Vir novice: Škofija Celje

Sinodalno zasedanje se je začelo z dvodnevnim duhovnim odmikom 30.9.-1.10.2024, ki sta ga z duhovnimi nagovorili vodila dominikanec Timothy Radcliffe in benediktinka sestra Ignazia Angelini.

Generalni tajnik sinode kardinal Grech je zbrane na začetku povabil:

Sinodalno zasedanje je »sveti kraj« srečanja z Gospodom, ki je navzoč tam, kjer »sta dva ali so trije« zbrani v njegovem imenu (prim. Mt 18,20). Ali bomo vstopili v to perspektivo molitve, vere, srečanja z Bogom, ali pa ne bomo prevzeli pristnega sinodalnega sloga, ne bomo doživeli izkušnje sinodalnosti. Sinoda mora biti molitev, liturgija, v kateri glavni akterji nismo mi, ampak Sveti Duh.

Dnevi duhovnega odmika so se zaključili v torek zvečer s spokorno vigilijo, kjer je sedem kardinalov izreklo sedem grehov Cerkve in družbe, za katere so skupaj prosili odpuščanja: greh zoper mir, greh proti stvarstvu, proti domorodnemu prebivalstvu, proti migrantom, greh zlorabe, greh proti ženskam, družini, mladim, greh proti revščini, greh proti sinodalnosti / pomanjkanju poslušanja, občestva in sodelovanja vseh. Svoja pričevanja so podali žrtev zlorabe s strani duhovnika, begunka, ki je preživela brodolom, in redovnica iz Sirije, ki živi sredi vojnega nasilja.

Papež Frančišek je v svojem nagovoru med drugim dejal:

Le z zdravljenjem bolnih odnosov lahko postanemo sinodalna Cerkev. Kako naj bomo verodostojni v svojem poslanstvu, če ne priznamo svojih napak in se ne potrudimo zaceliti ran, ki smo jih povzročili s svojimi grehi?

Škof Maksimilijan je za Radio Ognjišče povedal, da je bilo bogoslužje res pretresljivo in tudi precej nenavadno. V središču je bilo namreč prav to: da želi Cerkev, da želimo vsi verni, vsi navzoči najprej prositi Boga odpuščanja vseh svojih grehov. Posebej še grehov, ki jih je Cerkev storila v preteklosti, ki se jih zaveda, ki jih pred usmiljenim Bogom izreka in prosi odpuščanja.

V sredo, 2.10.2024 se je s slovesno sveto mašo na Trgu sv. Petra sinodalno zasedanje uradno odprlo.

Papež Frančišek je v pridigi dejal, da ko Cerkev nadaljuje sinodalno pot, Gospod v naše roke polaga zgodovino, sanje in upanje človeštva. Povabil je, naj si prizadevamo razumeti pot, ki jo moramo prehoditi, da bi dosegli cilj, ki ga Gospod želi za nas. Da bi odstranili ovire za harmonijo, h kateri nas kliče Sveti Duh, moramo biti odprti za prispevke vseh, da bi slišali Božji glas. Povabil je k odprtosti srca, k podarjanju drug drugemu, da bi res postali dom in zatočišče za druge, kjer se bo vsak čutil svobodnega izraziti svoje, ko bo ob sebi zaznal prijatelje, ki ga imajo radi, ga spoštujejo in cenijo njegov prispevek.

Sinodalno zasedanje se v tednih, ki sledijo, nadaljuje s pogovori za sinodalnimi omizji o temah iz delovnega dokumenta Instrumentum laboris, kot je navedeno v programu po dnevih.

Papež je v uvodnem pozdravu poudaril povezanost Cerkve kot enega Božjega ljudstva:

»Sinodalni proces je tudi proces učenja, v katerem se Cerkev uči bolje spoznati sama sebe in ugotoviti oblike pastoralnega delovanja, ki bi bile bolj primerne za poslanstvo, ki ji ga Gospod zaupa. Ta proces učenja vključuje tudi oblike opravljanja službe pastirjev, zlasti škofov. Ko sem se odločil, da kot polnopravne člane te XVI. skupščine skličem tudi precejšnje število laikov in posvečenih oseb (moških in žensk), diakonov in duhovnikov ter dodatno razvil, kar je bilo deloma predvideno že za predhodne skupščine, sem to storil v skladu z razumevanjem izvrševanja škofovske službe, kakor je to izrazil 2. vatikanski koncil. Škof, vidno počelo in temelj edinosti delne Cerkve, ne more živeti svoje službe drugače, kot v Božjem ljudstvu, z Božjim ljudstvom, tako da hodi pred njim, da je v njegovi sredi, in da hodi za delom Božjega ljudstva, ki mu je zaupano. To vključujoče razumevanje škofovske službe zahteva, da se pokaže in naredi prepoznavno ob izogibanju dvema nevarnostma: prva je abstraktnost, ki pozabi rodovitno konkretnost krajev in odnosov ter vrednoto vsakega človeka; druga nevarnost pa je razbiti občestvo z zoperstavljanjem hierarhije in vernih laikov. Seveda ne gre za nadomestitev enih z drugimi, ki so navdušeni nad krikom: Sedaj smo mi na vrsti! Ne, to ne gre: »sedaj smo mi laiki na vrsti, »sedaj smo mi duhovniki na vrsti«, ne, to ne gre. Pač pa se od nas zahteva, da se skupaj vadimo v simfonični umetnosti, v skladbi, ki vse združuje v službi Božjega usmiljenja, v skladu z različnimi službami in karizmami, škofova naloga pa je, da jih prepoznava in pospešuje.«

Tudi dunajski kardinal Christoph Schönborn je ob začetku sinode poudaril pomen vključevanja. Njegovo izjavo si lahko ogledate pri strani, s slovenskimi podnapisi.