Spoštovani sobratje jezuiti, prijatelji jezuitov, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se, da skupaj praznujemo god sv. Ignacija Loyolskega, ustanovitelja jezuitskega reda.

Letos ima to praznovanje poseben ton, kajti obenem tudi zaključujemo Ignacijevo leto, ki se je začelo 20. 5. 2021.

Začetek leta je bil povezan s spominom, ko je bil sv. Ignacij, leta 1521 ranjen v Pamploni, sklep leta pa je danes, na god sv. Ignacija.

Pred meseci, točno, 12. 3., smo se tudi spominjali 400. obletnice kanonizacije sv. Ignacija Loyolskega, ki je bil za svetnika razglašen skupaj s sv. Frančiškom Ksaverjem, sv. Terezijo Jezusovo (Avilsko), s sv. Izidorjem in sv. Filipom Nerijem, 12. 3. 1622).

Ignacijevo leto je bil pravzaprav en sam klic k spreobrnjenju, z navdihom Ignacijeve osebne izkušnje. Dogodek v Pamploni, ko je bil Ignacij ranjen, je namreč povsem spremenil njegovo življenje. Iz »nečimrnega plemiča«, ki je bil osredotočen na posvetni uspeh in slavo, je postal ustanovitelj jezuitskega reda in Cerkvi podaril dragocen dar: duhovnost, ki kristjanom pomaga slediti Svetemu Duhu v vseh življenjskih okoliščinah.

Kaj pomeni spreobrnjenje?

V Svetem pismu to pomeni najprej spremeniti smer ali usmeritev, kar pomeni spremeniti način življenja. Gre za iskanje Boga in njegovega kraljestva, za dosego nečesa višjega, se pravi Božjega kraljestva, občestva z Bogom.

Spreobrnjenje je vedno napor, je proces, saj nas neštete skušnjave, kot so nestanovitnost, malodušje, povprečnost, miselnost sveta v katerem živimo, slabi zgledi … vse to nas vleče navzdol. Vse to namreč v nas slabi čut za Gospoda. Zato se človeku večkrat zdi, kot da Bog molči in se ne zmeni za človekove stiske.

Nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Pot za Gospodom je milost, je dar Gospoda z nebes. Zato je potrebno dan za dnem prositi za to milost in moč, da stopimo na pot spreobrnjenja. Potrebno je prositi Gospoda, da nas spreobrne k resnični, pravi in popolni lepoti, dobroti ter k ljubezni.

Ko govorimo o spreobrnjenju mislim predvsem na tri stvari:

• Ne zavreči, kar je dobrega. Dobro je življenje po zaobljubah, življenje v skupnosti. Dobra je molitev, zakrament sprave in sv. maša. Papež Frančišek pravi, da je vse to naš spoštljiv odnos do korenin, kajti »tam se pije čista voda, kakor iz vodnjaka«.
• Ne zaviti s prave poti. Danes je velika skušnjava iskati bližnjice.

To je posvetnost, poudarjanje zunanjosti, naveličanost, biti uspešen, viden in opevan. To je mišljenje, češ da posvečeno življenje ničemur več ne služi. Morda se nas večkrat dotakne razmišljanje posameznih duhovnikov ali redovnic in redovnikov, kot da smo zadnji in da zato morda iščemo samo še svojo lastno trdnost, da bi z dostojanstvom zaključili svoje poslanstvo, vse drugo pa, kot da smo postavili ob stran.

• Ne zaostajati na poti. Pri tem gre za utrujenost, z drugo besedo za izgubo svežine življenja. Ob takem razpoloženju obstaja nevarnost, da ne vidim več ljudi, h katerim sem poslan; ne vidim njihovih problemov in težav, kajti prevečkrat sem poln svojih težav, ki uničujejo mojo navdušenje in poslanstvo.

Sv. Ignacij nas uči, da spreobrnjenje pomeni Boga postaviti na prvo mesto v življenju. Ljubiti Boga nad vse, kot zahteva Jezus v današnjem evangeliju, ko pravi: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec« (Lk 14, 26).

Seveda gre v teh Jezusovih besedah za slikovit, semitski način izražanja, iz katerega pa lahko izluščimo, da moramo predvsem in nad vse ljubiti Boga. Ne gre za prezir do najbližjih in staršev, kajti razumljivo je, da Jezus ni prišel razvezovat postave, ampak »dopolnit« in s tem ne preklicuje zapovedi: »Spoštuj očeta in mater!«

Zakaj se bojimo Boga postaviti v vsem in celostno na prvo mesto v življenju? Kot da je v nas strah, da potem nič več ne bo ostalo za nas. Zakaj danes mnogi starši svojim otrokom branijo, da bi vero vzeli bolj zares in nekateri celo branijo, da bi otroci redno hodili k sv. maši, na duhovne vaje ali na romanja?

Pa tudi miselnost sodobnega sveta, se boji Boga postaviti na prvo mesto, nekateri menijo in so prepričani, da bi s tem zanemarili človeka.

