Na predstavitvi nove, jeruzalemske izdaje Svetega pisma, je zbrane nagovoril tudi vodja projekta in glavni urednik, akademik dr. Jože Krašovec, ki je do leta 2017 vodil tudi programsko skupino prevajalcev. Dr. Krašovca so zbrani pred nagovorom, ki ga objavljamo v celoti, najprej počastili z aplavzom.

V letih od 1981 do 1996 smo pod mojim vodstvom pripravili novi komentirani ekumenski prevod Svetega pisma (SSP: Slovenski standardni prevod) po vzoru francoskega ekumenskega prevoda Svetega pisma (TOB). S tem smo nadomestili prvo slovensko ekumensko izdajo iz leta 1974, ki jo je Britanska biblična družba ponatiskovala desetletja brez uvodov, opomb in seznama referenc. Slovenska javnost je zato tako rekoč zahtevala nov, bogato komentiran prevod Svetega pisma. Ko sem končal specialistični študij v tujini in sem začel predavati na Teološki fakulteti, me je ugleden župnik velike mestne župnije presenetil s pozivom: »Pripravite nov prevod Svetega pisma z uvodi in opombami, sicer bo vse hudič vzel.« Ta poziv izraža preprosto dejstvo, da v Sloveniji nimamo kopice bibličnih komentarjev kot drugi večji narodi, zato je izdaja Svetega pisma s komentarji za večino ljudi edini uporabni priročnik.

V obdobju od leta 1980 do leta 2024 sta pri nas nastala kar dva prevoda, ki sta bogato komentirana. Potek priprave komentiranega ekumenskega prevoda (SSP) je obširno dokumentiran v moji monografiji Med izvirnikom in prevodi (2001). V letih od 2006 do 2024 smo zelo skrbno pripravljali novi komentirani prevod po vzoru francoske La Bible de Jérusalem z mandatom Slovenske škofovske konference. Tako smo po desetletjih pričakovanja dobili končno verzijo uradnega prevoda Svetega pismo, ki bo osnova za liturgične priročnike in študijske namene. Ta prevod lahko imenujemo »literarni prevod« iz izvirnih jezikov. Uvode, opombe, obsežne sezname referenc in bogate dodatke smo prevzeli iz francoske La Bible de Jérusalem, ki ima drugačen koncept komentiranja prevoda, kakor francoski ekumenski prevod (TOB). Če francoski ekumenski prevod daje prednost »stvarnim« opombam, La Bible de Jérusalem daje prednost temeljnim teološkim premislekom klasikov naše kulture od antike do danes. Naš novi, uradni prevod Svetega pisma kljub temu ne ukinja prejšnjega, ekumenskega, ampak ga v vseh bistvenih postavkah dopolnjuje. To je končno razvidno že iz dejstva, da so v obeh francoskih tipih komentiranega prevoda v veliki meri sodelovali isti strokovnjaki iz celotnega francoskega govornega področja po svetu.

Podobno kot Francija in veliko drugih držav ima zdaj Slovenija dva komentirana prevoda, ki se v veliko pogledih dopolnjujeta in tako bogatita naš verski in kulturni prostor. S tem smo dobili izvedbo dveh paradigem prevajanja in komentiranja Svetega pisma, ki sta značilni za celotno zgodovino judovstva in krščanstva od antike do danes. Ekumenski prevod v slovenskem in v srednje-evropskem prostoru v marsičem spominja na Luthrovo nemško individualistično ideološko izročilo, osredotočeno na doktrino o opravičenju in na postavko sola scriptura, novi uradni prevod pa z izrazitim in celostnim obratom k virom (ad fontes) izvirnega svetopisemskega besedila in izredno bogate in ustvarjalne razlage Svetega pisma pri cerkvenih očetih uveljavlja vsestransko univerzalno, torej katoliško razsežnost iskanja edinosti z odprtim vrednotenjem vseh, torej ne selektivno izbranih virov bogate zapuščine judovstva in krščanstva. To velja tako za prevajanje in razlaganje besedišča, metafor, simbolov, sloga in retorike kot za dediščino kulture in splošne znanosti. V bogati družbi drugih evropskih prevodov ta prevod v bistvenih postavkah sledi zgledu literarne tradicije angleške King James Version, ki že 400 let po vsem svetu deluje kot najmočnejša gonilna sila razvoja jezika, literature, drugih umetnosti in znanosti.

V predgovoru in v glavnem uvodu naš novi prevod Svetega pisma nudi izčrpne podatke o okoliščinah, o postopku nastajanja in o značilnostih tega obsežnega in zahtevnega dela. Med dve leti trajajočim delom sklepne usklajevalne redakcije pa se je ponudila še priložnost, da sem pripravil knjižico z naslovom Okoliščine nastanka in značilnosti celotnih slovenskih prevodov svetega pisma. Povod za to je pred dvema letoma dala prof. dr. Nike Kocijančič z vabilom v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, da za zbornik Zgodovina slovenskega literarnega prevoda (2023) napišem prispevek o prevodih Svetega pisma v obdobju po reformaciji (Krašovec 2023, 109‒127). Univerza v Ljubljani je novembra leta 2023 vsem avtorjem monografije Zgodovina slovenskega literarnega prevajanja dodelila priznanje »za najodličnejši raziskovalni dosežek Univerze v Ljubljani v letu 2023«.

Po vseh dosedanjih objavah o okoliščinah priprave in o značilnostih vseh sedmih celotnih slovenskih prevodov Svetega pisma se zdi smiselno, da v tej strokovni predstavitvi temeljne podatke, ki so navedeni v predgovoru in v glavnem uvodu same izdaje novega prevoda Svetega pisma, dopolnim z ugotovitvami, ki se bolj redko pojavljajo v izdajah prevodov Svetega pisma. Osredotočil se bom na predstavitev izvornih osnov našega prevoda v več kakor tisočletni zgodovini nastajanja Svetega pisma in v več kakor dvatisočletni zgodovini prevajanja Svetega pisma v razne jezike.

Na začetku vsakega projekta prevoda Svetega pisma morajo prevajalci in drugi sodelavci razrešiti vprašanje, na katere vire se bodo oprli. Danes je samoumevno, da ne prevajamo iz prevoda, kot sta grški prevod Stare zaveze (Septuaginta) iz sklepnega obdobja Stare zaveze, ali iz latinske Vulgate iz konca četrtega stoletja, ampak iz izvirnih jezikov: Staro zavezo torej iz hebrejščine, aramejščine in grščine, Novo zavezo iz grščine. Zaradi vračanja k virom (ad fontes) pa morajo vsi prevajalci toliko bolj upoštevati vsaj tri med seboj povezane okoliščine. Prvič, povečan obseg in pomen znanosti tekstne kritike, ki poleg izvirnika vključuje starejše prevode Svetega pisma. Drugič, pričakovanje bralcev potencialnega prevoda Svetega pisma, da bo prevod ustrezal najvišjim standardom visoko razvite literarne ravni prevodnega jezika, skupaj z vso dediščino zgodovine literarne kritike. Tretjič, judovska in krščanska doktrina, da izvirno besedilo Svetega pisma ni nastalo kot »privatno« ustvarjalno delo, temveč po posebnem navdihu kot Božja beseda.

