Premišljevanja libanonskih mladih pod vodstvom kardinala Bécharaja Boutrosa Raïja za križev pot s svetim očetom Frančiškom v Koloseju na veliki petek zvečer
Kot most iz smrti v življenje
Meditacije štirinajstih postaj križevega pota, ki ga bo vodil papež Frančišek v Koloseju 29. marca 2013 na veliki petek zvečer, so napisali mladi Libanonci pod vodstvom antiohijskega patriarha maronitov kardinala Béchara Boutrosa Raïja.
Uvodna molitev
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
Domine, miserere nobis.
Sveti oče: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Vsi: Amen.
»Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: ‘Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?’« (Mr 10,17).
Jezus je na to vprašanje, ki kar žge v največji globini našega bitja, odgovoril, ko je prehodil križev pot.
Vate zremo, Gospod, na tej cesti, ki si se ti kot prvi odpravil po njej in na koncu katere »si vrgel svoj križ kot most proti smrti, da bi lahko ljudje prešli iz dežele smrti v deželo Življenja« (sv. Efrem Sirski, Homilija).
Klic, naj ti sledimo, se obrača na vse, še posebej na mlade in na tiste, ki so preizkušani zaradi razdeljenosti, vojn ali krivice in ki se med svojimi brati borijo, da bi bili znamenja upanja in delavci za mir.
Pred teboj torej stojimo z ljubeznijo in ti prinašamo svoje trpljenje. Svoj pogled in svoja srca obračamo k tvojemu svetemu križu. Opiramo se na tvojo obljubo in te molimo: »Slavljen naš Odrešenik, ki nam je dal življenje s svojo smrtjo. Odrešenik, uresniči v nas skrivnost svojega odrešenja po svojem trpljenju, smrti in vstajenju« (Maronitsko bogoslužje).
Opomba: Avtor upodobitev križevega pota, ki so na ilustracijah v knjižici, ki jo je izdala Libreria Editrice Vaticana, je neznani frančiškan iz Betlehema iz 19. stoletja.
I. postaja
Jezusa obsodijo na smrt
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Marku (15,12–13.15)
Pilat jim je znova odgovoril in rekel: »Kaj torej hočete, da storim z njim, ki ga imenujete judovski kralj?« In oni so spet zavpili: »Križaj ga!« Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.
Pred Pilatom, nosilcem oblasti, bi Jezus moral doseči pravično razsodbo. Pilat je dejansko imel moč, da prepozna Jezusovo nedolžnost in ga osvobodi. Toda rimski upravitelj je raje služil logiki svojih osebnih interesov in se je uklonil pred političnimi in družbenimi pritiski. Obsodil je nedolžnega, da bi ustregel množici, ne da bi zadostil resnici. Jezusa je izročil v smrtno kazen na križu, čeprav je vedel, da je nedolžen … še preden si je umil roke.
V našem sedanjem svetu je mnogo pilatov, ki držijo v rokah vzvode oblasti in jih uporabljajo v prid močnejših. Mnogo je šibkih in plašnih pred temi tokovi moči, ki svojo oblast izvajajo v službi krivice in teptajo človekovo dostojanstvo in svojo pravico do življenja.
Gospod Jezus, ne dovoli, da bi bili tudi mi v tem številu krivičnih. Ne dovoli, da bi se močni naslajali v zlu, krivici in gospodovalnosti. Ne dovoli, da bi krivica privedla nedolžne do obupa in smrti. Utrdi jih v upanju in razsvetli zavest tistih, ki imajo oblast na tem svetu, da bodo vladali v pravičnosti. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Stabat mater dolorosa / iuxta crucem lacrimosa, / dum pendebat Filius. Mati žalostna je stala / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel sin.
II. postaja
Jezusu naložijo križ
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Marku (15,20)
Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli škrlat in ga oblekli v njegova oblačila.
Jezus Kristus stoji pred vojaki, ki mislijo, da imajo vso oblast nad njim, medtem ko je on tisti, po katerem »je bilo vse ustvarjeno … in brez njega ni nastalo nič« (Jn 1,3).
