»Peter je tekel h grobu« (Lk 24,12). Kakšne misli bi lahko vznemirjale Petrovo dušo in srce med tem tekom? Evangelij nam pravi, da enajsteri, med katerimi je bil tudi Peter, niso verjeli pričevanju žena, njihovemu velikonočnemu sporočilu. Še več, »te besede so se jim zdele blebetanje« (11). V Petrovem srcu pa je bil vendarle dvom, ki ga je spremljalo nemalo negativnih misli: žalost ob smrti ljubljenega Učitelja in razočaranje, ker ga je trikrat zatajil med njegovim pasijonom.
Tu pa je še podrobnost, ki kaže na prelom: Ko je Peter slišal žene in jim ni verjel, je kljub temu vstal (12). Ni obsedel ves zamišljen, ni ostal zaprt v hiši kot ostali. Ni se dal ujeti v mračno ozračje tistih dni niti se ni dal zanesti svojim dvomom; ni se pustil posrkati očitkom, strahu, klepetanju brez konca, ki ne služi ničemur. Iskal je Jezusa, ne sebe. Več mu je bilo do poti srečanja in zaupanja ter je tak, kakršen je bil, vstal in tekel h grobu, od koder se je potem vrnil poln začudenja (12). To je začetek Petrovega »vstajenja«, vstajenja njegovega srca. Ne da bi se prepustil žalosti in temi, se je odprl za glas upanja: pustil je, da mu Božja luč vstopi v srce in je ni zadušil.
Tudi žene, ki so šle zgodaj zjutraj ven, da bi opravile dejanje usmiljenja, da bi nesle dišav h grobu, so doživele isto izkustvo. »Prestrašile so se in povesile obraz k tlom,« pretresle pa so jih besede angelov: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (5).
Tudi mi ne moremo – kakor Peter in žene – najti življenja, če ostajamo žalostni in brez upanja, če ostajamo ujeti sami vase. Toda odprimo Gospodu svoje zapečatene grobove – vsak od nas jih pozna –, da vstopi Jezus in da življenje; prinesimo mu kamenje zamer in skale preteklosti, težke gmote slabosti in padcev. On hoče priti in nas prijeti za roko, da nas potegne iz stiske. To pa je prvi kamen, ki ga je treba to noč odvaliti: pomanjkanje upanja, ki nas zapira same vase. Naj nas Gospod osvobodi iz te strašne pasti, da ne bomo kristjani brez upanja, ki živijo, kakor da bi Gospod ne bil vstal in bi bile v središču našega življenja samo naše težave.
Vidimo in nenehno bomo videli težave pri sebi in v sebi. Vedno bodo tu, to noč pa je treba razsvetliti te težave z lučjo Vstalega, jih na neki način »evangelizirati«. Evangelizirati težave! Tema in strahovi ne smejo pritegniti pogleda duše in se polastiti srca, marveč prisluhnimo besedi angela. Gospoda »ni tukaj, temveč je vstal« (6). On je naše največje veselje, vedno nam stoji ob strani in nas ne bo nikoli razočaral.
To je temelj upanja, ki ni zgolj optimizem in še manj psihološka drža ali lepa spodbuda k pogumu. Krščansko upanje je dar, ki nam ga daje Bog, če stopimo ven iz sebe in se mu odpremo. To upanje ne razočara, ker je v naša srca izlit Sveti Duh (Rim 5,5). Tolažnik ne pokaže vsega v lepi luči, ne izloči zla s čarobno palico, ampak vlije pravo življenjsko moč, ki ni v odsotnosti težav, ampak v gotovosti, da nas ljubi in nam odpušča Kristus, ki je za nas premagal greh, premagal smrt, premagal strah. Danes je praznik našega upanja, praznovanje te gotovosti; nič in nihče nas ne bo mogel nikoli ločiti od njegove ljubezni (Rim 8,39).
Gospod je živ in hoče, da ga iščemo med živimi. Potem ko ga srečamo, vsakega pošlje oznanit veliko noč, prebujat in obujat upanje v srcih, ki jih bremeni žalost, ki se trudijo iskat luč življenja. danes smo je še kako potrebni. Poklicani smo, da pozabimo nase in kot radostni služabniki upanja oznanjamo Vstalega z življenjem in z ljubeznijo; sicer bomo le mednarodna struktura z velikim številom privržencev in z dobrimi pravili, a nesposobna dati upanje, po katerem žeja današnji svet.
Kako naj hranimo svoje upanje? Bogoslužje te noči nam da dober nasvet. Uči nas, naj se spominjamo, naj se spominjamo Božjih del. Berila so nam pripovedovala o njegovi zvestobi, zgodbo njegove ljubezni do nas. Živa Božja beseda nas je sposobna pritegniti v to zgodbo ljubezni, ko krepi upanje in poživlja veselje. Na to nas spominja tudi evangelij, ki smo ga slišali: da bi ženam vlili upanje, so angeli rekli: »Spomnite se, kaj vam je [Jezus] govoril« (6). Spominjati se Jezusovih besed, spominjati se vsega,kar je storil v našem življenju. Ne pozabimo na njegovo besedo in njegova dela, sicer bomo izgubili upanje in postali kristjani brez upanja. Nasprotno, spominjajmo se Gospoda, njegove dobrote in njegovih besed življenja, ki so se nas dotaknile; spominjajmo se jih in jih vzemimo za svoje, da bomo jutranja straža, ki zna zaznati znamenja Vstalega.
Dragi bratje in sestre, Kristus je vstal! In mi imamo možnost, da se odpremo in prejmemo njegov dar upanja. Odprimo se upanju in se odpravimo na pot! Spomin na njegova dela in na njegove besede naj bo bleščeča luč, ki usmerja naše korake v zaupanju proti tisti veliki noči, ki ne bo imela konca.
Prevedel br. Miran Špelič OFM