Preroki so se najbolj brezpogojno sledili notranjemu imperativu, da ne smejo zapisati niti črke v svojem imenu, temveč samo to, kar so prejeli po navdihu od Boga. Posledica tega njihovega prepričanja je, da tako v judovstvu kot v krščanstvu Sveto pismo velja kot »knjiga knjig«, ki je v vsebinskem in oblikovnem pogledu nedotakljiva in nespremenljiva. Zato prevodi Svetega pisma za potrebe skupnosti nikoli niso veljali kot privatno delo predrznih posameznikov, temveč kot privilegij posebnega poslanstva, ki ga izbrani prevajalci prejmejo od skupnosti verujočih skupaj z neprimerljivo moralno odgovornostjo. S to zavestjo so prevajalci doslej celotno Sveto pismo prevedli v 736 jezikov, Novo zavezo v dodatnih 1,658 jezikov, manjše dele Svetega pisma pa še v dodatnih 1,264 jezikov (Wycliffe Global Alliance).

1. Meje pluralizma v pristopih v prevajanju Svetega pisma

Cilj prevoda Svetega pisma je ustvariti besedilo v drugem jeziku približno v enakem slogu kot je slog izvirnika. Ko razpravljamo o pristopih v prevajanju, upoštevamo dejstvo, da so različne svetopisemske knjige bile napisane kot rokopisi, ki so bili večkrat prepisani in vključeni v večje literarne enote. Rokopisi začetnih odlomkov se vsaj v celoti niso ohranili, obstaja pa na tisoče izvodov prepisov večjih ali manjših delov Stare in Nove zaveze. Ko so iz prvotnih odlomkov nastale knjige raznih literarnih vrst in zvrsti, so jih prevedli v jezike, kot so grščina (tj. grški prevodi hebrejske in aramejske Stare zaveze), aramejščina, sirščina, koptščina, armenščina, etiopščina, latinščina itd. Vsak od teh antičnih prevodov nam je danes na voljo v številnih rokopisih. Strokovnjaki tekstne kritike so vse svetopisemske rokopise zbirali in preučevali več sto let in najpomembnejše izsledke vključili v tekstnokritični aparat sodobnih izdaj hebrejske, aramejske in grške Stare zaveze ter grške Nove zaveze. Najsodobnejše tekstnokriktične izdaje izvirnika uporabljajo vsi sodobni prevajalci Svetega pisma po svetu. Za Staro zavezo uporabljamo Biblia Hebraica Stuttgartensia (BHS; 1997), ki je sodobna naslednica izvirne Biblia Hebraica, ki jo je uredil Rudolf Kittel (1906). Za Novo zavezo uporabljamo 28. izdajo Novum Testamentum Graece (2012), ki sta jo prvotno uredila Eberhard in Erwin Nestle (1898), v zadnjem času pa Barbara in Kurt Aland in drugi.

V okviru judovstva in krščanstva se je v obdobju od antike do moderne dobe nabralo na tisoče rokopisov Svetega pisma, med katerimi mrtvomorski (kumranski) rokopisi Stare zaveze iz obdobja pred Kristusom zavzemajo posebno neprecenljivo vrednost, ker so se po uničenju kumranske skupnosti s strani Rimljanov leta 72 nepričakovano ohranili pod peskom v votlinah na obrežju Mrtvega morja. V današnji kritični dobi je tekstna kritika pripomogla k temu, da imamo na celotni naši obli na voljo zanesljive izdaje izvirnega besedila Svetega pisma za vse potrebe prevajanja in preučevanja. Že v antiki pa so pooblaščeni strokovnjaki poskrbeli za to, da so posebno vplivni prevodi Svetega pisma na globalni in regionalni ravni postali del zgodovine tekstne kritike Svetega pisma. Ko gre za razlike v besedilih na jezikovni ravni med izvirnikom in starejšimi prevodi, je razumljivo, da prevajalec tehta med razlogi za eno ali drugo različico. Ker z moralno nujnostjo o tem tehtajo strokovnjaki skozi stoletja, so nastale tradicije pogledov o večji ali manjši zanesljivosti v sprejemanju različic. Ugotovitve strokovnjakov tekstne kritike so postale prvo gradivo za opombe na robu ali pod črto v postopkih prevajanja Svetega pisma. Z razvojem knjižnih jezikov v moderni dobi se je zaostrilo teoretično vprašanje o kriterijih ustreznega prevajanja Svetega pisma. Vsaj tako pomembna kot tekstnokritična in splošna jezikovna vprašanja so postala vprašanja literarne kakovosti prevoda, torej vprašanje razmerja med vsebino in obliko besedila v izvirniku in v prevodih. Kolikor bolj pa se je »knjiga knjig« širila po novih kontinentih, toliko bolj nepregledno je v svetovnih jezikih postalo število strokovnih in znanstvenih študij na področju biblične tekstne in literarne kritike.

V novejšem obdobju je bilo objavljenih precej študij o prevajanju Svetega pisma (Grant 1961; Reymond 1967; Bogaert 1991; Metzger 1991; Worth 1992; Adler 1994; Poythress in Grudem 2000). Posebno dobro sta predstavila namen in težo naloge dobrega prevajanja Svetega pisma Vern S. Poythress in Wayne A. Grudem v knjigi The Gender-Neutral Bible Controversy: Mutting the Masculinity of Gd's Words (2000) v četrtem poglavju pod naslovom »How to Translate« (str. 73‒99). V diskurzu o prevajanju je govor o pomenu besed, besednih zvez in stavkov v ožjem in širšem kontekstu besedil. Na ravni besedišča je veliko govora o osnovnem pomenu posameznih besed, o večpomenskosti besed, ki izražajo duhovne pomenske odtenke, ter o vlogi besednih zvez, stavkov in odstavkov. Vsaka beseda v stavku prispeva k pomenu. Prevesti želimo pomen sporočila kot celote, ne le besed v izolaciji. Prevajalci morajo upoštevati številne načine interakcije besednih pomenov, ko se pojavijo v diskurzu. Človekova sposobnost dojemanja resničnosti v razponu od najbolj materialnih do najbolj duhovnih vidikov resničnosti ima za posledico, da je veliko besed in metafor večpomenskih.