V vseh časih je bil človek prepričan, da se lahko postavi na Božje mesto in sam določa, kaj je dobro in zlo (prim. 1 Mz 3,5), ne da bi se pri tem oziral na svojega Stvarnika in Odrešenika. Prepričan je bil, da je vsemogočen, sposoben izključiti Boga iz lastnega življenja in iz življenja sebi podobnih, in to v imenu razuma, moči ali denarja.
Tudi danes se svet uklanja pod resničnostmi, ki skušajo izgnati Boga iz človekovega življenja, kakor na primer slepi laicizem, ki duší vrednote vere in morale v imenu samozvane obrambe človeka; ali pa nasilni fundamentalizem, ki si vzame za izgovor obrambo verskih vrednot (prim. Apost. spodb. Cerkev na Bližnjem Vzhodu 29).
Gospod Jezus, tebi, ki si sprejel ponižanje in si se poistovetil s šibkimi, tebi izročamo vse ponižane in trpeče ljudi in ljudstva, še posebej na stiskanem Bližnjem Vzhodu. Daj jim, da bodo v tebi imeli moč, da s teboj nosijo svoj križ upanja. V tvoje roke polagamo vse tiste, ki so se izgubili, da bi s tvojo pomočjo našli resnico in ljubezen. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Cuius animam gementem, / contristatam et dolentem / pertransivit gladius. V grenko žalost zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.
III. postaja
Jezus pade prvič
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz knjige preroka Izaija (53,5)
Zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij. Za naše zveličanje ga je zadela kazen, po njegovih ranah smo ozdraveli.
On, ki v svoji božanski roki drži nebesne luči in pred katerim trepetajo nebeške sile, pade po tleh pod bremenom križa, ne da bi se zaščitil.
On, ki je prinesel svetu mir, zdaj ranjen od naših grehov pade pod težo naše krivde.
»Glejte, o verniki, našega Odrešenika, kako stopa po poti na Kalvarijo. Stiskajo ga bridke bolečine, moči ga zapuščajo. Pojdimo pogledat ta neverjetni dogodek, ki presega naše razumevanje in ga je težko opisati. Temelji zemlje so se stresli in strašen strah je prevzel navzoče, ko je bil njihov Stvarnik in Bog stisnjen pod težo križa in se je pustil peljati v smrt iz ljubezni do vsega človeštva« (Kaldejsko bogoslužje).
Gospod Jezus, dvigni nas iz naših padcev, popelji našega izgubljenega duha nazaj k tvoji resnici. Ne dovoli, da bi se človeški razum, ki si ga ti ustvaril zase, zadovoljil z delnimi resnicami znanosti in tehnike, ne da bi si skušal zastaviti temeljnih vprašanj o smislu in bivanju (prim. Ap. pismo Vrata vere 12).
Daj nam, Gospod, da se bomo odprli delovanju tvojega Svetega Duha, da nas bo pripeljal do polnosti Resnice. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
O quam tristis et afflicta / fuit illa benedicta / mater Unigeniti! O, kaj žalosti prestati / morala je sveta Mati, / k’tere Sin je rešil svet.
IV. postaja
Jezus sreča mater
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Luku (2,34–35.51 b)
Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src.« … In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu.
Ranjen in razbolen, s križem človeštva na ramah sreča Jezus svojo mater in v njenem obličju vse človeštvo.
Marija, Božja Mati, je bila prva Učiteljeva učenka. Ko je sprejela angelovo besedo, je prvič srečala učlovečeno Besedo in postala svetišče živega Boga. Srečala jo je, ne da bi razumela, kako je Stvarnik neba in zemlje hotel izbrati neko deklico, krhko stvarco, da bi se učlovečil na ta svet. Srečala je Besedo v nenehnem iskanju Njegovega obličja, v tihoti srca in v premišljevanju Besede. Mislila je, da ona išče Besedo, pa je v resnici Beseda iskala njo. Ko zdaj Beseda nosi križ, jo ona sreča.
Jezus trpi, ko vidi trpeti svojo mater; in Marija, ko vidi trpeti svojega Sina. Toda iz tega skupnega trpljenja se rojeva novo človeštvo. »Salám tebi! Ponižno te prosimo, o Sveta, polna slave, večna Devica, Božja Mati, Kristusova Mati. Dvigni našo molitev pred obličje svojega ljubljenega Sina, da bo odpustil naše grehe (Theotokion iz koptskega Horologija, Al-Aghbia 37).
