»Tistega dne, 13. marca, nisem bil v Rimu, bil sem še v Caracasu kot apostolski nuncij v Venezueli. Novica nas je dosegla okoli poldne, medtem ko je bil v Rimu že večer.« S temi besedami začenja kardinal Pietro Parolin pogovor z Aleksandrom Gisottijem o 4. obletnici izvolitve papeža Frančiška.
»Jasno, da je bilo prvo, kar sem občutil, veliko presenečenje glede imena, torej izvolitve kardinala Bergoglia, o katerem sem sicer slišal govoriti, vendar se ni predvidevalo, da bi v tem trenutku postal novi papež, vsaj tisk ga ni predstavljal med 'papabili'. Torej veliko presenečenje in tudi veliko presenečenje glede imena, torej imena Frančišek, saj ga še ni bilo med papeži, in ki je, kot jaz menim, takoj malo izluščil tisto, kar bi lahko bile značilnosti novega papeža. Zatem me je v njegovem nagovoru, ki ga je imel s tako preprostostjo, takšnim mirom in vedrino, predvsem nagovorila ta medsebojna izročitev, dejstvo, ko se je izročil ljudstvu ter ljudstvo prosil za molitev, da bi ga Bog blagoslovil, torej sveto Božje ljudstvo, kakor rad reče papež Frančišek. Po drugi strani je to bila izročitev pastirja ljudstvu in ljudstva pastirju in vseh skupaj Bogu. Od tu je izšla ta podoba Cerkve, ki je hoditi skupaj, torej pastirja in ljudstva, v zaupanju in izročitvi vseh v molitvi, torej v Gospodovo milost in usmiljenje.
Sveti oče je vse od prvih nastopov v javnosti poudarjal nujnost 'biti Cerkev v izhodu', Cerkev, ki je na poti. Se uveljavlja na različnih nivojih Cerkve ta sinodalni stil, ta vizija, na katero papež veliko da?
Jasno, da gre za dolgo, postopno pot, torej pot, za katero lahko rečemo, da se je začela z II. vatikanskim koncilom, za katerega želi biti papež Frančišek tisti, ki ga nadaljuje vnašati v življenje Cerkve. Pomembno se mi zdi to: Cerkev na poti, Cerkev, ki se odpre, torej Cerkev, ki se predvsem odpre Gospodu, Jezusu Kristusu. In ravno zato, ker je kot Cerkev v izhodu proti Jezusu Kristusu, uspe spremljati ljudi, srečati ljudi, spremljati ljudi v njihovi vsakodnevni resničnosti. To se mi zdi zelo pomembno, predvsem, da to pot napravimo skupaj. Poglejte, to je sinodalnost! Cerkev na poti, ki se ustvarja skupaj, a pod vodstvom Svetega Duha. Torej Cerkev, ki je zbrana v Svetem Duhu povsod tam, kjer je vsakdo pozoren na glas Duha in kjer vsakdo da za skupno tudi darove, ki mu jih Sveti Duh daje za uresničitev tega poslanstva.
Jubilej usmiljenja se je zaključil, toda usmiljenje ostaja arhitrav (glavna kamnitna greda nad kapiteli antičnih stebrov) tega pontifikata, kakor nas na to spominja škofovsko geslo Jorgea Maria Bergoglia. Kje vidite najrodovitnejše sadove tega stalnega sklicevanja svetega očeta na razsežnost usmiljenja, na Božjo nežnost?
Rad bi rekel, da to vztrajanje pri usmiljenju ni toliko papežev osebni okus, saj gre ravno za osredinjanje pozornosti na temeljno skrivnost, ki je Božja ljubezen. Zgodovina zveličanja ni nič drugega kot zgodovina razodevanja ljubezni, usmiljenja in nežnosti Boga do človeštva. In papež nas je ponovno poklical k temu središču, k temu izviru. Verjamem, da mora biti prizadevanje Cerkve to, da je posrednik, kanal srečanja med Božjim usmiljenjem ter današnjim človekom v njegovi konkretni resničnosti, v njegovem veselju in v njegovi bolečini, v njegovih gotovostih in v njegovih slabostih ter njegovih dvomih. Sveto leto Usmiljenja je bilo pravzaprav dar, ki ga je papež podaril Cerkvi, da bi postala to orodje usmiljenja. Upravičeno je rekel, da se sicer zapirajo sveta vrata, vendar pa vrata usmiljenja ostanejo vedno odprta!