V prevajanju in v interpretaciji je pomembno upoštevati razliko med raznimi žanri besedil v prozi in poeziji. Med literarnimi sredstvi izražanja sporočila igrajo pomembno vlogo metafore in simboli. Dober prevod mora ohraniti metafore in jih torej ne sme spreminjati v abstraktne pojme. Vesten prevajalec se izogiba preoblikovanju vsebine v popolnoma drugačno obliko, ki bi lahko posredovala nekaj, kar je blizu osnovnemu pomenu, vendar bi izgubila veliko drugih dejavnikov, ki prenašajo pomen. Številne razsežnosti prispevajo k celotnemu pomenu in teksturi njenega sporočila. Toda stilisti, študenti književnosti, analitiki diskurza in drugi strokovnjaki lahko vidijo več, kakor nakazuje osnovni pomen besede, besedne zveze in stavki. S svojim čutom za skladnost potrjujejo, kar preučevalci Svetega pisma instinktivno vedo že stoletja. Zavedajo se, da prevod ne more biti svobodna interpretacija, temveč velja kot osnova, na kateri bralci gradijo in oblikujejo interpretacijo:

Najnatančnejši prevod je mogoč le, če prevajalec najprej temeljito interpretira in razume pomen izvirnika, vključno z vsemi njegovimi odtenki v vseh razsežnostih. Šele takrat je pripravljen izdelati prevod, ki ne prenaša le glavnega pomena, temveč tudi vse odtenke izvirnika. V tem smislu vsak prevod predstavlja prevajalčevo najboljše razumevanje ali »razlago« izvirnika. (Poythress in Grudem 2000, 92)

Sveto pismo vsebuje številne literarne oblike besedil, od najbolj popularnih žanrov, kot so zgodovinske pripovedi, rodovniki, pravila obredov, pregovorna modrost, prispodobe (parabole), alegorije, napovedi prerokovanj, molitve, pisma itd., do drugih oblik, ki jih je teže razvrstiti. Ponekod so abstraktni pojmi povzeti kot krajši doktrinalni izrazi, večinoma pa jih nadomesti nekaj specifičnega in konkretnega, toda smisel tistega, kar je za besedami, metaforami, simboli in za literarnimi oblikami, je videz enotnosti in splošne pomembnosti. Podobe, metafore in alegorije iz pastirskega in kmečkega življenja večinoma odsevajo vsakdanje življenje, dejansko, vidno resničnost, so pa tudi odziv na skrite in druge možne pomene izza njih. Svetopisemske metafore in simboli torej nikoli ne morejo zbledeti v sekularizirano enopomenskost, ampak vedno ohranijo bogastvo večpomenskosti v interakciji med dobesednim oziroma »materialnim« in prenesenim, se pravi duhovnim pomenom. Razlog je očiten: človeška duša pač ni in ne more biti del zapuščine ideoloških konvencij, ampak sestavlja najgloblje bistvo človeške duhovne narave, ki ostane živa, tudi ko se cela materialistična srenja zaroti proti njej. Semantična in literarna sredstva izražanja, kot sta govorna figura in besedna igra, največkrat kažejo na nedoumljive globine odnosa med Bogom in človeštvom, ali vsaj na sublimnost človeškega dojemanja brezdanjih razsežnosti vesoljstva.

2. Prvi grški prevod Svetega pisma (Septuaginta)

V zgodnji in pozni antiki ter na začetku novega veka so nastali prevodi izjemnega duhovnega in kulturnega vpliva, ki so postali del velike dediščine, ki jih mora vsak prevajalec Svetega pisma poznati in po presoji upoštevati kot vir ali model. V zadnjih stoletjih pred Kristusom je 70 judovskih strokovnjakov v helenistični Aleksandriji v Egiptu pripravilo grški prevod Stare zaveze, ki je zaradi izredne razširjenosti grščine postal najvplivnejši antični prevod Svetega pisma (Tov 1988). Naslov Septuaginta pa označuje celotno skupino 70 prevajalcev.

Za ustrezno vrednotenje prevoda grške Septuaginte je nujno upoštevati okoliščine, v katerih je prevod nastal, in osnovni namen prevoda (Krašovec 2013, 59‒64). Najpomembnejša posebnost Septuaginte je, da prevod ni enoten, temveč je sestavljen iz več prevodov, ki so jih pripravili različni avtorji v različnih obdobjih. To razloži, zakaj je stopnja točnosti in odličnosti prevoda tako različna glede na posamezne dele kanona, knjige in dele knjig. Besedišče posameznih knjig Septuaginte kaže, da je pri prevodu sodelovalo več ljudi v obdobju od sredine 3. do konca 1. stoletja pred Kristusom. Kot kaže, je utemeljeno domnevati, da je v tem času nastalo več različnih grških prevodov, Septuaginta pa je standardizirana in avtorizirana različica iz konca 1. stoletja po Kristusu. Povod za prve grške prevode v Egiptu je moral biti enak, kakor je bil v Palestini in v Babiloniji povod za aramejske prevode: razlaga izvirnega hebrejskega besedila med bogoslužjem v sinagogah. Prvi prevodi so bili torej samo delni, se pravi nesistematični.

Prvi grški prevodi so nastali v Egiptu že v prvi polovici 3. stoletja pred Kristusom, če ne že prej. Vzporedno so v Palestini in v Babiloniji morda nastali aramejski prevodi odlomkov Svetega pisma Stare zaveze za liturgično rabo v sinagogah, vendar tega ni mogoče zanesljivo dokazati. Kaže, da je grški prevod, imenovan Septuaginta, najstarejši prevod sploh, vsekakor prvi pisni prevod Svetega pisma. Prevajalci v grščino, ki sodi med indoevropske jezike, so se spopadali z veliko večjimi problemi kakor prevajalci v aramejščino, ki se uvršča v isto severo­zahodno semitsko jezikovno skupino. Pri prevajanju so morali preseči razlike med dvema jezikovnima sistemoma in razlike med dvema kulturama oz. religijama.

Položaj avtorjev Septuaginte je bil v dveh pogledih edinstven: prvič, prevajanja so se lotili brez modelov prevodov Svetega pisma, kajti v tretjem stoletju pred Kristusom še ni bilo prevodov tujih besedil v grščino; drugič, prevajali so iz semitskega jezika, ki je po svoji jezikovni in miselni zgradbi precej drugačen od indoevropske grščine. Zaradi te temeljne razlike je bilo pogosto težko najti ustreznice v besedah in besednih zvezah. Prevajalec Sirahove knjige ta problem nazorno nakaže v predgovoru, ko pravi:

Prosim vas torej, berite dobrohotno in pazljivo. Prizanesite mi, če se vam bo morda zdelo, da mi je pri prevajanju, kljub prizadevanju, kje spodrsnilo. Nimajo namreč iste moči izrazi, ki so bili prvotno povedani po hebrejsko, če jih prevedejo v drug jezik. Pa ne le to delo, ampak tudi postava sama in preroštva in ostale knjige so nemalo drugačni, če jih beremo v izvirnem jeziku.

