P. Raniero Cantalamessa je danes imel drugo adventno pridigo za papeža Frančiška in rimsko kurijo. Izhajal je iz Jezusovih besed: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi« (Mt 5,9).
Jezusov mir
Jezus nas ni samo spodbudil, naj smo delavci za mir, ampak nas je tudi podučil, kako postati delavci za mir, je dejal p. Cantalamessa zbranim v vatikanski kapeli Odrešenikove Matere. »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet,« beremo Jezusove besede v Janezovem evangeliju (Jn 14,27). Pot miru, ki jo predlaga evangelij, ne velja samo za področje vere, ampak tudi za politično področje. Danes lahko jasno vidimo, da je edina pot miru uničiti sovraštvo in ne sovražnike. Sovražniki se uničujejo z orožjem, sovraštvo pa se uničuje z dialogom.
Evangelij poleg političnega miru lahko prispeva tudi k družbenemu miru. Kot pravi prerok Izaija: »Mir je sad pravičnosti« (Iz 32,17). Papež Frančišek pa je v apostolski spodbudi Veselje evangelija zapisal: »Družbenega miru ni mogoče razumeti kot irenizem ali zgolj kot odsotnost nasilja, ki se doseže z gospostvom enega dela družbe nad drugim. Mir tudi ne bi bil pravi, če bi služil kot pretveza za opravičenje takšne družbene ureditve, ki utiša ali umiri reveže. Tedaj bi mogli premožni čisto mirno nadaljevati svoj življenjski slog, medtem ko bi se morali drugi prebijati, kakor vedo in znajo. Družbene zahteve, ki so povezane z razdelitvijo dohodkov, z družbeno vključitvijo revnih in s človekovimi pravicami, ne smejo biti več utišane s pretvezo, da imamo sporazum na papirju ali da smo ustvarili površen mir za srečno manjšino. Človekovo dostojanstvo in skupna blaginja veljata več kakor dobro počutje nekaterih, ki se nočejo odreči svojim privilegijem.« (Evangelii gaudium, 218)
Mir med verstvi
Delavci za mir imajo danes še eno področje delovanja, ki je težko in nujno: pospeševati mir med verstvi, je nadaljeval p. Cantalamessa. Mir med narodi ni mogoč brez miru med verstvi, miru med verstvi pa ni brez dialoga med verstvi. Temeljni motiv, ki omogoča resen dialog med verstvi je to, da imamo vsi enega Boga. že papež Gregor VII je leta 1076 pisal muslimanskemu kralju Mavretanije: »Mi verujemo in izpovedujemo enega Boga, četudi na različen način, in vsak dan ga slavimo in častimo kot stvarnika stoletij in gospodarja tega sveta.« Tudi Pavel je izhajal iz te resnice pri svojem govoru v Atenah: »Vsi v njem živimo, se gibljemo in smo.« Subjektivno gledamo imamo različne predstave o Bogu, je dejal papeški pridigar. Za nas kristjane je Bog »Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa«, ki se da v polnosti spoznati samo po njem«. Z objektivnega vidika pa dobro vemo, da Bog ne more biti drugo kot eden.
Teološki temelj za dialog je tudi naša vera v Svetega Duha. P. Cantalamessa je pojasnil, da je kot Duh zveličanja in Duh milosti vez miru med krščenimi različnih krščanskih izpovedi. Kot Duh stvarjenja ali Duh stvarnik pa je »vez miru med verniki vseh verstev in med vsemi ljudmi dobre volje«. Vsaka resnica, ki jo pove kdorkoli, prihaja od Svetega Duha, kot je trdil sv. Tomaž Akvinski.
Misliti globalno, delovati lokalno
P. Cantalamessa je v nadaljevanju izhajal iz znanega slogana »Misli globalno, deluj lokalno«. Ta še posebej velja za mir. treba je misliti na svetovni mir, a delti za mir na lokalni ravni. Mir ne delamo tako kot vojn. Za vojno so potrebne dolge priprave: oblikovati veliko vojsko, pripraviti strategije, dobiti zaveznike in nato izvesti napade. Mir pa se ustvarja ravno obratno: začneš se takoj, kot prvi in tudi sam, lahko samo s preprostim stiskom roke. Apostol Pavel je pisal Efežanom, da je Jezus prišel oznanit mir tistim, ki so daleč, in tistim, ki so blizu (Ef 2,17). Mir s tistimi, ki so blizu, je pogosto mnogo težji, kot pa mir z oddaljenimi, je pripomnil Cantalamessa. Kako si namreč lahko mi kristjani pravimo, da smo delavci za mir, potem pa se prepiramo med sabo? Pojasnil je, da pri tem ne misli na ločitve med katoličani, protestanti, binkoštniki, pravoslavnimi, torej med različnimi krščanskimi cerkvami, ampak na ločitve, ki pogosto obstajajo med pripadniki katoliške Cerkve zaradi različnih izročil, teženj ali obredov.
Papeški pridigar je ob koncu med drugim še dejal, da bi za Cerkev bil velik dar, če bi bila zgled bratstva. Saj to že je, in to veliko bolj, kot hoče verjeti svet in njegovi mediji. A lahko postane še bolj. Različnost mnenj ne sme biti nepremagljiva ovira. Dovolj je, da s pomočjo Svetega Duha vsak dan postavimo v središče svojih namenov Jezusa in dobro Cerkve, ne pa zmage svojih osebnih mnenj. Kot je leta 1959 zapisal sv. Gregor XXIII.: »V nujnih stvareh, edinost; v dvomljivih stvareh, svoboda; v vsem pa ljubezen.«
