Danes, zvečer, na binkoštni praznik in na predvečer praznika Marije Pomagaj, smo vsi Slovenci in slovenke, doma in po svetu, povabljeni, da pred podobo brezjanske Matere Božje, ki je kraljica Slovencev, praznujemo večer slovenskih krščanskih  izročil.

S pomočjo Radia Ognjišče smo častilci Marije Pomagaj povezani v eno samo veliko družino. Žal se mnogi, zaradi ukrepov, ki so še v veljavi, niste mogli v živo udeležiti nocojšnjega praznovanja. Vse vas prav prisrčno pozdravljam v želji, da smo ta večer v Duhu povezani in čutimo bližino drug drugega.

Se zahvaljujem Radiu Ognjišče, da so nas prek radia v času epidemije tako zavzeto spodbujali in nas duhovno hranili. Prav tako hvala, da nas vse povezujete, tako nas v domovini, kot tudi rojake v zamejstvu in izseljenstvu. Na ta način se še bolj čutimo člane ene same družine.

Čas, ki ga preživljamo zaradi Covida 19, vzbuja v nas večkrat tudi utrujenost, naveličanost, nezaupanje. Vse to se kaže kot neka borba med dobrim in slabim, med zaupanjem in obupom.

Tu nam prihaja naproti Marija, kot Marija Pomagaj, kot tista, ki je z nami, nas spodbuja, da bi vendarle ohranili vero in zaupanje v zmago njenega Sina.

Marija nas vabi, da bi bili vselej razpoložljivi in odprti za Božje navdihe, kajti na koncu smo mi tisti, ki v svoji svobodi odgovarjamo na Gospodovo vabilo: Ali ga sprejmemo, ali pa ga zavrnemo.

Žena, ki nam jo predstavlja knjiga Razodetja je vsa odeta v svetlobo: sonce, luna, zvezde. Pomeni, da je Božja mati vsa prežeta z Bogom. Ravno zaradi te prežetosti z Bogom je ta žena rodovitna, je sposobna tudi sama izžarevati svetlobo, sposobna se je boriti s temo, z grehom in lažjo. Gre za bitko, ki ni samo fizična, ampak tudi psihološka in čustvena.

Marija nas vabi, da na svoje življenje gledamo ne samo v zemeljski luči, v luči tega sveta, ampak da razširimo svoj pogled v perspektivo večnosti.

Vsakega izmed nas Božja mati nagovarja, da sprejmemo življenje, kot Božji dar in ga v veri in zaupanju v Boga živimo kot podarjenost, v vsej iskrenosti in poštenju pred nebeškim Očetom.

Ob tem pa človek naleti na ovire, ki mu jih nastavlja miselnost tega sveta: glede življenja po vesti, glede spoštovanja dostojanstva človekovega življenja, spoštovanja človekove svobode in glede življenja po veri nasploh.

Jezus je svoje poslanstvo označil z besedami. »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju«. On se nikomur ne vsiljuje, ampak prihaja med nas kot zastonjski dar.

Kdor ta dar sprejme, dobi novo življenje, življenje Božjega otroka. To se je zgodilo tudi pri prvem čudežu v Kani, ko evangelist pravi: »In njegovi učenci so verovali vanj.«

Jezusovi učenci so ob njem prepoznali, da se jih je v Jezusu dotaknila Božja ljubezen. Začutili so, da bodo prav v njegovi bližini, v osebnem odnosu z njim, doživeli izpolnitev svojih najglobljih hrepenenj.

Danes opažamo, da si mnogi ljudje sploh ne postavljajo več vprašanja o smislu svojega življenja. Zagledanost v ta svet in hitri užitki postajajo zato za mnoge vsakdanjik. Ob tem pa postajajo ljudje vedno bolj ujeti v ta svet, hkrati pa utrujeni, notranje prazni in osamljeni.

Marija, kot naša pomočnica, prihaja pred nas najprej, kot žena vere in popolnega zaupanja v svojega Sina.

 S svojo vero in popolnim zaupanjem v svojega sina, je v Kani spodbudila prvo čudežno znamenje in hkrati je tudi nagovorila učence, da so verovali v njenega Sina.

Z isto vero je Marija potem navzoča pod križem in sprejme apostola Janeza za svojega sina. Po vstajenju, je postala moleča Mati Cerkve, nad katero se je na binkoštni dan spustil Sveti Duh.

Končni sad Marijinega posredovanja je bila vera učencev. Vera je tisti dar, ki ga moramo vedno znova postavljati na prvo mesto, kot vrednoto, ki nam je opora in spodbuda tudi v težkih življenjskih trenutkih.

Marija je naša pomočnica, ker je postavljena med svojega Sina in med nas, ki dostikrat iščemo srečo tam, kjer sreče ni mogoče najti. Marija je z nami kot naša mati, ko nas pestijo raznovrstna pomanjkanja, revščine vseh vrst, predvsem pa, ko nas zadene trpljenje, ki ima nešteto obrazov.

Nocoj smo tukaj, da se Mariji zahvalimo, da je skozi stoletja vodila naš narod in da so se v toku stoletij oblikovala bogata krščanska izročila. Čutimo, da je to bogata narodna in kulturna tradicija.

Gre za izročilo dragocenih duhovnih vrednot, ki so našim prednikom bogatile življenje in v času preizkušenj lajšale bolečine in trpljenje.  Trdna vera in zaupanje v Božjo previdnost, vse to jim je bistveno pomagalo, da so lažje preživeli, tako kot posamezniki in tudi kot narod.