Pri prevajalcih je bila pogosto največja težava pomanjkljiva izobrazba v hebrejščini in v judovskem izročilu. Predloga hebrejskega izvirnika, ki so jo prevajalci imeli na voljo, še ni bila opremljena z vokali, to pa je zlasti v manj jasnih primerih pomenilo dodatno možnost napačne interpretacije. Ravno v obdobju, ko je nastajala Septuaginta, so Judje prešli iz arhaične pisave na aramejsko kvadratno pisavo, v kateri je medsebojna podobnost nekaterih črk večja kakor v arhaični. Besedilo tudi še ni bilo opremljeno z ločili in razmiki. Te okoliščine so razlog zamenjave črk v branju in številnih napak v interpretaciji zahtevnejših pesniških mest.

Kljub heterogenosti Septuaginte je treba poudariti, da prevod na splošno odraža prizadevanje za zvestobo izvirniku glede vsebine in oblike. Prevajalci so prevod približali izvirniku in ne nasprotno. Pogosto so prevajali povsem dobesedno in žrtvovali grške idiome, ohranili so hebrejsko zgradbo, ritem in slog stavkov. Eden izmed dokazov za težnjo po zvestobi izvirniku je praksa prevzemanja hebrejskih besed in osebnih imen, ki jih niso znali ustrezno prevesti. Nekateri prevajalci Septuaginte so bili pri izbiri besed in besednih zvez dosledni in so prevajali stereotipno.

3. Hieronimov latinski prevod Svetega pisma (Vulgata)

Prvi latinski prevodi zrcalijo izjemno spoštljiv odnos prevajalcev do Božje besede Svetega pisma. Ta jih je tako prevzela, da jim pri prevajanju ni šlo v prvi vrsti za lepoto jezika, temveč za zvesto, za dobesedno prestavljanje vseh prvin besedila. Septuaginta na splošno zvesto odraža jezikovno in literarno zgradbo izvirnika. Podobno kot Septuaginta tudi prvi latinski prevodi ohranjajo številne značilnosti hebrejskega načina izražanja in judovskega izročila, opazna pa je tudi kristološka usmeritev. Nekatere oblike so tako očitna replika hebrejskega izvirnika, da je upravičeno ugibanje, ali niso prevajalci uporabljali tudi hebrejskega besedila. Hebraizmi so posebno zgovoren dokaz, da so se prvi latinski prevajalci zavestno trudili za zvestobo izvirnemu besedilu. Drug dokaz za to prizadevanje je, da so dokaj dosledni v prevajanju besednega zaklada. Ogromno dediščino latinskih prevodov Svetega pisma prvih stoletij po Kristusu danes poznamo pod strokovno oznako Vetus Latina (Metzger 1977; Krašovec 2013, 80‒102).

Od avtoritet kot je sv. Avguštin, imamo podatek, da je v 4. stoletju že obstajalo nepregledno število prevodov Svetega pisma v latinščino. Prvi latinski prevodi Svetega pisma so bili precej dobesedni. Zanje je na splošno značilno, da so bolj ali manj dobesedna replika aleksandrijskega grškega prevoda (Septuaginta). Nastajali so v različnih krajih, v različnih časovnih obdobjih in so delo različnih avtorjev, zato so zelo raznovrstni, a na splošno so bolj zvesti hebrejskemu izvirniku kakor grška Septuaginta. Da bi dosegel eno, avtorizirano besedilo, ki bi veljalo za celotno Cerkev, je papež Damaz I. pooblastil Hieronima, da pripravi eno zanesljivo latinsko verzijo prevoda.

Evzebij Sofronij Hieronim, splošno znan kot Hieronim (340‒420), je za Novo zavezo na podlagi grških rokopisov, ki so mu bili na voljo, popravil eno od že splošno uporabljanih starih latinskih različic. Za Staro zavezo je naredil nov prevod neposredno iz hebrejščine. Primerjava zgodnjih rokopisov Vulgate z rokopisi stare latinske Nove zaveze kaže, da si je Hieronim večinoma prizadeval izboljšati natančnost prevoda tako, da ga je naredil še bolj dobesednega. Hieronimova različica Stare zaveze je nekoliko manj dobesedna kot njegova revizija Nove zaveze, vendar ni nič manj dobesedna kot stare latinske različice Stare zaveze ali grška različica Septuaginte, na kateri so temeljili stari latinski prevodi. Po desetletjih dela je tako nastala Vulgata, ki je zaradi izredne razširjenosti latinščine od antike do danes postal drugi najvplivnejši antični prevod Svetega pisma.

Hieronim je svoja stališča do umetnosti prevajanja pojasnil v uvodih v prevode, najbolj izčrpno pa v pismu svojemu prijatelju Pamahiju (pismo št. 57, napisano med letoma 405 in 410). Že na začetku poudarja: »Sam namreč ne le priznavam, temveč svobodno in na glas izpovedujem, da pri prestavljanju iz grščine – z izjemo Svetega pisma, kjer je skrivnost celo besedni red (ubi et verborum ordo mysterium est) – ne prevajam besede z besedo, temveč smisel s smislom.« (Movrin 2010, 189) V uvodih k svojim prevodom svojim prijateljem Hieronim svobodno izraža svoje poglede na prevajanje. Včasih omenja okoliščine svojega dela, predvsem težave, ki so mu jih povzročali njegovi nasprotniki. Zlasti pa so zanimiva poročila o mejah, ki jih postavlja stanje besedil v izvirnih in prvih prevodnih jezikih, o mejah njegovega znanja in o smeri njegove interpretacije.

Iz Hieronimovih predgovorov k prevodom svetopisemskih knjig, iz številnih pisem in drugih del lahko razberemo, da je bil Hieronim zelo izobražen v klasični literaturi, literarni kritiki in retoriki. Svoje retorične sposobnosti in znanje je pogosto praktično preizkusil v pisanju pisem in drugih del. Ko je začel prevajati Sveto pismo in pisati komentarje, je nujno prišel v precep. Zavedal se je, da resnica Svetega pisma daleč presega vse poganske ideale in vzore, zato je namesto klasične retorike začel poudarjati preprostost izraza in točnost v prevajanju. Kljub temu se klasičnim literarnim in retoričnim vzorom ni mogel odreči. Pri prevajanju Svetega pisma je ubiral srednjo pot med strogo dobesednostjo in parafraziranjem, ker je čutil, da je poseben pomen vsakega posameznega besedila in melodiko poetičnih besedil v dobrem prevodu mogoče ohraniti. Izredna volja po nenehnem izpopolnjevanju znanja, dolga doba prevajanja Svetega pisma, različno stanje predlog in že obstoječih latinskih prevodov, kronična preobremenjenost, obdobja bolezni in še marsikaj pojasnijo, zakaj so prevodi posameznih knjig zelo različni glede točnosti in skladnosti z izvirnikom.

