Beograjski nadškof metropolit msgr. Stanislav Hočevar vabi slovenske dobrotnike, da z donacijami podprejo obnovo Marijanskega centra v središču mesta Beograd, kjer bodo z ureditvijo prostorov omogočili prenočevanje romarjev, duhovna, cerkvena, pastoralna, ekumenska in študijska srečanja.
Beograjska nadškofija je povezana s slovenskimi katoličani na številne načine, zato Katoliška Cerkev v Sloveniji podpira obnovo Marijanskega centra v Beogradu. Celoten projekt obnove v etapah bo iznašal 1.850.000,00 eur.
Kar precej romarjev iz Slovenije se je že zaustavilo v svetišču Marijinega vnebovzetja v Beogradu. Leži v neposredni bližini „velikana“ pravoslavnih cerkva – sv. Sava in v podnožju nadvse originalnega svetišča sv. Antona Padovanskega, ki je biser arhitekta Jožeta Plečnika.
Samo mesto Beograd, kjer se srečujeta reki Donava in Sava, nad katerim „objemom“ Evrope kraljuje mogočna trdnjava Kalemegdan, nosi v sebi in svojih številnih podzemeljskih rovih neverjeten duh zgodovine. Preprosto: to je mesto kontinuirane diskontinuitete; pravi prehod iz Panonije v balkansko pogorje.
Semkaj so se zatekali mnogi Slovenci iz Italije in Koroške v času fašizma in nacizma; semkaj so se usmerjali številni slovenski rojaki po prvi svetovni vojni; tukaj so našli mir in delo toliki slovenski redovniki in redovnice po 2. svetovni vojni. Usmiljenke bodo v letu 2020 zapele zahvalno pesem za sto let svoje navzočnosti. Srbski pisatelj jih ni zastonj imenoval „beli angeli“.
Med dvema svetovnima vojnama se je rodil poseben sad francosko-srbskega prijateljstva: samostani, šole, prva manjša Marijina cerkev. Leta 1938 se je začelo graditi mogočno svetišče Marijinega vnebovzetja. Druga svetovna vojna je vse to prekinila. Do stropa izgrajeni zidovi so se spremenili v skladišče za nemško municijo. Po vojni je totalitaristična ideologija iz teh prostorov naredila razna skladišča revolucije.
Ob koncu mandata nadškofa msgr. Alojzija Turka se je posrečilo to cerkev vrniti Katoliški Cerkvi. V naslednjih letih je bilo vloženega veliko napora za njeno ureditev. Kljub temu, da je nadškof msgr. Franc Perko v Marijanskem letu 1988 cerkev posvetil in jo razglasil za stolnico, še zdaleč ni bila dokončana. Težka dogajanja med in po 2. svetovni vojni so to zgradbo okužila z vlago. Pomanjkanje vsake hidro in termo izolacije ter dejstvo, da je v razponu enega leta preko 60 stopinj razlike v temperaturi, onemogoča vsako pastoralno delo tako pozimi kot poleti. Veliki prostori pod cerkvijo so zato docela neuporabni, četudi še kako potrebni za pastoralno, romarsko in dobrodelno dejavnost.
Ostale zgradbe ob katedrali, v katerih je večkrat prenočeval bodoči sv. Janez XXIII., preprosto niso uporabne za poslanstvo. Z ureditvijo teh prostorov bi lahko omogočili prenočevanje romarjev: posebej so potrebni prostori za razna duhovna, cerkvena, pastoralna, ekumenska in študijska srečanja. Po tem je veliko povpraševanja. Daljnovidni nadškof Perko je dal v cerkvi upodobiti sv. Savo, ustanovitelja Srbska pravoslavne Cerkve, ki letos obhaja 800-letnico svoje avtokefalnosti. To dejstvo nas zadolžuje za iskanje edinosti. Kako je to zavzemanje za edinost kristjanov potrebno, je razvidno na pokrajinski in svetovni ravni.
Beograjska nadškofija vabi vse naše rojake, da jih v tem prioritetnem iskanju „objema“ Vzhoda in Zahoda podprejo. Obnovljeno svetišče in celotni center Marianumbo omogočil številne dejavnosti in razvoj katoliškega občestva v beograjski nadškofiji.