Gospod Jezus, tudi mi v svojih družinah izkušamo trpljenje, ki ga otrokom povzročajo starši in staršem otroci. Gospod, daj, da bodo v teh težkih časih naše družine mesta tvoje navzočnosti, da se bo naše trpljenje spremenilo v veselje. Ti bodi podpora našim družinam in jih naredi za oaze ljubezni, miru in vedrine, po podobi svete nazareške Družine. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Quae marebat et dolebat / pia mater, cum videbat / Nati poenas incliti. V žalosti zdihuje bleda, / ko v trepetu Sina gleda, / kaj trpi na les razpet.
V. postaja
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Luku (23,26)
Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.
Jezusovo srečanje s Simonom iz Cirene je tiho srečanje, a življenjski pouk: Bog noče trpljenja in ne sprejema zla. Isto velja za človeško bitje. Toda trpljenje, ki ga sprejmemo v veri, se spremeni v pot odrešenja. Tedaj ga tudi mi sprejmemo kakor Jezus in ga pomagamo nositi kakor Simon iz Cirene.
Gospod Jezus, človeka si pritegnil v prenašanje tvojega križa. Povabil si nas, naj s teboj delimo trpljenje. Simon iz Cirene nam je podoben in nas uči sprejemati križ, ki ga srečamo na poteh življenja.
Po tvojem zgledu, Gospod, tudi mi danes nosimo križ trpljenja in bolezni, a sprejemamo ga, ker si ti z nami. Lahko nas priklene na voziček, ne more pa nam prepovedati sanj; lahko zatemni pogled, ne pa udariti po vesti; lahko ogluši ušesa, ne more pa preprečiti poslušanja; lahko zveže jezik, ne more pa ugasniti žeje po resnici. Lahko oteži dušo, ne more pa ukrasti svobode.
Gospod, hočemo biti tvoji učenci, da bi vsak dan nosili tvoj križ; nosili ga bomo z veseljem in upanjem, ker ga z nami nosiš ti, ker si za nas premagal smrt.
Zahvaljujemo se ti, Gospod, za vsakega bolnika in trpečega, ki zna pričevati za tvojo ljubezen, in za vsakega Simona iz Cirene, ki ga pošlješ na našo pot. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Quis est homo qui non fleret, / Matrem Christi si videret / in tanto supplicio? Komu potok solz ne lije, / ko bridkosti zre Marije, / grenke nad morja bridkost?
VI. postaja
Veronika obriše Jezusovo obličje
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz knjige Psalmov (27,8–9)
Tebi govori moje srce,
moje obličje tebe išče;
tvoj obraz iščem, Gospod.
Ne skrivaj pred menoj svojega obraza,
ne odklanjaj v srdu svojega hlapca;
ti si moja pomoč, nikar me ne zavrzi,
ne zapusti me, Bog, moj rešitelj!
Veronika te je iskala sredi množice. Iskala te je in te končno našla. Ko je bila tvoja bolečina na višku, ti jo je hotela ublažiti, s tem ko ti je s prtom obrisala obličje. Drobna gesta, ki pa izraža vso njeno ljubezen do tebe in vso njeno vero vate; ostala je vtisnjena v spomin našega krščanskega izročila.
Gospod Jezus, prav tvoje obličje iščemo. Veronika nas spominja, da si navzoč v vsakem trpečem človeku, ki hodi po svoji poti na Golgoto. Gospod, daj, da te bomo našli v ubogih, tvojih malih bratih, da bomo obrisali solze jokajočih, poskrbeli za trpeče in podpirali šibke.
Gospod, ti nas učiš, da ranjen in pozabljen človek ne izgubi ne veljave ne dostojanstva in da ostaja znamenje tvoje skrite navzočnosti v svetu. Pomagaj nam obrisati z njegovega obličja sledove revščine in krivice, da se bo tvoja podoba v njem razodela in zasijala.