Knjige, ki jih je Hieronim prevedel v začetnem obdobju ‒ Nova zaveza, Psalmi in preroki, Samuelovi knjigi in Knjigi kraljev ‒ lepo odražajo jezikovno zgradbo izvirnika. Druge knjige, ki jih je prevedel pozneje, so na splošno bolj prosto prevedene; Jozue, Sodniki, Ruta in Estera, ki jih je prevedel proti koncu življenja, so prevedeni najbolj prosto. Morda je bila vse večja obremenjenost razlog postopnemu popuščanju v disciplini. Toda odločilna je najbrž vendarle njegova klasična vzgoja, ki temelji na osvajalski rimski praksi podrejanja izvirnika prevodnemu jeziku. Hieronim je torej osebnost velikih nasprotij. Njegove izjave glede načela prevajanja so v nasprotju z rezultati. Na splošno se zavzema za prevajanje po pomenu, hkrati pa izjavlja, da ima v Svetem pismu celo besedni red skrivnosten pomen (ubi et verborum ordo mysterium est), zato ga izjemoma ni prosto prevajal (Pismo 57.5; prim. Pismo 53.8), kljub temu pa je včasih prosto prevajal. Celo v istem pismu pravi: »V Svetem pismu je treba gledati na smisel in ne na besede« (Non verba in Scripturis consideranda sed sensus). (Pismo 57.10; prim. Pismo 106.3). Posebno paradoksen primer je prevod Estere: v predgovoru trdi, da je prevajal dobesedno (verbum e verbo pressius transtuli), toda prevod je v resnici najbolj prost od vseh.

Pri prevajanju Nove zaveze Hieronim očitno ni imel večjih težav. Izvirno besedilo je na splošno zelo jasno, dokaj dobro pa je bilo prevedeno že v prejšnjih latinskih prevodih. Razlog revizije je bila želja, da se namesto številnih različnih prevodov doseže en sam avtoriziran prevod. Veliko večji izziv je bil pri prevajanju Stare zaveze. Tu se je Hieronim moral soočati s hebrejskim izvirnikom in številnimi grškimi prevodi, predvsem Septuaginto. Razlike med prevodi so ga prepričale, da je treba iti k izvirom (ad fontes), torej k hebrejski resnici (Hebraica veritas). Vendar se je tu moral soočati ne samo z jezikom in zelo zahtevnimi pesniškimi literarnimi žanri in oblikami, temveč tudi z neštetimi tekstnokritičnimi problemi.

Toda prav njegovo načelo Hebraica veritas je razlog, da imamo v Vulgati prevod, ki na splošno dobro odslikava hebrejsko jezikovno in literarno strukturo, čeprav so glede točnosti prevoda med knjigami velike razlike. Zaradi tega načelno nikoli ni bila sporna praksa, da so se kasneje prevajalci Svetega pisma praviloma naslanjali na Vulgato, dokler ni v novejšem času popolnoma prevladalo načelo Hebraica veritas. Prek Vulgate je hebrejski svet vere, vrednot, jezika in literarnih oblik prišel v širni svet rimskega cesarstva, pozneje v vso Evropo in končno z evropskimi verskimi, kulturnimi in znanstvenimi misijami v ves svet.

4. La Bible of Jérusalem in naš prevod Svetega pisma (Jeruzalemska izdaja 2024)

Na praznik sv. Hieronima 30. septembra leta 1943 je papež Pij XII. izdal encikliko »Z božanskim navdihnjenjem Duha« (Divino afflante Spiritu), v kateri strokovnjake Svetega pisma poziva k novim prevodom Svetega pisma v ljudske jezike, pri katerih se kot vir uporabljajo izvirni jeziki in ne latinska Vulgata, ki je bila do takrat besedilna podlaga za vse katoliške prevode Svetega pisma v domače jezike. Enciklika odpira sodobno obdobje katoliških bibličnih študij s spodbujanjem študija teksne kritike, ki se nanaša na samo besedilo Svetega pisma in njegov prenos (na primer za določitev pravilnega branja). S tem enciklika dovoljuje uporabo zgodovinsko-kritične metode, ki se na podlagi teologije, izročila Cerkve in cerkvene zgodovine opira na zgodovinske okoliščine besedila ter postavlja hipoteze o vprašanjih, kot so avtorstvo in datiranje, ter o podobnih vprašanjih.

Ker je liturgija Katoliške cerkve temeljila na enotnem latinskem prevodu Svetega pisma (Vulgati), se je zdelo potrebno, da se enotnost svetopisemskega besedila ohranja tudi v prevodih v ljudske jezike. Na izvorna besedila svetopisemske hebrejščine, aramejščine in grščine so se prevajalci navadno sklicevali le zato, da bi pojasnili natančen pomen latinskega besedila. Enciklika pa poudarja pomen vestnega študija izvirnih jezikov in drugih sorodnih jezikov, da bi prišli do globljega in popolnejšega poznavanja pomena svetih besedil. S posebnim poudarkom o pomembnosti tekstne kritike enciklika ne odpira samo nove osnove in možnosti za ustrezen prevod svetopisemskih besedil, temveč tudi za komentiranje besedil v uvodih in opombah na podlagi ogromnega bogastva izročila razlaganja Svetega pisma, ki se je ohranilo v raznih jezikih. Logični vidiki komentiranja so zgodovinski, jezikovni, literarni in teološki. Tragične posledice obeh svetovnih vojn so pospešile prizadevanje za ekumenski dialog med Cerkvami in s tem tudi zbliževanje kriterijev za pripravo komentiranih prevodov Svetega pisma.

Nove okoliščine so postale poseben izziv za Francosko biblično in arheološko šolo v Jeruzalemu, da so pod njenim okriljem strokovnjaki iz celotnega francoskega govornega področja po tem načelu začeli pripravljati čisto nov francoski prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov in so ga opremili z bogatimi opombami. Posebno pozornost so posvetili večpomenskosti temeljnega teološkega besedišča, ki se pojavlja v različnih literarnih vrstah in zvrsteh. Prvi rezultat njihovega načrtnega dela je knjižnica 43 knjig komentiranega prevoda Stare in Nove zaveze (1947). Na osnovi te knjižnice je manjša skupina najbolj uveljavljenih strokovnjakov pripravila zgoščene uvode, opombe in preglednice za izdajo v eni knjigi (1956). V naslednjih revizijah izdaje v eni knjigi so redakcijo opravila nova generacija strokovnjakov. Že prva izdaja v eni knjigi z leta 1956 je pritegnila svetovno javnost. Ker je prevod nastal pod okriljem Francoske biblične in arheološke šole v Jeruzalemu, so nove, revidirane izdaje dobile naziv La Bible de Jérusalem. Leta 1975 pa se je med katoliškimi in protestantskimi strokovnjaki Svetega pisma na francoskem govornem področju porodila ideja o skupnem ekumenskem prevodu Svetega pisma (TOB). O takrat naprej so nekateri avtorji La Bible de Jérusalem sodelovali v usklajevanju obeh verzij.

