Papež Frančišek je na veliki petek popoldne v vatikanski baziliki sv. Petra vodil bogoslužje velikega petka, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu. Med bogoslužjem se je pelo poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija. Po Petrovi baziliki so tudi letos odmevale besede Glejte les križa, ki so ga nato s poljubom počastili najprej papež Frančišek, zatem pa še kardinali, škofje, diakoni in ostali verniki. Homilijo je imel, tako kot vsak leto na veliki petek, papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. V ospredje je postavil lik Jude Iškarjota, ki je izdal Jezusa. Juda je že na začetku bil izbran za enega od dvanajsterih. In v tistem trenutku ni bil izdajalec – to je šele postal, kot poroča evangelist Luka. »Nahajamo se pred eno od najbolj mračnih dram človeške svobode,« je pripomnil p. Cantalamessa. Razlog, da je Juda postal izdajalec, je bil denar. V Janezovem evangeliju beremo: »… bil je tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo.« Tudi njegove besede velikim duhovnikom so jasne: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim? Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov.«
Denar kot 'proti-bog'
Po Cantalamessovih besedah nas motiv za izdajstvo ne sme presenetiti, saj se navsezadnje ponavlja skozi vso zgodovino, tudi danes. Pravi tekmec z Bogom v tem svetu je pravzaprav mamon, denar. Tudi kdor se odloči služiti satanu, se za to odloči z nekim motivom, da bi od njega dobil oblast ali neko korist. Kdo je ta 'proti-bog', jasno pravi tudi Jezus: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Denar je 'nevidni bog', za razliko od pravega Boga, ki je viden, je dodal papeški pridigar. Mamon je 'proti-bog', ker ustvarja alternativni duhovni svet, spremeni namreč predmet teologalnih kreposti. Vera, upanje in ljubezen niso več odgovor v Bogu, ampak v denarju. »Vse je mogoče tistemu, ki veruje,« pravi Sveto pismo; svet pa pravi: »Vse je mogoče tistemu, ki ima denar.« Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. V ozadju vsakega zla v naši družbi je denar oziroma je tudi denar, je nadaljeval p. Cantalamessa ter izpostavil trgovino z drogo, izkoriščanje s prostitucijo, različne vrste mafije, politično korupcijo, proizvodnjo in trgovino z orožjem in navsezadnje tudi finančno krizo. Juda je začel tako, da je odmaknil kakšen denarij iz skupne denarnice. Ali ne bi to moralo povedati nekaj določenim upraviteljem javnega denarja? »Kot vsi idoli, je tudi denar neresničen in zlagan: obljublja varnost, a dejansko jo jemlje; obljublja svobodo, a dejansko jo uničuje.«
Izdajstvo, ki se nadaljuje
Judovo izdajstvo se nadaljuje skozi zgodovino in tisti, ki je izdan, je vedno Jezus. Obstaja več vrst izdajstva, ne samo tisto za trideset srebrnikov. Jezusa izda, kdor izda lastno ženo ali moža. Jezusa izda Božji služabnik, ki je nezvest svojemu stanu ali pa namesto črede pase samega sebe. Jezusa izda vsak, ki izda lastno vest. A Juda je imel olajševalno okoliščino, ki pa je mi nimamo. Ni namreč vedel, kdo je Jezus, imel ga je samo za pravičnega človeka, ni vedel, da je bil Božji Sin. Mi pa to vemo.
Evangelij opisuje Judov strahoten konec: »Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: 'Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.' Oni pa so rekli: 'Kaj nam mar? Ti glej!' Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se umaknil ter šel in se obesil.« Ne sodimo prehitro, je pripomnil p. Cantalamessa. Jezus ni nikoli zavrgel Juda in nihče ne vé, kam je padel v trenutku, ki se je vrgel z drevesa z vrvjo okrog vratu: v satanove roke ali v Božje roke. Ne moremo vedeti, kaj se je dogajalo v njegovi duši tiste zadnje trenutke. Zadnja beseda, ki mu jo je namenil Jezus v vrtu, je bila »Prijatelj« in Juda je ni mogel pozabiti, ni mogel pozabiti Jezusovega pogleda. Res je sicer, da je Jezus o Judi dejal: »Nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja.« A tako kot v mnogih drugih primerih tudi tukaj govori z vidika časa in ne večnosti. Usoda človeškega bitja v večnosti je nedotakljiva Božja skrivnost, je pripomnil p. Cantalamessa. Cerkev z razglasitvijo svetnikov zagotovi, da je oseba v večni blaženosti, a za nikogar ne ve zagotovo, da bi bil v peklu.
Zaupati v Gospodovo usmiljenje
Judova zgodba nas po Cantalamessovih besedah mora spodbuditi, da se izročimo njemu, ki z veseljem odpušča, da se vržemo v razprte roke križanega. Največja stvar pri Judu ni njegovo izdajstvo, ampak Jezusov odgovor na njegovo dejanje. Jezus je vedel, kaj se razvija v srcu njegovega učenca, a ga ne izpostavlja, vse do zadnjega trenutka mu daje možnost, da se vrne nazaj, skoraj ga ščiti. Na Oljski gori vé, zakaj je prišel, a ne zavrne njegovega ledenega poljuba, imenuje ga celo prijatelja. Tako kot je iskal Petrov obraz, potem ko ga je ta zanikal, kdo ve, kako je iskal tudi Judovega na kakšnem ovinku svojega križevega pota. Ko s križa moli: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo,« zagotovo ni izključil Jude.
In mi? Bomo sledili Judi ali Petru? Oba sta se zavedla svojega dejanja. Juda je zakričal: »Izdal sem nedolžno kri.« In v čem je razlika? V eni stvari, je pojasnil papeški pridigar. Peter je zaupal v Kristusovo usmiljenje, Juda ne. Judov največji greh ni bil to, da je Jezusa izdal, ampak da je dvomil v njegovo usmiljenje. Če ga posnemamo v tem izdajstvu, nekdo bolj, drugi manj, ne posnemajmo ga v tem pomanjkljivem zaupanju v odpuščanje. V zakramentu sprave lahko doživimo gotovost Kristusovega usmiljenja. Lepo je doživeti Jezusa kot učitelja, kot Gospoda, a še lepše je doživeti ga kot Odrešenika, kot tistega, ki te potegne iz brezna kot Petra iz morja, ki se te dotakne kot gobavca in ti pravi: »Hočem, bodi očiščen!«
Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.