Molimo za vse, ki iščejo tvoje obličje in ga najdejo v brezdomcih, ubogih in otrocih, izpostavljenih nasilju in izkoriščanju. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Quis non posset contristari, / piam matrem contemplari / dolentem cum Filio? Kdo prisrčno ne žaluje, / ko to Mater premišljuje, / njenih boli velikost?
VII. postaja
Jezus pade drugič
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz knjige Psalmov (22,8.12)
Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo,
kremžijo ustnice, zmajujejo z glavo.
Ne bodi daleč od mene,
saj je stiska blizu, saj ni nikogar, ki bi mi pomagal.
Jezus je sam pod notranjo in zunanjo težo križa. Do padca pride, ko postane teža zla prevelika in je videti, da krivica in nasilje nimata več meja.
On pa ponovno vstane, ker se opira na neskončno zaupanje v svojega Očeta. Vpričo ljudi, ki ga prepuščajo njegovi usodi, ga dvigne moč Duha; popolnoma ga zedini z Očetovo voljo, voljo ljubezni, ki vse zmore.
Gospod Jezus, v tvojem drugem padcu prepoznavamo toliko položajev, v katerih se sami znajdemo in so videti kot slepe ulice. Med njimi so taki, ki izhajajo iz predsodkov in sovraštva, ki zakrknejo naša srca in vodijo k verskim sporom.
Razsvetli našega duha, da bo kljub »človeškim in verskim razlikam« prepoznal, da »žarek resnice razsvetljuje vse ljudi«, ki so poklicani, da hodijo skupaj – v spoštovanju verske svobode – proti resnici, ki je edino v Bogu. Tako bodo lahko različna verstva »stopila skupaj, da bi služila skupnemu dobremu in prispevala k razvoju vsakega človeka in k izgradnji družbe« (Ap. spodb. Cerkev na Bližnjem Vzhodu, 27–28).
Pridi, Sveti Duh, potolaži in okrepi kristjane, še posebej tiste na Bližnjem Vzhodu, da bodo – združeni s Kristusom – na svetu, ki ga cefrajo krivice in spori, priče njegove vseobsegajoče ljubezni. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Pro peccatis sua gentis / vidit Iesum in tormentis / et flagellis subditum. Vidi Jezusa trpeti, / grehe ljudstva nase vzeti, / šibam vdati se voljno.
VIII. postaja
Jezus sreča jeruzalemske žene, ki ga objokujejo
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Luku (23,27–28)
Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!«
Med potjo na Kalvarijo Gospod sreča jeruzalemske žene. Te žene objokujejo Gospodovo trpljenje, kot da bi šlo za trpljenje brez upanja. Od križa vidijo samo les, znamenje prekletstva (prim. 5 Mz 21,23), medtem ko ga je Gospod hotel imeti za sredstvo odrešenja.
V trpljenju in križanju Jezus daje svoje življenje v odkupnino za mnoge. Tako je prinesel olajšanje tistim, ki so ječali pod jarmom, in je potolažil stiskane. Obrisal je solze jeruzalemskim ženam in jim odprl pogled v velikonočno resnico.
Naš svet je poln prizadetih mater, žena, ranjenih v njihovem dostojanstvu, posiljenih od diskriminacije, krivice in trpljenja (prim. Ap. spodb. Cerkev na Bližnjem Vzhodu, 60). O trpeči Kristus, bodi jim mir in balzam za njihove rane.
Gospod Jezus, s svojim učlovečenjem iz Marije, »blagoslovljene med ženami« (Lk 1,42), si povzdignil dostojanstvo vsake žene. Z učlovečenjem si združil človeški rod (prim. Gal 3,26–28).
Gospod, naj bo srečanje s teboj želja našega srca. Naša hoja, polna trpljenja, naj bo vedno hoja po poti upanja s teboj in k tebi, ki si zatočišče našega življenja in naše odrešenje. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Eia, mater, fons amoris, / me sentire vim doloris / fac, ut tecum lugeam. Mati, vir ljubezni prave, / naj okusim te težave / in s teboj žalujem zdaj.