Posrečen celosten pristop izdaje La Bible de Jérusalem v eni knjigi je pritegnilo pozornost strokovnjakov številnih jezikovnih skupin po svetu, da so po vzoru tega francoskega komentiranega prevoda začeli pripravljati prevode Svetega pisma v razne evropske in svetovne jezike. Vsi so se oprli na strukturo prevoda francoske izdaje. To je pomembno poudariti, ker strokovni komentarji ponujajo zelo različne kriterije razčlenitve besedil, avtorji komentiranega prevoda Svetega pisma pa praviloma izberejo tiste predloge, ki so najbolj prepričljivi. Nekatere priredbe francoske La Bible de Jérusalem so sledile francoski izdaji tako v pristopu prevajanja svetopisemskih besedil kot v sestavljanju uvodov, opomb in dodatkov. Drugi so iz francoskega prevoda svetopisemskih besedil prevzeli le strukturo in vmesne naslove, prevod svetopisemskega besedila pa so izvedli na podlagi tekstnokritičnih izdaj izvirnika.

Približno pol stoletja je bila La Bible de Jérusalem v raznih jezikih osnova za lekcionarje in druge liturgične priročnike, ki so se uporabljali pri katoliškem bogoslužju. Po vzoru naših sosednih držav smo se leta 2006 tudi mi odločili, da bomo iz revidirane francoske Jeruzalemske Biblije z leta 2000 prevzeli osnovno strukturo prevoda, prevod svetopisemskega besedila pa bomo izvedli samostojno iz izvirnih besedil na osnovi tekstnokritičnih izdaj izvirnega besedila. Glede vmesnih naslovov odlomkov v prevodu, glede uvodov, opomb, referenc in preglednic pa smo se dogovorili, da bomo sledili francoski izdaji, a vse po potrebi priredili glede na prevajalske dileme našega jezika in glede na značilnosti naše kulturne tradicije. Ta podatek je naveden na kolofonu, v Predgovoru in v glavnem uvodu v naš prevod Svetega pisma.

Monumentalno knjigo smo končno opremili s slikami iz zakladnice antične krščanske mozaične umetnosti s svetopisemskimi motivi. Izbor ilustracij je prijazno olajšal naš umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek iz svoje osebne zbirke fotografij pokrajin in arheoloških ostankov znamenitih antičnih kultur na območju starega Bližnjega vzhoda in Evrope. Izbrane motive sva pretehtala skupaj, on pa jih je dal na voljo pro bono.

Naš pristop v prevajanju svetopisemskih besedil iz izvirnika in v prirejanju uvodov, opomb in preglednic v novem prevodu odraža jasno odločitev za celostno predstavitev vsebine in oblike svetopisemskih besedil. Poglavitni cilj našega projekta bi lahko strnili v šest točk:

1.  Večja točnost prevoda na splošno;
2.  povečano upoštevanje svetopisemskih literarnih vrst, sloga in retorike;
3.  popolno poenotenje stalnih besednih zvez in citatov iz Stare zaveze v Novi zavezi;
4.  popolno poenotenje besedišča tehnične narave;
5.  relativno poenotenje besedišča teološke narave;
6.  dosledna standardizacija lastnih imen.

Dogovorili smo se, da bom posebno pozornost posvetili slogu izvirnika in bomo upoštevali ustaljeno tradicijo dobro prevedenih besedil. Stalne besedne zveze in citati so že v prvi verziji Slovenskega standardnega prevoda bile v središču naše pozornosti, v novem prevodu smo poenotenju tega segmenta posvetili še več pozornosti. Besedišče tehnične narave je bilo poenoteno za glasbila, daritve, mer, denarnih enot, koledarja in praznikov. Relativno poenotenje besedišča teološke narave je v prvi verziji Slovenskega standardnega prevoda doseglo zavidljivo raven, a je vendarle precej dela ostalo še za novi prevod. Med drugim smo morali izločiti posvetno in izpraznjeno besedo »pošten«, ki je v ekumenskem prevodu (SSP) na več mestih nedopustno zamenjala svetopisemsko večpomensko personalistično zaznamovano besedo »pravičen«. Vdor izpraznjenega in zavajajočega posvetnega besedišča v prevode Svetega pisma je eden izmed posledic uveljavljanja pristopa v smislu iskanja »dinamične ekvivalence«.

V zvezi z našo izkušnjo priprave novega komentiranega prevoda Svetega pisma kaže na tem mestu izpostaviti posebne izzive. Najbolj splošen izziv predstavljata vloga in pomen osnovne oblike paralelizma v svetopisemski poeziji. Glavna značilnost hebrejskega stiha je oblikovni, pomenski in ritmični paralelizem (parallelismus membrorum). Temeljni način povezovanja zaporednih stihov je v hebrejski poeziji slovnični paralelizem. Beseda paralelizem pomeni, da druga ali tretja vrstica dvo- ali trostišja pojasnjuje, parafrazira ali preprosto ponavlja misli, pesniške figure ali prispodobe iz prejšnjega stiha ali stihov. Dvostišje je temeljna strukturalna enota. V Svetem pismu redko najdemo posamezne vrstice ali monostih, veliko pogostejše pa je trostišje. Paralelizem je sinonimen tedaj, kadar druga ali morda tudi tretja vrstica s podobnimi besedami ponovi misel prve, antitetičen pa tedaj, kadar druga vrstica izraža nasprotje prve. Poleg oznake sinonimni in antitetični paralelizem se je v biblični poetiki uveljavil še izraz sintetični paralelizem (Gray 1972).

Ni nujno, da bi cela pesem vsebovala eno samo vrsto paralelizma in ritma. Obstajata namreč lahko dvostišje in trostišje, lahko pa se uravnoteženi ritem spremeni v odmevajočega. Sodobni komentarji svetopisemskih besedil so zaradi skrbi za enakost in usklajenost besedila popravljali izvirno besedilo. Nekateri znanstveniki trdijo, da je bila hebrejska poezija popolnoma usklajena. Po tej teoriji naj bi bili posamezni psalmi razdeljeni v povsem enako dolge vrstice, ki naj bi vsebovale tudi enako število grafičnih vrstic, vse paralele naj bi bile skrčene na eno samo vrsto dvostišja, posamezne besede pa izpuščene iz vrstic. Takšno mišljenje je enostransko, zato se prevajalci z njim zelo redko sprijaznijo.