Človek pa, ki resnično postavi Boga na prvo mesto, v resnici s tem izstopi iz samega sebe in s tem povzdigne in razširi svoje gledanje na svet, na bližnjega in pogled na Stvarnika.

Odprejo se mu nova  obzorja, njegov pogled ni več isti in nenadoma začuti potrebo po Božji bližini. Ko človek sprejme Boga postane romar, ki se odpravi na pot iskanja Božje volje in se prepusti voditi Svetemu Duhu.

Po izkustvu duhovnih vaj, ki so jih opravili sv. Ignacij in njegovi tovariši, so odgovorili na Kristusovo vabilo tako, da so posvetili sebe in vse svoje življenje Kristusu.

Namen Ignacijevega leta je bil tudi v vsakem od nas prebuditi hvaležnost, da nas je Gospod poklical in željo, da se na to vabilo znova odzovemo v polnosti svojega zaupanja. Vsak od nas je tudi slaboten, krhek, grešnik, a vsak od nas je tudi poklican, kot je bil poklican sv. Ignacij.

Dan za dnem smo tako povabljeni, da odkrivamo ljubezen, s katero se je Bog sam ozrl na nas. Bolj, ko bomo to ljubezen odkrivali in čutili, bolj bomo lahko tudi spoznavali in posnemali Boga samega. Kdor te ljubezni ne čuti, bo težko z ljubeznijo služil Kristusu.

Tako nas Ignacijevo leto vrača k izvirom, da bi skupaj, bolj svobodni in pokorni ter združeni v Kristusovi ljubezni delali v večjo Božjo slavo, kot beremo v Konstitucijah, št. 304: »Hoditi skupaj – svobodni in pokorni – hoditi idoč na obrobja, kamor drugi ne pridejo, ′pod Jezusovim pogledom′ ter s pogledom proti obzorju, ki je vedno večja slava Bogu, ki nas vedno znova preseneča.«

Sv. Ignacij je želel svojim sobratom pomagati, da bi v vsem videli Božjo slavo, da bi v vsem našli Boga in ga vedno bolj ljubili.

Najti Boga v vsem je gotovo cilj, h kateremu je sv. Ignacij želel slehernega človeka pripeljati po izkustvu duhovnih vaj.

Bog ni vzvišen, nekje tam gori, v nebesih in oddaljen od človeka. Bog je »živi Bog«, ki je po Jezusu Kristusu postal blizu vsakemu izmed nas.

Je tudi delujoči Bog, ki vsakega od nas  vabi v prijateljstvo in vsakemu od nas podarja poslanstvo.

Za sv. Ignacija iskanje Boga ni najprej nek intelektualni napor, ali sad določenih vaj in tehnik, ampak vključuje vso mojo osebnost. To kaže, da je bil sv. Ignacij čuteč človek, ki je znal tehtati in razločevati, kaj ga vodi bliže Bogu in kaj ga od Boga oddaljuje.

Glavno vprašanje, ki si ga je sv. Ignacij postavljal je bilo: »Kaj je Božja volja? Kaj Bog od mene pričakuje?« Zato je v vsej iskrenosti vse polagal pred Boga v molitvi, pri sv. maši… . Premišljeval je, se posvetoval, tehtal in v odgovornosti sprejemal prave odločitve.

Ignacijevo leto, ki ga danes zaključujemo, zato ne pomeni, da je sedaj konec, zgolj z lepimi in dobrimi pobudami in dogodki, ki so se vrstili drug za drugim. Nasprotno. Zaključek ali bolje sklep Ignacijevega leta je pravzaprav začetek poti, ko izrekamo svojo pripravljenost, da si bomo  prizadevali, da sadove tega leta začnemo vedno bolj prenašati v naše vsakdanje življenje in vse naše poslanstvo.

Naj se to kaže v naši doslednosti, tako v načinu osebnega, kot tudi skupnega življenja; ter s tem tudi v našem apostolskem delu in v večjem navdušenju ter obnovljeni ljubezni do Kristusa. Na ta način bo vse imelo svoj odsev novem zagonu in veselju, tako v osebnem duhovnem življenju, kot v življenju skupnosti.

Večkrat slišim besede skeptikov, ki pravijo, »saj se nič ne da narediti«, zato se potem odločijo in opravljajo samo to, kar se jim zdi nujno potrebno.

Ignacijevo leto je pokazalo, da so spremembe mogoče, seveda, če se mi spreobrnemo, se odpremo delovanju Svetega Duha in da na ta način stopimo na pot novega življenja; takšnega ki edino lahko nagovarja tudi današnjega človeka, da se bo podal za Jezusom. Za njim, ki nas kljub negotovostim in težavam, ki jih srečujemo na vsakem koraku,  napolnjuje z upanjem in vero, da je vedno z nami in da nas vodi njegov Duh. Amen. 

msgr. Alojzij Cvikl,

mariborski nadškof metropolit