu me je eden izmed njih vprašal: "Kaj moram reči prijatelju, ki ne veruje v Boga? Kako naj ga spreobrnem?" Jaz sem mu odgovoril: "Zadnja stvar, ki jo moraš narediti, je kaj reči. Deluj! Živi! Potem te bo zaradi tvojega življenja, drugi morda vprašal, zakaj živiš tako." Prepričan sem, da tisti, ki ne veruje ali ne išče Boga, morda ni začutil nemira ob pričevanju nekoga. In to je zelo povezano z blaginjo. Nemir težko najdemo v blaginji. Zato menim, da imata proti ateizmu, t.j. proti zaprtosti za presežnost, resnično moč le molitev in pričevanje.«

Katoličani na Švedskem so v veliki manjšini, večinoma gre za priseljence iz različnih narodov sveta. Z nekaterimi izmed njih se boste srečali med obhajanjem maše v Malmöju 1. novembra. Kako vidite vlogo katoličanov v kulturi, kakršna je švedska?
»Vidim zdravo sobivanje, kjer vsakdo lahko živi svojo vero in izrazi svoje pričevanje tako, da živi z odprtim in ekumenskim duhom. Ne moremo biti katoličani in sektaši. Potrebno je težiti k temu, da bi bili skupaj z drugimi. 'Katoličan' in 'sektaš' sta besedi, ki sta si v nasprotju. Zato med tem potovanjem najprej nisem nameraval maševati za katoličane: želel sem vztrajati na ekumenskem pričevanju. Potem sem dobro premislil o svoji vlogi pastirja katoliške črede, ki bo prišla tudi iz drugih bližnjih držav, kot sta Norveška in Danska. Zato sem se kot odgovor na gorečo željo katoliške skupnosti odločil, da bom daroval eno mašo ter potovanje podaljšal z aen dan. Želel sem, da maše ne bi obhajali isti dan in v istem kraju, kjer bo potekalo ekumensko srečanje, da se stvari ne bi pomešale. Ekumensko srečanje naj bi ohranilo svoj globok pomen v duhu enosti, ki je tudi meni lasten. Zavedam se, da je to povzročilo organizacijske težave, ker bom na Švedskem tudi na dan vseh svetih, ki je tukaj, v Rimu, pomemben. Vendar pa sem želel, da bi bilo tako, da bi se izognili nesporazumom.«

Ste jezuit. Od leta 1879 jezuiti delujejo na Švedskem v župnijah, z duhovnimi vajami, revijo 'Signum' ter zadnjih 15 let zahvaljujoč univerzitetnemu inštitutu 'Newman'. Katere dejavnosti in vrednote bi morale biti značilne za poslanstvo jezuitov danes v tej državi?
»Mislim, da je prva naloga jezuitov na Švedskem na vse načine pospeševati dialog s tistimi, ki živijo v sekularizirani družbi, ter z nevernimi: govoriti, podeliti, razumeti, biti zraven. Potem je seveda potrebno spodbujati ekumenski dialog. Zgled za švedske jezuite mora biti sv. Peter Faber, ki je bil vedno na poti in katerega je vodil duh, ki je bil dober, odprt. Jezuiti nimamo stalnih struktur. Potrebno je imeti nemirno srce in imeti tudi strukture, vendar nestalne.«

Kdo je Jezus za Jorgeja Maria Bergoglia?
»Jezus je zame Tisti, ki me je pogledal z usmiljenjem in me je rešil. Moj odnos z Njim ima vedno to načelo in temelj. Jezus je dal smisel mojemu življenju tukaj na zemlji ter upanje za prihodnje življenje. Z usmiljenjem me je pogledal, me prijel, me postavil na pot... In dal mi je pomembno milost: milost sramu. Vse moje duhovno življenje je zapisano v 16. poglavju preroka Ezekiela. Posebej v zaključnih vrsticah, ko Gospod razodene, da bo vzpostavil svojo zavezo z Izraelom (s Sionsko hčerjo) rekoč: "Tedaj spoznaš, da sem jaz Gospod – da se osramočena spomniš tega in od sramu ne odpreš več ust, ko ti odpustim vse, kar si počela, govori Gospod Bog." Sram je pozitiven: zaradi njega ukrepaš, vendar pa ti tudi da razumeti, kje je tvoje mesto, kdo si, ter preprečuje vsakršno ošabnost in prevzetnost.«

Sveti oče, še zaključna beseda o potovanju na Švedsko...
»To, kar mi spontano pride, da  bi zdaj dodal, je preprosto: iti, hoditi skupaj! Ne ostati zaprti v toge perspektive, saj v njih ni možnosti za reformo.«

Vir: Radio Vatikan.