Parallelismus membrorum je torej temeljna oblika izražanja pomenov in misli, ki je v prevodu ne moremo mehanično ponoviti. Zato mora prevajalec ugotoviti členitev vrstic, ki oblikujejo paralelizem, in razmerje med njimi. Opozoriti moramo, da se razdelitev grafičnih vrstic na splošno ujema s paralelistično zgradbo izvirnega besedila. To velja za vse primere jasnega pomenskega in terminološkega paralelizma. Zato je razumljivo, da se v teh primerih bolj ali manj tudi stare različice prevodov, kakršni sta Septuaginta in Vulgata, ki sta bili do nedavna izhodišče za vse krščanske evropske prevajalce, bolj ali manj ujemajo.

Moja posebna, pa tudi najzahtevnejša naloga je bilo izpopolnjevanje kriterijev za standardizacijo lastnih imen po premišljenih primerjalnih načelih. V desetletjih vodenja dveh prevodov Svetega pisma sem posebno pozornost posvečal transformaciji oblik svetopisemskih lastnih imen v obdobju od antike do danes v razmerju do predhebrejskega izvora imen, v razmerju do hebrejskih in aramejskih oblik in v razmerju do fonetične transformacije imen v grški Septuaginti in latinski Vulgati, da bi v našem prevodu Svetega pisma lahko na nespornih znanstvenih osnovah standardizirali oblike lastnih imen skladno z izvirnikom, z izjemo samo v primerih, ko je neko fonetično transformirano ime postalo del naše narodne kulture. Širši kulturni kontekst je zahteval preverjanje kriterijev za standardizacijo svetopisemskih lastnih imen v slovanskih, germanskih, romanskih in angleških prevodih Svetega pisma v obdobju zadnjih petsto let evropske kulturne tradicije.

To zelo obsežno in kompleksno delo me je napotilo, da sem pripravil pionirsko dvojezično (slovensko-angleško) monografijo z naslovom Svetopisemska lastna imena: Fonetika, etimologija, prevajanje in transliteriranje. Knjiga je leta 2007 izšla pri Založbi SAZU in pri Založbi ZRC. Angleška verzija monografije pa je leta 2010 pod imenom The Transformation of Biblical Proper Names izšla še pri založbi T&T Clark International (Continuum) v New Yorku in Londonu. Leta 2019 ja bila angleška verzija tudi ponatisnjena. Šele po končanem prevodu Svetega pisma vidim dovolj trdno strokovno osnovo za pripravo prvega slovarja svetopisemskih lastnih imen na osnovi antičnih jezikov. Antične oblike svetopisemskih imen, večina v latinskih oblikah Vulgate, so se namreč udomačile v vseh evropskih jezikih in v so v moderni dobi dobile nove različice v vsakem evropskem jeziku. Ker takšnega slovarja doslej še nihče ni niti poskusil pripraviti, upam, da bo projekt kljub temu mogoče končati.

5. Novi prevod, uvodi, opombe, reference in drugi dodatki

Francoska La Bible de Jérusalem se je v svetu uveljavila tako s prevodom svetopisemskih besedil kot po odličnih in zelo uporabnih uvodih, opombah in dodatkih. Pomembnejša imena, pojmi in besedne zveze večjega teološkega pomena so po abecednem redu zbrane v posebnem seznamu in so dokumentirane skupaj z navedbo referenc. Seznam je na koncu knjige pod naslovom Table alphabétique des notes les plus importantes. Vseh enot je skoraj sedemsto. Navedba referenc ob imenih, pojmih in besednih zvezah omogoča, da bralec poišče želeno mesto in tam v opombi najde razlago. Veliko imen, pojmov in besednih zvez ima nekje pod prevodom daljšo, sintetično opombo; če se ime, pojem ali besedna zveza pojavlja na več mestih, se sintetična opomba praviloma pojavi na mestu, ki je vsaj glede na vrstni red v kanonu prvo, na drugih mestih pa se pojavi kazalka.

Pomembne pa so tudi reference, ki so navedene v opombah in v seznamu na robu vsake strani. Priprava referenc je bil eden največjih problemov v zadnjih letih priprave SSP, ker vsaj polovica prevajalcev referenc ni sama pripravila. Poseben problem je pomenilo usklajevanje celotnega besedila prevoda, uvodov, opomb, referenc in dodatkov za tisk. Ker niso vsi prevajalci enako upoštevali sprejetih načel o prevajanju in oblikovanju besedila, so bili ponekod potrebni koreniti posegi odgovornega nosilca celotnega projekta, toda tudi to se je dogajalo po načelu večinskega soglasja in z vednostjo avtorja.

V SSP imamo nekatere dragocene in skrbno pripravljene dodatke (str. 2761‒2877). Dilema glede narave in obsega Slovarja ter Stvarnega kazala je bila že omenjena. Na začetku je časovna preglednica (str. 2761‒2776). Sledi preglednica hasmonejske in herodovske dinastije (str. 2777); koledar (str. 2779‒2780; preglednica mer in denarnih enot (str. 2781); abecedni seznam najpomembnejših opomb (str. 2783‒2794); slovar tematskih opomb (str. 2795‒2877). Na koncu pa je še priloga seznama zemljevidov in načrtov.

Zahvala

Ob izidu končne oblike novega komentiranega prevoda Svetega pisma naj omenim, da je delo potekalo v okviru programske raziskovalne skupine, ki sem jo do leta 2017 vodil jaz, po letu 2017 pa jo vodi prof. dr. Irena Avsenik Nabergoj. Naša programska skupina se osredotoča na raziskovanje judovsko-krščanskih virov. Ob tem sadu vzajemnega skupnega prizadevanja bi se v vlogi glavnega urednika želel zahvaliti vsem sodelavkam in sodelavcem, prevajalcem, lektorjem in drugim sodelavcem za predano in složno sodelovanje. Ta rezultat raziskovalne skupine je »zgodba o uspehu«, ker so vsi sodelavci sodelovali z veseljem in složno, z zavestjo posebne odgovornosti pred domačo in svetovno javnostjo. V Predgovoru k prevodu, so vsi sodelavci navedeni po njihovi kvalifikaciji, po vlogah in po deležu opravljenega dela. Prevajalci po abecednem redu: Milan Holc, Jože Krašovec, Maksimilijan Matjaž, Maria Carmela Palmisano, Miran Špelič, Bogomir Trošt, Terezija Snežna Večko, Janez Zupet. Lektorji in drugi sodelavci: Alenka Arko, Irena Avsenik Nabergoj, Rosana Čop, Mirjana Filipič, Karmen Kenda-Jež, Verena Koršič Zorn, Stane Okorn, Lucija Pavlovič, Barbara Rodošek, Peter Weiss. Fotografije: Damjan Prelovšek. Oblikovanje: Evita Lukež: Grafična priprava: Uroš Čuden.