IX. postaja
Jezus pade tretjič
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Drugega pisma apostola Pavla Korinčanom (5,14–15)
Kristusova ljubezen nas namreč žene, da smo takole presodili: Eden je umrl za vse, torej so vsi umrli; in za vse je umrl, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sami sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal.
Tretjič Jezus pade pod križem, obremenjen z našimi grehi, in tretjič se skuša pobrati, ko zbira moči, ki mu preostajajo, da bi nadaljeval pot na Golgoto. Ne pusti se streti, da bi podlegel skušnjavi.
Od učlovečenja dalje nosi Jezus križ človeškega trpljenja in greha. V polnosti in za večno si je naložil človeško naravo in tako ljudem pokazal, da je zmaga možna in da je odprta pot k Božjemu posinovljenju.
Gospod Jezus, na Cerkev, ki se je rodila iz tvoje odprte strani, pritiska križ mnogih razdeljenosti, ki oddaljujejo kristjane ene od drugih in od edinosti, ki si jo hotel zanje; odstopajo od tvoje želje, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21) kakor Oče s teboj. Ta križ z vso svojo težo tlači k tlom njihovo življenje in njihovo skupno pričevanje. Nakloni nam, Gospod, modrost in ponižnost, da se bomo pobrali in šli naprej po poti edinosti v resnici in ljubezni, ne da bi pred delitvami, s katerimi se soočamo, podlegali skušnjavi, da bi se zatekli zgolj k merilom osebnih ali sektaških interesov (prim. Ap. spodb. Cerkev na Bližnjem Vzhodu, 11).
Daj nam, da se bomo odpovedali miselnosti razdeljenosti, »da se Kristusov križ ne izniči« (1 Kor 1,17). Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Fac ut ardeat cor meum / in amando Christum Deum, / ut sibi complaceam. Daj, da bo srce se vnelo / in za Jezusa gorelo / mi v ljubezni vekomaj.
X. postaja
Jezusa slečejo
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz knjige Psalmov (22,19)
Razdeljujejo si moja oblačila
in za mojo suknjo žrebajo.
Ob polnosti časov si, Gospod Jezus, oblekel našo človeškost, ti, katerega »rob plašča je napolnil svetišče« (Iz 6,1). Zdaj hodiš med nami, in kdor se dotakne roba tvojih oblačil, ozdraví. A tebi so slekli tudi to obleko, Gospod! Ukradli smo ti obleko, ti pa si nam dal še plašč (prim. Mt 5,40). Dovolil si, da se razcefra tančica tvojega mesa, da bi znova imeli dovoljenje za dostop v Očetovo navzočnost (prim. Heb 10,19–20).
Mislili smo, da se lahko uresničimo mi sami, neodvisno od tebe (prim. 1 Mz 3,4–7). Znašli smo se goli, a v svoji neskončni ljubezni si nas oblekel z dostojanstvom Božjih otrok in s svojo posvečujočo milostjo.
Nakloni, Gospod, sinovom vzhodnih Cerkva – ki so jih razgalile razne težave, včasih celo preganjanje, ali pa so oslabele zaradi izseljevanja – poguma, da bodo ostali v svojih deželah, da bi tam oznanjali veselo oznanilo.
O Jezus, Sin človekov, ki si se slekel, da bi nam razodel novo ustvarjenino, ki je vstala od mrtvih, raztrgaj v nas zagrinjalo, ki nas ločuje od Boga in stki v nas svojo Božjo navzočnost.
Daj nam, da bomo premagali strah pred življenjskimi dogodki, ki nas slačijo in razgalijo, in da bomo oblekli novega človeka našega krsta, da bi oznanjali veselo oznanilo in razglašali, da si edino ti pravi Bog, ki vodiš zgodovino. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Sancta mater, istud agas, / Crucifixi fige plagas / cordi meo valide. Sveta Mati, to te prosim, / rane Kristusa naj nosim, / vtisni v moje jih srce.
XI. postaja
Jezusa pribijejo na križ
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Janezu (19,16a.19)
Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.«
Glej, pričakovani Mesija, ki visi na lesu križa med dvema razbojnikoma. Roki, ki sta blagoslavljali človeštvo, sta prebodeni. Nogi, ki sta hodili pa naši zemlji, da bi oznanjali blagovest, visita med nebom in zemljo. Očesi, polni ljubezni, ki sta s pogledom zdravili bolnike in odpuščali naše grehe, gledata samo še v nebo.
