Spoštovani bratje duhovniki in diakoni, drage sestre redovnice, dragi ministranti in pevci, drage sestre in bratje romarji, dragi Marijini častilci.
Praznik Marijinega vnebovzetja nas vsako leto znova povabi na romanje v Marijina svetišča, ki jih je toliko po naši domovini. V tej sveti maši smo povezani s kristjani v vseh glavnih Marijinih svetiščih po Sloveniji. Skupaj z njimi slavimo našo nebeško Mater. Danes slovesno obhajamo praznik njenega vnebovzetja, saj po starodavnem izročilu Cerkve, ki ga je papež Pij XII. slovesno razglasil 1. novembra 1950, Marija s smrtjo ni vstopila v usodo groba in čakanja na vstajenje, ampak je bila z dušo in telesom vzeta v nebesa. Zato so ta praznik že na samem začetku lepo poimenovali kot praznik »Marijinega zaspanja«.
Ta praznik s svojo vsebino in sporočilom nosi pečat vsega Marijinega življenja. Bila je izbrana za Božjo Mater. Vse njeno življenje je bilo zato osredotočeno na Boga, na izpolnjevanje Božje volje. Najlepše je to izrazila v odgovoru na povabilo nadangela Gabriela, da bi postala Božja Mati. »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi,« (Lk 1,38). Ta privolitev je po eni strani potrditev oziroma najbolj konkreten sad njenega brezmadežnega spočetja, ko je bila že v prvem trenutku bivanja obvarovana izvirnega greha, s katerim je zaznamovan človeški rod od Adamovega in Evinega dvoma nad Božjo dobroto in ljubeznijo in s tem od njunega padca naprej. Njena pripravljenost izpolnjevati Božjo voljo jo je vodila po poteh, na katerih je spremljala Sina – od bega v Egipt pa do nošenja križa na Kalvarijo in bolečega vztrajanja pod križem, na katerem je umiral Jezus. Tudi tam je v neznosni bolečini ostajala zvesta izpolnjevalka Očetove volje. »Žena, glej, tvoj sin,« (Jn 19,26). S temi besedami ji je Jezus na križu zaupal skrb za učenca Janeza in po njem skrb za celotno Cerkev. Kakor je v Nazaretu v pripravljenosti služiti Bogu pri uresničevanju odrešenja izrekla svoj »zgodi se«, je drug »zgodi se« brez besed izgovorila na Kalvariji in postala Mati Cerkve. Vse te privolitve so Marijo naredile tako zelo Božjo, da tudi konca njenega zemeljskega bivanja nista mogla zaznamovati grob in trohnenje, ampak je bila sprejeta v poveličanost, v katero jo je povzdignil njen Sin Jezus Kristus.
Marija je torej »danes Mati, ki bdi nad svojimi otroki, nad otroki, ki pogosto hodimo skozi življenje utrujeni, v potrebah, pa vendar v želji, da nikoli ne ugasne luč upanja. To si želimo: da luč upanja ne ugasne. Naša Mati gleda to ljudstvo, ki roma, ljudstvo mladih, ki jih ona ljubi in ki jo oni iščejo tako, da ustvarjajo tišino v svojem srcu, čeprav je na poti veliko hrupa, pogovorov in raztresenosti. Pred očmi Matere je namreč na mestu samo upajoča tišina,« je zapisal papež Frančišek v posinodalni spodbudi Kristus živi (48).
Papež nam govori o upanju. Upanje človek potrebuje bolj kakor lačni kruh, žejni vodo, bolni zdravilo. Brez upanja se namreč nebo zapre. Brez upanja se obzorja stemnijo. Brez upanja človek nima jutrišnjega dne in brez upanja življenje nima prihodnosti. Brez upanja smo ujeti v danes in v snov. Ko se odpovemo upanju, se razdivja človekov sebični jaz, v katerem vidi samo še samega sebe in svoje potrebe. Brez upanja počasi in velikokrat nezavedno oblikujemo svet, kakršen je naš – poln zvenečih besed o človeku in brez resničnih dejanj za človeka. Brez upanja se življenje izprazni.
Kristjanovo upanje sloni na Bogu, kajti psalmist pravi: »Ti si moje upanje, o Gospod, moje zaupanje, Gospod od moje mladosti« (Ps 71,5). Apostol Pavel pa Efežanom piše: »Zaradi tega se (vas) ne neham spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa … dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical« (1,16-18).