Na tem mestu ne morem navajati deleža vseh, obstajajo pa posebni razlogi za bolj natančno predstavitev deleža nekaterih sodelavcev. Najprej naj navedem vodjo programske skupine, prof. dr. Ireno Avsenik Nabergoj, ki je po končani diplomi iz slovenistike leta 1995 kot lektorica sodelovala že v sklepni redakciji slovenskega ekumenskega prevoda Svetega pisma (SSP). Potem je zelo kakovostno lektorirala nekatera monumentalna dela iz področja biblicistike. V okviru programske skupine se je potem osredotočila na raziskovanje splošne literarne kritike, še posebej na značilnosti osnovnih literarnih oblik v Svetem pismu. Najvidnejši rezultat njenih raziskav te vrste je njena monumentalna monografija Literarne oblike v Svetem pismu in odmevi v poznejši judovsko-krščanski kulturi (2020). Njeno raziskovanje na področju literarne kritike je veliko pripomoglo k temu, da se je v celotni skupini sodelavcev utrjevala zavest, kako pomembno je v prevajanju Svetega pisma upoštevati načelo interakcije med vsebino in obliko v izvirniku in v prevodu. Tako je končno postalo samoumevno, da ima naš novi prevod Svetega pisma specifiko »literarnega prevoda«. S svojimi bogatimi študijami o mestu Svetega pisma v svetu literature in splošne kulture prof. Irena Avsenik Nabergoj zapolnjuje vrzel, ki je pri nas kar kričeča. Zato lahko sklepamo, da bodo te študije ohranile trajno vrednost.

Med prevajalci Stare zaveze naj posebej omenim pomembno vlogo zdaj že pokojnega patra mag. Milana Holca, ki je ves čas dela na tem projektu utrjeval edinost med sodelavci in je ustrezno utemeljeval upravičenost in prednosti tega komentiranega prevoda, ki pomeni pomemben presežek v primerjavi s prejšnjim, ekumenskim prevodom. S tem je veliko pripomogel k temu, da imamo zdaj končan uradni prevoda Svetega pisma. Med prevajalci Nove zaveze naj omenim izr. prof. dr. Maksimilijana Matjaža in doc. dr. Mirana Špeliča, ki sta v složnem delu v dvoje prevedla večino Nove zaveze. Posebej naj dalje omenim mag. Vereno Koršič Zorn, ki je za celotno izdajo Stare in Nove zaveze na osnovi francoske Jeruzalemske izdaje in nekaterih drugih evropskih standardnih prevodov pripravila preverjen izpis vseh referenc, ki so tiskane na robu vsake strani. To ogromno delo je zahtevalo več let natančnega asketskega dela. Posebno zahvalo dalje dolgujemo urednici na Glasbeni matici, ge. Luciji Pavlovič, ki je v zadnjih sedmih leti večkrat prebrala vse datoteke prevoda, uvodov in opomb pod vidikom sprejetih pravil, da smo na ta način v sklepni redakciji zadnjih dveh let dosegli optimalno harmonizacijo vseh deležev vseh sodelavcev v enotnem sistemu. Zelo pomembno vlogo pa je od začetka do konca opravila tudi oblikovalka prevoda, ga. Evita Lukež, ki je ob sodelovanju s tehničnim izvajalcem preloma Urošem Čudnom skrbela za vzorno obliko celotnega prevoda in je pogosto pri tem opazila tudi vsebinske neusklajenosti.

Sklep

Zgodovinski pregled teorij prevajanja kaže pluralizem v pogledih. Nekateri so se zavzemali za prevajanje po pomenu (ad sensum), drugi za prevajanje po besedi (ad verbum). Prevajalci, ki jim je blizu vzajemnost vsebine in oblike, so bolj kakor zagovorniki velike svobode sposobni videti pomenski obseg oblik, ki se kažejo v izvirniku. Če so oblike univerzalne, jih ni treba spreminjati. Očitno je, da literarni kritiki na splošno premalo upoštevajo univerzalnost jezikovnih in literarnih oblik. Znamenja, besede ali simboli označujejo fizične danosti ali resničnosti, ki ostanejo iste, ko jih poimenujemo z drugim znamenjem, besedo ali simbolom. Sveto pismo enotnost v različnosti izraža svoje edinstveno sporočilo v bogati paleti literarnih oblik. Svetopisemska književnost je estetsko lepa razlaga človeške izkušnje z božanskega vidika. Sveto pismo je polno figurativnih izrazov. Čudovite podobe Svetega pisma izhajajo iz bogatih človeških izkušenj, načinov in običajev starodavnega Bližnjega vzhoda, družinskega in poslovnega življenja ter celotnega področja narave.

Prevodi Svetega pisma so z močjo govorice vsebine in oblike večinoma soustvarjali narodni knjižni jezik, skupaj z uvodi in opombami pa tudi narodno kulturo v ožjem in širšem smislu. Tako Sveto pismo v vseh jezikih predstavlja temeljne vrednote spoznanja, verovanja in etičnega odločanja ter živo izročilo sporočanja teh vrednot po komentarjih, literarnih, likovnih in glasbenih stvaritvah na temelju svetopisemskih motivov in v ljudskem izročilu narodov. V moderni dobi je volja po sodelovanju odgovornih strokovnjakov in raziskovalcev omogočila bogat medkulturni in medreligijski dialog, ki temelji na načelu, da povsod iščemo to, kar nas združuje, in ne to, kar nas ločuje.

Francija je s komplementarnim komentiranim katoliškim prevodom La Bible de Jérusalem in ekumenskim prevodom (TOB) dosegla komplementarnost dveh modelov prevoda svetopisemskih knjig, predvsem pa dveh modelov pisanja uvodov in opomb pod zgodovinskim, jezikoslovnim, literarnim in teološkim vidikom. S tem sta Cerkev in civilna družba postala bogatejša za plodovito izkušnjo dialoga. Francoski vzor smo v Sloveniji zelo uspešno prilagodili našim razmeram. S komplementarnostjo dveh modelov smo postali bogatejši, kakor bi bili z enim samim, ki bi dajal vsaj videz monopola in ekskluzivizma. V tej »zgodbi o uspehu« lahko vidimo simbolno znamenje odklanjanja razdorov na vseh področjih znanosti, umetnosti in duhovnosti, in sicer na področju vseh družboslovnih, humanističnih, naravoslovnih in tehničnih ved. Resni in odgovorni znanstveniki v skupno dobro tvorno sodelujejo v razkrivanju komplementarnosti naravnih zakonov in se spoštljivo ustavijo pred neštetimi odprtimi vprašanji. Njihovo osnovno vodilo je želja, da v pluralnem svetu iščejo tiste temeljne skupne resničnosti in vrednote, ki nas združujejo, in se izogibajo marginalnih ponudb, ki nas ločujejo. Samooklicani sledilci psevdoznanosti, ki nimajo ustrezne znanstvene podpore, pa z vso svojo prevzetnostjo in metodo izključevanja nepreverjene hipoteze razglašajo za zanesljivo doktrino ali celo dogmo. Na ta način povzročajo nasprotja, razkole in likvidacije iz lastnih interesov.