Glede sadov bi poudaril dve stvari. Prva je ta, da so številni kristjani, številni krščeni, ponovno odkrili spoved kot zakrament Božjega usmiljenja, v katerem po Gospodu Jezusu okušamo usmiljenje Očeta, odpuščanje grehov ter vso njegovo ljubezen do nas. Z različnih koncev sem slišal o ponovni prebuditvi tega zakramenta, h kateremu je prišlo zelo veliko ljudi. Upajmo, da se bo ta prebuditev nadaljevala ter se bo resnično spremenila v ponovno redno obiskovanje zakramenta sprave. Druga pa je pozornost do situacij revščine, pomanjkanja. Papež nam je pokazal predvsem z dejanji, na to udejanjanje usmiljenja, ki je med drugim tudi ena od zahtev, ki se jo od nas zahteva v postnem času, saj se spreobrnjenje porodi iz udejanjanja del bratske dejavne ljubezni. Torej gre torej za to ponovno pozornost do oseb, ki so se znašle v težavah, do ubogih, obrobnih, do tistih, ki potrebujejo pomoč in bližino. Zdi se mi, da je bilo glede tega zelo veliko pobud. Mislim, da je to ena od razsežnosti, glede katere je potrebno vztrajati še naprej.
V četrtem letu pontifikata, še posebej z objavo apostolske posinodalne spodbude Amoris laetitia, so se znotraj katoliškega področja pojavile tudi kritike, nerazumevanja, če tako rečemo, do magisterija papeža Frančiška. Kako naj gledamo na to?
Jaz bi predvsem rekel, da gledamo na Amoris laetitia kot na darilo, ki nam je bilo podarjeno. Papež je, to se spomnim, na začetku, preden se je začela prva sinoda o družini, rekel: »Ta sinoda bo morala storiti, da bo zasijal evangelij družine.« Evangelij družine po eni strani predvsem pomeni Božji načrt o družini, tisti načrt, ki si ga je Bog zamislil o družini vse od večnosti in istočasno pomeni dejanske pogoje v katerih ta družina živi, torej tudi družina zaznamovana z izvirnim grehom, kakor je vsa človeška resničnost. Mislim, da je Amoris laetita dala velik zagon, še vedno daje velik zagon, kakor to slišim od številnih oseb, družinski pastorali. Resnično rodi sadove prenove ter spremljanja krhkih družinskih situacij. Kar pa se tiče kritik… Kritike so v Cerkvi vedno bile! Ni prvič, da se to dogaja. Mislim, da nam je papež sam dal ključ, kako jih prebirati. Če so resne kritike, ki želijo graditi, tedaj pomagajo pri napredovanju, pomagajo tudi pri skupnem iskanju spoznanja Božje volje in njenega udejanjanja.
Papež Frančišek je tudi začel s temeljito prenovo kurije. Pogosto je nadalje poudaril, da vsi potrebujemo prenovo, torej tisto bolj pomembno, prenovo srca. In Evangelii gaudium poziva k prenovi Cerkve v izhodu. Zakaj je ta proces prenove tako pomemben za tega papeža, da jo na različnih področjih stalno omenja?
Skozi zgodovino, in to je koncil ponovno prevzel, se Cerkev 'semper reformanda' (vedno prenavlja). Ena od temeljnih razsežnosti Cerkve je, da vedno v procesu prenove, 'spreobrnjenja', če uporabim evangeljski izraz. In prav je, da je tako, potrebno je, da je tako. Papež na to vztrajno spominja, da bi Cerkev vedno bolj postala to, kar je, da bi bila vedno bolj pristna, da bi odstranila tisto skorjo, ki se je nabrala skozi zgodovino in bi zasvetila kot prosojnost evangelija. Rekel bi, da je to bistveni pomen prenove, in zaradi tega papež tako zelo vztraja pri 'prenovi srca'. Vsaka prenova, tudi strukturna, ki je potrebna – na nivoju rimske kurije so že bile sprejete različne odločitve, (o tem je papež spregovoril med zadnjim govorom rimski kuriji), ki prinašajo spremembe, prenovo, - se začne v srcu, vse se začne od znotraj. Torej, prav je, da papež vztraja pri tem. Želel bi reči, da je pomembno, kakor tudi on sam pravi, vztrajati na 'prenovi srca'. Niso praktični kriteriji, ki morajo voditi to prenovo, temveč točno to, nekaj globljega. Kriteriji pristne vrnitve k Bogu in pristnega razodevanja resnične narave Cerkve.
Še zadnje, eminenca, vi ste najožji sodelavec svetega očeta. Kaj se vam podarja, najprej osebno in kot kristjanu, potem pa kot državnemu tajniku, s tem ko ste v teh letih ob papežu Frančišku?
Resnično se zahvaljujem Gospodu. To kar me nagovarja pri papežu Frančišku je ravno to branje z vero vseh stvari, situacij, iz katere se poraja, bi rekel, njegova notranja jasnost, vedrina. To je rekel že večkrat, vendar to doživljam tudi v stiku z njim. Ta notranja vedrina, s katero se ob različnih situacijah, tudi tistih najtežjih, najbolj zapletenih – veliko jih je namreč, zaradi katerih bi bil lahko zaskrbljen, vznemirjen, – torej ta sposobnost gledati z jasnostjo na stvari, z vednostjo, da so v Božjih rokah in da je moč iti z vso močjo in pogumom naprej. Rekel bi, da mi to zelo pomaga pri moji službi, pri moji odgovornosti in vlogi, ki jo imam.