V kakšno upanje nas je poklical? Vsebino našega upanja nam razkriva današnji praznik. V prvem berilu smo videli veliko znamenje, ki se je prikazalo na nebu: »žena, obdana s soncem in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd.« Žena je dajala življenje. Zmaj, ognjenordeč zmaj je prežal na življenje. Hotel ga je požreti, takoj ko bi bilo rojeno. In ker je bilo njeno dete vzeto k Bogu, je zmaj hotel škodovati ženi. Žena ni bila obvarovana nevarnosti, vendar je zmaj ni mogel uničiti, kajti »žena ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil.« To velja za Marijo, ki jo danes slavimo kot v nebesa vzeto, to pa velja tudi za Cerkev, ki, kakor pravi sv. Avguštin, »nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga.« V Mariji je v polnosti uresničena človekova prihodnost. Bog nas ni ustvaril, da bi se naše življenje končalo v praznini groba ali v dimu nad krematorijem. Bog nas je ustvaril za ljubezen, in naše življenje je zbegano, dokler se ne spočije v ljubezni, v Bogu. Bog nas je ustvaril za življenje, ki se spremeni, ne pa uniči.
Zmaj tudi danes ne neha besneti zoper življenje. Delovanje zmaja lahko odkrivamo na vseh področjih, kjer ni prostora za pravičnost in pravico, kjer ni spoštovanja človeka, kjer ni veselja nad novimi člani naše človeške skupnosti; povsod, kjer pravica enega lahko potepta pravico drugega ali celo drugega kot takega, povsod tam, kjer življenje vodi ideologija, namesto da bi ga vodila resnična skrb za skupno dobro vseh ljudi. Zmaj lahko rohni, je lahko glasen in celo nasilen, lahko bruha ogenj in žveplo. A je vendar zelo omejen v svojem delovanju. Tako tisti iz Apokalipse, ki je dosegel samo tretjino nebesnih zvezd, kakor tudi zmaj, ki hoče doseči svoje znotraj človeške družine – tudi ta je obsojen na tretjino. Zmaj je namreč poraženec sam po sebi. Ne more živeti iz sebe, ker zlo, sebičnost, sovraštvo, nasprotovanje in še toliko drugega ne more živeti iz sebe. Zmaj lahko živi samo iz življenja, ki ga hoče požreti. A življenje se mu izmika. Življenje je pred njim rešeno in zmaj je obsojen na propad.
Vse to pa pomeni, da moramo kristjani in vsi ljudje dobre volje, ki živimo iz evangelija Jezusa Kristusa, biti ljudje upanja, in to upanja, ki »ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Kadar živimo iz upanja, takrat smo na strani življenja, na strani človeka in njegovega dostojanstva, takrat smo na strani pravičnosti in spoštovanja; in vse to počnemo ne zato, ker bi bili proti komu, ampak z vsemi svojimi močmi, podprti z upanjem, skušamo izpolnjevati Božjo voljo in poslanstvo, ki nam je bilo zaupano.
Zato se zahvaljujem vsem, ki si na različne načine prizadevate za to, da bi kot družba postali odprti za življenje. Vsem tistim, ki molite, da bi matere mogle sprejeti življenje, pa tudi vsem tistim, ki preko različnih dejavnosti pomagate ženam, kadar so v stiski zaradi sprejemanja življenja ali žalujejo zaradi zavrnitve življenja.
Zahvaljujem se vsem, ki si prizadevate, da bi vsi otroci imeli enake možnosti za razvoj vseh njihovih sposobnosti, zlasti na področju šolanja in izobraževanja. Zahvaljujem se vam, da zahtevate pravičnost za vse; ki si prizadevate, da bi bila izpolnjena ustavna odločba o financiranju zasebnih šol. Čeprav se včasih zdi, da se morate spopadati s skorajda nepremagljivimi silami, si niste dovolili in si tudi sedaj ne dovolite vzeti poguma.
Zahvaljujem se vsem, ki ne umolknete, ko gre za resnico in pravico. Čeprav doživljate pritiske in morebiti celo grožnje, se ne morete odpovedati notranji svobodi in poštenju in ne dovolite, da bi vam vzeli svobodo misli in besede. Zmaj se hoče polastiti celo človekove notranjosti, a vaša zavezanost svobodi ostaja zanj nepremagljiva. Upam, da vas bo tako razmišljalo in ravnalo vedno več. Da vas bo vedno več, ki boste širili prostor svobode, človekovega dostojanstva in pravičnosti.
Na ta način se uresničuje misel Marijine hvalnice:« Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne.« Kajti »zdaj se je uresničilo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga in oblast njegovega Kristusa.« Amen.
Msgr. Stanislav Zore OFM,
ljubljanski nadškof metropolit
