»V nedeljo odpotujem v Rim na zasedanje škofovske sinode o sinodalnosti, ki bo potekala med 2. in 27. oktobrom 2024. V ponedeljek in torek bomo imeli skupno duhovno pripravo. Prosim vas, da se povežemo v molitvi k Svetemu Duhu, da bi lahko bili res odprti njegovim navdihom pri iskanju poti za živo oznanjevanje Božjega kraljestva,« je pred nekaj dnevi zapisal celjski škof Maksimilijan Matjaž, delegat Cerkve na Slovenskem za sinodo o sinodalnosti 2024.
Pred oktobrskim zasedanjem sinode v Rimu se je škof Maksimilijan, delegat sinode za Slovenijo, pogovarjal z novinarko radia Ognjišče, Marjano Debevec.
Pomen in namen te sinode
Oktobra 2021 nas je papež Frančišek povabil, da bi skupaj stopili na pot prenove, kar je proces, ki se v Cerkvi vedno znova dogaja. Tokrat je v ospredju bistvo krščanstva kot skupnosti, kot občestva, v katerem smo vsi člani povezani in pred skupnim izzivom, kako živeti krščanstvo in kako oznanjati temeljne krščanske vrednote.
Papež Frančišek poudarja, da Gospod Cerkve ni ustanovil za to, da bi v zaprtem krogu čuvala svoj nauk. Če bi bilo tako, bi na začetku verjetno ostali v Jeruzalemu v binkoštni dvorani. Ampak v moči Svetega Duha je Cerkev šla v svet oznanjat izkušnjo, ki so jo prejeli. To je ta ciklus, ki je bil s sinodalnim dogajanjem ponovno zagnan.
Cerkev kot dom in skupna hoja
Stalno osebno vprašanje za vsakega vernika je poziv k spreobrnjenju – da bo lahko res postal kristjan, ljubljeni Božji otrok. Kot tak bo ob sebi odkril brate in sestre in Boga prepoznal kot Očeta. Gostoljubnost je temeljni vidik doma, hiše, občestva in tudi krščanske vere. Premalo je, da bi ustvarjali samo zunanja svetišča in kulte. V zgodovini Cerkve so bile vedno znova krize v razkoraku med Božjim življenjem in življenjem Božjega ljudstva. Od predstave o Bogu, od vsebine, ki jo nosiš v svojem srcu, je namreč odvisno tudi tvoje konkretno življenje.
Osnovni kraj Jezusovega oznanjevanja ni bila v prvi vrsti sinagoga, ampak gre iz sinagoge v hišo (npr. ozdravljenje Petrove tašče); iz kultnega v konkretno oznanilo, do konkretnih, malih, ubogih in tam razodeva moč Božjega usmiljenja. Papež Frančišek nas vedno znova spodbuja, da bi se vsi krščeni člani Cerkve zavedali, da v moči Svetega Duha in zakramentov ponašamo evangelij ne le med seboj, ampak tudi na robove k oddaljenim. Ti so poleg fizično oddaljenih tudi tisti, ki sicer živijo z nami, a se ne čutijo sprejeti v naših skupnostih. Ne moremo namreč živeti ljubezni do Boga brez ljubezni do bližnjega.
Oktobrsko zasedanje sinode v Rimu
Potek sinode je nadaljevanje lanskega prvega dela. Ponovno bo okrog 360 udeležencev, od tega 272 škofov in 96 laikov, redovnikov, redovnic, predstavnikov ekumenskih Cerkva. Eden od novih poudarkov so 4 poglobitveni teološki forumi, kjer bodo strokovnjaki predstavili temeljna vprašanja v zvezi s sinodo (sinodalnost Cerkve, škofovska služba, odnos krajevne in vesoljne Cerkve, …) To bo utrdilo že predhodno postavljene specialne teološke skupine, ki jih je papež določil že v začetku leta, da se ukvarjajo s posebnimi temami. Te skupine bodo delovale vse do junija 2025.
Ponovno bo na sinodi močan molitveni poudarek. Na začetku zasedanja bodo dvodnevne duhovne vaje, vsak dan zasedanja se bo začel z molitvijo k Svetemu Duhu, Božjo besedo in meditacijo, vsak teden bo skupna sv. maša v cerkvi Sv. Petra. Pred začetkom zasedanja pa bosta še dva posebna duhovna poudarka. Na začetku sinode bo spokorno bogoslužje v obliki vigilije v cerkvi Sv. Petra, kjer bodo na poseben način izpostavljeni različni grehi Cerkve, ki nas bremenijo, ki jih nosimo, ki se jih želimo izpovedati in jih predati Gospodu. Sveti oče bo na koncu, kot je napovedano, v imenu vse Cerkve prosil Boga odpuščanja. Vse to dogajanje pa seveda predpostavlja tudi osebno duhovno pripravo vsakega posameznika, udeleženca sinode.
Del dogajanja bo tudi ekumenska vigilija s predstavniki različnih cerkva. Papež močno poudarja razvijanje bratstva, pri čemer ne gre za sinkretizem, ampak temelji na razodeti Božji ljubezni v Jezusu Kristusu, v kateri lahko postajamo pristni pričevalci.
Škofove sanje po koncu sinode
Sanjam o tem, da bi se vsi lahko bolj sproščeno kot svobodni Božji otroci čutili povezane v naša cerkvena občestva. Pri nas je še vedno precej tabu govoriti o Božjih stvareh in o novem življenju v naših vsakdanjih pogovorih. Želim si, da bi bila resnica, ki jo obhajamo v zakramentih, res vir za konkretna živa občestva. Sinodalno dogajanje je pri tem lahko v pomoč, ker nas vedno znova opozarja na to, kje se nam v dialogu in poslušanju zatika, kaj so bistvene in kaj manj bistvene stvari.
Ko je manj vernikov in duhovnikov ni rečeno, da bo manj živih dejavnih občestvo. Sinoda nas spodbuja k temu, da bomo morali narediti določene premike tudi v našem mišljenju. Eden izmed modulov v delovnem dokumentu za to zasedanje sinode se imenuje kraji/mesta/toposi. Pri nas smo zelo lokalno zaznamovani, kar se tiče krščanskega življenja. Navajeni smo, da gremo v svojo domačo cerkev ali v podružnico, ki je cerkev moje rodbine in kraja in tam opravimo svojo dolžnost. Če pa tam ni več maše, ne čutim več potrebe po udeležbi. To bomo morali s skupnimi močmi premagati in pokazati na večje vrednote, ki nas povezujejo. Manj bo živih krajev, kjer bo duhovnik navzoč, potreba vernikov, ki bodo začutili ogenj evangelija, pa bo večja. Ko bomo poglobljeno živeli svojo krščansko sinovsko identiteto, bodo odpadli tudi naši strahovi in navade.
Celoten pogovor najdete v arhivu Radia Ognjišče, kjer lahko prisluhnete tudi izjavam nekaterih udeležencev vseslovenskega sinodalnega srečanja.
Vir novice: Škofija Celje