Odnos do tega krščanskega izročila je globoko osebna zadeva, ki jo lahko sprejmem ali pa zavrnem. Kdor ga sprejme zanj postane, kot humus iz katera lahko črpa spodbude za lepše in polnejše življenje.

Tam, ker so ljudje to izročilo zavrgli, so sami sebi prerezali korenine, s pomočjo katerih človek lahko črpa prepotreben življenjski sok.

Kdor sprejme bogato krščansko izročilo, začuti kako se po tej skrivnostni poti iz preteklosti pretaka modrost za življenje v sedanjosti.

Lahko rečemo, da slovenska verska izročila predstavljajo kontinuiteto. Saj v svojem življenju čutimo veselje in hvaležnost za življenjsko modrost, ki smo jo prejeli po veri in katero želimo izročiti prihodnjim rodovom.

V Svetem pismu je jasno zapisano, da se človek sam ne more odrešiti, ampak, da je lahko odrešen le z Božjo močjo. Odrešenje je v sprejetju zastonjske Očetove ljubezni.

Razmeroma preprosto bi bilo, če bi odrešenje lahko kupili. Neprimerno težje in obvezujoče pa je, ko se zavemo, da smo poklicani, da ta dar odgovorno sprejmemo, kot zastonjski Božji dar. To nas namreč vodi k temu, da se moramo osvoboditi vsake samozadostnosti, lažne gotovosti in zgolj navidezne pravičnosti.

Če naše srce ostaja okamenelo in naše dlani zaprte, Božjega daru odrešenja nismo sposobni sprejeti.

Marija, nas želi popeljati k svojemu Sinu, ker ve, da  ni prišel med nas zato, da bi nas obsojal, marveč, da bi se srečal z nami, da bi srečal našo izgubljenost, da bi nam razodel svojega in našega Očeta, ki nas želi osvoboditi naše zaslepljenosti in zank, kamor smo se ujeli.

Marija nas vodi k svojemu Sinu, katerega ime že pomeni »Bog rešuje«, kajti ob srečanju z njim človek spozna, kaj pomeni biti ljubljen in sprejet, takrat spoznamo, da se v globini našega srca prebudi tisto pravo, Božje življenje.

Letos naša domovina Slovenija obhaja 30. obletnico  svoje samostojnosti. Hvaležni smo za ta dar, ko so se nam, Slovencem uresničile tisočletne sanje.

Pred tridesetimi leti smo znali stopiti skupaj, pokazali smo pogum in pripravljenost, da bo vsak od nas prispeval svoj delež za pospeševanje tega, kar je skupno dobro.

Danes pa, kot da se v spopadanju s pandemijo čuti neka utrujenost in nezaupanje. Zdi se, kot da nam pojenja pogum, kot da je ozračje, ki ga vsi dihamo, zastrupljeno. Toda v naših srcih še vedno ostaja isti pogum in pred nami so vrednote in cilji, ki smo jih pred 30. leti imeli tako živo pred seboj.

Prepričan sem, da bomo s soodgovornostjo, s solidarnostjo, s čutom in skrbjo za zdravje nas vseh, čas preizkušnje, ki ga za vse nas predstavlja virus Covid 19, premagali in da bomo izšli iz te krize duhovno prečiščeni in še bolj povezani.

Marija nas razume,  saj so tudi v njenem življenju bili trenutki, ki jih ni razumela, jih je pa ohranjala v svojem srcu, o njih premišljevala in jih izročala Bogu. Kolikokrat smo tudi mi v podobni situaciji, ko nečesa ne razumemo, ko ne vidimo smisla, ko se nam vse zdi pretežko … Ne prepuščajmo se osamelosti v takšnih preizkušnjah, pustimo, da se nam Marija pridruži, da nas spremlja v naših radostih in bolečinah ter nas nauči, kako lahko vse to izročamo Bogu.

Mnogokrat se nam zdi, da gre ta naš svet v svojo smer in da sami ne moremo prav ničesar storiti. Morda večkrat podležemo logiki sveta, kjer mnogi gradijo na relativizmu in uživaštvu, namesto da bi v ta svet prinašali Kristusa, njegov evangelij, da bi prinašali luč, mir, veselje in prijateljstvo.

Prosimo nocoj Boga, da bi po Marijinem zgledu in njeni priprošnji v naši domovini postajali vedno bolj prežeti s pristnim življenjem in da bi gojili vrednote, ki nas ohranjajo za to zemeljsko življenje in tudi za večnost.

 Naj nam Marija, Pomočnica kristjanov pomaga ohranjati naše družine in družinsko srečo, predvsem pa naj ohranja med nami vero in zaupanje.

Pred praznikom Marije Pomagaj in na večer narodnih izročil, stopimo pred Marijo in jo prosimo, naj nas dan za dnem vodi k svojemu Sinu, naj nas popelje k Očetu, da bomo doživeli njegovo ljubezen in usmiljenje.

Tako bomo znali biti hvaležni za bogata slovenska krščanska izročila, iz tega zaklada živeti in ga posredovati naprej. Tako bomo lahko s svojim življenjem po veri in iz vere nagovarjali druge in s tem prenašali verska in narodna izročila prihodnjim rodovom.   Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,

mariborski nadškof metropolit