Danes, 5. septembra, začenjamo na Radiu Ognjišče tradicionalno kolesarsko romanje "Od Marije k Mariji", letos pod naslovom "Naše stiske spremeni v veselje!". Začeli smo ga pri Mariji Kraljici miru na Kureščku, sklenili pa ga bomo 8. septembra v božjepotni cerkvi Marijinega imena na Žežlju nad Vinico. Radijska ekipa, ki so se ji ob 20. obletnici pridružili tudi kolegi iz uredništva Družine, z različnimi sogovorniki predstavljajo pot in zanimivosti ob njej. Tako danes ne bo manjkala razprava o spravi v slovenskem narodu, saj bo kolesarje pot vodila tudi do Kočevskega roga.

Tokratno kolesarsko romanje, ki nas od Kureščka prek dela Dolenjske in kočevskih gozdov vodi v Belo krajino, začenjamo pri Mariji, Kraljici miru. Sklenili ga bomo na Žežlju nad Vinico, v božjepotnem svetišču Marijinega imena. Nebeško Mater bomo prosili naj "Naše stiske spremeni v veselje!". Da bi znali kljub različnim pogledom razumeti in sprejemati drug drugega, se med seboj spoštovati in skupaj graditi prihodnost, ki se je ne bomo sramovali mi sami, ne naši potomci Tudi za to, da glavno vodilo tistih, ki vodijo državo, ne bosta sovraštvo in maščevalnost, želimo prositi. Pri tem ne moremo mimo dogodkov, ki so zaznamovali te kraje v prejšnjem stoletju. Globoke rane še niso zaceljene.

Kurešček je postal na angelsko nedeljo leta 1940 na poseben način kraj romanja, kjer prosijo za mir. Več tisoč romarjev je skupaj s škofom Gregorijem Rožmanom prosilo Marijo za mir, saj se je vojna takrat že razbesnela v precejšnjem delu Evrope. Takrat so tudi obljubili, da bodo vsako leto obnovili romanje. Že med vojno, pa tudi desetletja po njej to ni bilo mogoče, ker je iz ruševin Marijinega svetišča raslo grmovje. Prišla je pomlad in zdaj Marija že tretje desetletje spet vabi k molitvi.

Na Turjaku, levo od naše kolesarske poti, se je septembra 1943, ko je bilo morda še možno, da bi se izognili državljanski vojni, pokazalo, da prihodnost slovenstva ni najpomembnejša. V gradu so se po kapitulaciji Italije utrdili pripadniki vaških straž. Po večdnevnem obleganju s strani partizanov in italijanskih topničarjev so se branilci gradu predali, a je mnoge od skoraj 700 ujetnikov vseeno čakala smrt. Najprej so postrelili ranjence, ki niso mogli iz gradu.

Tudi velikani slovenstva, rojeni v krajih naše kolesarske poti, so doživljali marsikaj. Primož Trubar, rojen v Rašici je dobil zavidljivo službo stolnega pridigarja v Ljubljani. Pozneje je bil v tem mestu protestantski pridigar. Živel je za slovenski narod in njegovo besedo, a je umrl na tujem.

Lepote kočevskih gozdov nas bodo spremljale na desni in levi. In vendar so tam tudi grobišča. Travno goro bomo opazovali od daleč, ustavili se bomo Pod Krenom, morda pri Macesnovi gorici. Molili pri kapeli z mozaikom p. Marka Ivana Rupnika, ki prikazuje nebeško gostijo, pri kateri so združene žrtve, žalujoči in storilci ... P. Rupnik je na tem kraju pripovedoval: "Treba je iti onstran tega, kar vidimo, onstran črno-belega branja, onstran poražencev in zmagovalcev. /…/ Kdorkoli je sodeloval pri umoru, ne glede na to, na kateri strani je stal, iz katerega prepričanja je ubijal, ima eno samo možnost za očiščenje krivde: to je Jezus Kristus, ki je vzel nase krivdo zato, da je ne bi mi več prelagali drug na drugega. Krivde prelite krvi se človek ne more sam oprati. /…/ Miza je pripravljena tukaj za vsakega zločinca, ki je resno vzel dejstvo, da Kristus jemlje nase njegovo krivdo. Kdor ubija, je namreč že mrtev. Toda v Kristusu tudi on lahko zaživi."

Kočevska Reka s širšim območjem, ki je obsegal nekaj sto kvadratnih kilometrov, je bila po letu 1948 izbrisana iz zemljevida. Tudi vasica, kjer se je rodil Peter Kozler "oče slovenskega zemljevida", je izginila. Najprej so odšli Kočevarski Nemci, zatem so gorele posamezne vasi. Pozneje so očistili območje cerkva in kapelic. Nastajala so delovna taborišča; tudi takšna, v katerih so garali uradno že zdavnaj umrli. Tam nekje so Grčarice, ki so teden dni pred Turjakom doživele podobno usodo ... Dr. Mitja Ferenc je o teh krajih napisal: "Več kot polovica od 176 vasi na Kočevskem je bilo porušenih in jo danes prerašča gozd, od 123 cerkva se jih je ohranilo le 28, od okoli 400 kapelic in znamenj jih najdemo le še desetino. Številna pokopališča so zravnana ali pa so bili nemški nagrobniki na njih odstranjeni. Poleg spremenjene narodnostne podobe so se korenito spremenile tudi gospodarske in lastninske razmere in zemljiška sestava območja. Kraški in gozdni teren Kočevskega Roga je s svojimi globokimi brezni po vojni služil tudi za množične poboje nekaj tisoč vrnjenih domobrancev in drugih nasprotnikov partizanskega gibanja. Kmalu so na tem območju nastala kazenska in delovna taborišča in obsežno zaprto območje s posebnim režimom. Danes le še redki materialni ostanki spominjajo na 600 letno navzočnost nemške narodne skupine sredi slovenskega ozemlja ..."

Iz kočevskih gozdov nas bo pot vodila do Kolpe, ki je doživela marsikaj, od turških vpadov do grozot izpred sedemdesetih let. Ne bomo šli do Osilnice, kjer so domačini veliko pretrpeli. Italijani so leta 1942 požgali cerkev sv. Miklavža, župnišče in večino vasi v občini. Prebivalce so skupaj z župnikom Francem Fistrom odpeljali v internacijo, nekaj mož in fantov pa pobili. To je doživljal tudi kipar Stane Jarm. V njegovih delih so vidne sledi težkega življenja ljudi v domačem kraju, obe vojni, trpljenje žena, težaških delavcev, predvsem pa Kristusa, ki je sprejel nase trpljenje vsega človeštva. Motiv trpljenja se zrcali skoraj povsod: od kipa trpeče matere v rojstni Osilnici do križevega pota v Kočevskem Rogu.

Kolpa nas bo vodila do Vinice in naprej v osrčje Bele krajine ter na mali šmaren nazaj v Vinico ter na Žeželj, v bližini katerega je umiral p. Ivan Salmič.

Dodatne informacije lahko dobite na naslovu [email protected] in na telefonski številki 041 718 318.