Gospod Jezus, ti si bil križan za naše grehe. Ti prosiš Boga Očeta in posreduješ za človeštvo. Vsak udarec kladiva odmeva kot bitje tvojega žrtvovanega srca.
Kako so lepe na gori Kalvariji noge njega, ki oznanja blagovest odrešenja. Tvoja ljubezen, Jezus, je napolnila vesoljstvo. Tvoje prebodene roke so naše zatočišče v stiski. Sprejemajo nas vselej, kadar nam grozi brezno greha, in v tvojih ranah najdemo ozdravljenje in odpuščanje.
O Jezus, prosimo te za vse mlade, ki jih stiska obup, za mlade, ki so žrtve mamil, sekt in sprevrženosti.
Osvobodi jih njihovega suženjstva. Naj dvignejo oči in sprejmejo ljubezen. Naj odkrijejo srečo v tebi. Reši jih ti, naš rešenik. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Tui Nati vulnerati, / tam dignati pro me pati / poenas mecum divide. Sinu tvojemu so rane / v odrešenje moje dane, / tudi mene naj bole.
XII. postaja
Jezus umre na križu
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Luku (23,46)
Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil.
Z vrha križa krik: krik predaje v trenutku smrti, krik zaupanja v trpljenju, porodni krik novega življenja. Glej, visiš na drevesu življenja, in izročaš svojega duha v Očetove roke, s tem pa storiš, da zažubori življenje v obilju, in oblikuješ novo ustvarjenino. Tudi mi se danes soočamo z izzivi tega sveta: čutimo, da nas valovi skrbi preplavljajo in majejo naše zaupanje. Daj nam, Gospod, moči, da bomo v globini vedeli, da nas nobena smrt ne more premagati, dokler se ne odpočijemo v rokah, ki so nas izoblikovale in nas spremljajo.
O da bi vsak od nas lahko vzkliknil:
»Včeraj sem bil križan skupaj s Kristusom,
danes sem proslavljen skupaj z njim.
Včeraj sem z njim umrl,
danes živim z njim.
Včeraj sem bil z njim pokopan,
danes sem z njim vstal« (Gregorij Nazianški).
V teminah naših noči te zremo. Nauči nas, kako naj se obračamo k Najvišjemu, k tvojemu nebeškemu Očetu.
Danes molimo, da bi se vsi tisti, ki propagirajo splav, zavedli, da je ljubezen lahko edinole vir življenja. Mislimo tudi na tiste, ki zagovarjajo evtanazijo, in na tiste, ki spodbujajo tehnike in postopke, ki ogrožajo človeško življenje. Odpri jim srca, da te spoznajo v resnici, da se zavzamejo za izgradnjo kulture življenja in ljubezni. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Vidit suum dulcem Natum / morientem desolatum, / cum emisit spiritum. V Sina le pogled upira, / ko ves zapuščen umira, / k smrti nagne že glavo.
XIII. postaja
Jezusa snamejo s križa in izročijo Materi
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Janezu (19,26–27a)
Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!«
Gospod Jezus, tisti, ki te ljubijo, ostanejo ob tebi in ohranijo vero. V uri smrtnega boja in smrti, ko svet verjame, da zlo zmaguje in da glas resnice in ljubezni, pravičnosti in miru molči, njihova vera ne usahne.
O Marija, v tvoje roke polagamo našo deželo. »Kako žalostno je videti to blagoslovljeno deželo trpeti v njenih otrocih, ki se podivjano trgajo med seboj, in umirajo!« (Ap. spodb. Cerkev na Bližnjem Vzhodu 8). Zgleda, da nič ne more ukiniti zla, terorizma, umora in sovraštva. »Pred križem, na katerem je tvoj Sin, o Devica, neomadeževane roke razprostrl za naše odrešenje poklekujemo na ta dan: podeli nam mir« (Bizantinsko bogoslužje).
Molimo za žrtve vojn in nasilja, ki v tem našem času pustošijo po raznih deželah Bližnjega Vzhoda, pa tudi po drugih delih sveta. Molimo, da bi se pregnanci in prisilni preseljenci čim prej vrnili na svoje domove. Daj, Gospod, da kri nedolžnih žrtev postane seme novega Vzhoda, bolj bratskega, bolj miroljubnega in bolj pravičnega; in naj ta Vzhod znova najde sijaj svoje poklicanosti: zibelke civilizacije in duhovnih ter človeških vrednot.
Zvezda Vzhoda, nakaži nam prihod Zarje! Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Fac me tecum pie flere, / Crucifixo condolere, / donec ego vixero. Naj s teboj sedaj žalujem, / Križanega objokujem, / ko v dolini solz živim.
XIV. postaja
Jezusa položijo v grob
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Janezu (19,39–40)
Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga skupaj z dišavami povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.
Nikodem sprejme Kristusovo truplo, poskrbi zanj in ga položi v grob sredi vrta, ki spominja na vrt ob stvarjenju. Jezus se pusti pokopati, kakor se je pustil križati, z enako predanostjo, povsem »izročen« v roke ljudi in »popolnoma združen« z njimi »vse do spanja pod grobno ploščo« (sv. Gregorij iz Nareka).
Sprejeti težave, boleče dogodke, smrt, to zahteva trdno upanje, živo vero.
Kamen, zavaljen k vhodu groba se bo prevrnil in vstalo bo novo življenje. Dejansko »smo bili torej s krstom skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v môči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja« (Rim 6,4).
Prejeli smo svobodo Božjih otrok, da se ne bi vrnili v sužnost. Prejeli smo življenje v izobilju, da se ne bi več zadovoljili z življenjem brez lepote in smisla.
Gospod Jezus, naredi nas za otroke luči, ki se ne bojijo teme. Danes te prosimo za vse tiste, ki iščejo smisel življenja, in za tiste, ki so izgubili upanje: naj verujejo v tvojo zmago nad grehom in smrtjo. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Quando corpus morietur, / fac ut anima donetur / paradisi gloria. Amen. Ko pa smrt telo mi vzame, / dušo mojo naj objame / večne slave rajski dom. Amen.
Govor svetega očeta in apostolski blagoslov
Sveti oče nagovori navzoče. Ob koncu govora sveti oče podeli apostolski blagoslov.
D. Dominus vobiscum. – Gospod z vami.
Vsi: Et cum spiritu tuo. – In s tvojim duhom.
D. Sit nomen Domini benedictum. – Naj bo slavljeno ime Gospodovo.
Vsi: Ex hoc nunc et usque in saeculum. – Zdaj in na veke.
D. Adiutorium nostrum in nomine Domini. – Naša pomoč je v imenu Gospodovem.
Vsi: Qui fecit caelum et terram. – Ki je ustvaril nebo in zemljo.
D. Benedicat vos omnipotens Deus, – Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog,
Pater, + et Filius, et + Spiritus + Sanctus. – Oče + in Sin in + Sveti + Duh.
Vsi: Amen.
R/. Crux fidelis, inter omnes arbor una nobilis,
Nulla talem silva profert, flore, fronde, germine!
Dulce lignum dulci clavo dulce pondus sustinens.
Zvest križ, edino ti si plemenito res drevo,
ni lesa, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako.
Sladki les, na sladkih žebljih nosiš breme presladkó.
1. Pange, lingua, gloriosi proelium certaminis,
Et super Crucis trophæo dic triumphum nobilem,
Qualiter Redemptor orbis immolatus vicerit. R/.
Jezik moj, opevaj zmago, slavno in prečudežno,
zmagoslavno pesem križu, zmage znamenju, zapoj
in povej, kako Zveličar darovan je zmagal smrt.
2. De parentis protoplasti fraude factor condolens,
Quando pomi noxialis morte morsu corruit,
Ipse lignum tunc notavit, damna ligni ut solveret. R/.
Zapeljani prvi človek se je smilil Stvarniku,
sad usodni je poskusil, s tem usužnjil se peklu.
Les tedaj Bog sam izbral je, da lesa izmil bi greh.
Prevedel br. Miran Špelič OFM
