Dragi bratje in sestre!

Vsako leto binkošti nudijo vsem nam priložnost, da gremo ponovno sami vase in spoznavamo, kako nas Sveti Duh oživlja in vodi. Sveti Duh je predvsem »duhovna« navzočnost vstalega Jezusa v Cerkvi, navzočnost, ki nadaljuje, na različne načine, zgodovinsko navzočnost Jezusa, ki je živel v času; navzočnost, ki pa je skrivnostna. On je duša Cerkve: »Brez Svetega Duha je Bog daleč, Kristus ostane v preteklosti, evangelij je mrtva črka, sama Cerkev navadna ustanova, avtoriteta samo vladanje, poslanstvo samo propaganda, obred samo igra, krščansko delovanje pa samo moralka sužnjev. Toda v njem, s Svetim Duhom je vse popolnoma drugače: navzoč je vstali Kristus, evangelij je moč življenja, avtoriteta je osvobojeno služenje, poslanstvo so binkošti, bogoslužje je spomin in navzočnost, človeško delovanje pa je pobožanstveno« je zapisal Ignacij iz Laodiceje.

Ob današnjem binkoštnem prazniku bi rad poudaril, da se v odprtosti Svetemu Duhu vedno bolj usposabljamo za jezik ljubezni, ki ustvarja občestvo in je nasprotje jeziku napuha, ki ga opisuje pripoved o babilonskem stolpu.

Prva Mojzesova knjiga pripoveduje o babilonskem stolpu (prim. 1Mz 11,1-9), ki je bil delo človeškega napuha. Človek je hotel postati enak Bogu, želel je zgraditi mesto in stolp, ki bi segal do neba. Bog jim zmeša jezike, da drug drugega niso več razumeli in gradnja je bila ustavljena. Človek v svoji samovolji hoče preseči meje, ki jih je Stvarnik položil v njegovo naravo, samega sebe hoče postaviti na oltar, seči hoče "do neba". Pa ne zato, da bi častil "nebo", torej Gospoda, ampak, da bi se zaprl v svet samozadostnosti in napuha. To pa uniči njegov odnos do drugih.

Jezik napuha,
ga ločuje od bližnjih in vodi v individualizem in pragmatizem;
je destruktiven, dekadenten, ruši, zato je vnaprej obsojen na neuspeh;
išče tisto, kar je slabega, negativnega, zato vodi v še večja nasprotja in konflikte;
se vedno čuti ogroženega, saj gradi samo na človeški moči in časti;
je silno prilagodljiv, ker nima vizije in izvira iz duhovne izpraznjenosti;
je odprt za manipulacijo in sam manipulira, ker prihaja iz človeka brez hrbtenice.

Čisto drugačen jezik pa se oblikuje z jeruzalemskim binkoštnim čudežem. Kar se je v Babilonu izgubilo, namreč sposobnost za medsebojno razumevanje, je v Jeruzalemu bilo znova podarjeno. Napuh je ljudi onesposobil, da bi govorili od srca do srca in tako drug drugega zares razumeli. Sveti Duh, duh ljubezni, pa odpira srca, premaga omejenost jezikov.

Sveti Duh, duh ljubezni človeka usposablja za jezik,
ki skuša vedno graditi;
ki odkriva v vsaki stvari tisto kar je dobrega;
ki se trudi za dialog in odprtost v vsej raznolikosti pogledov;
ki ima vizijo in trajnost saj njegova utemeljenost presega zgolj človeške okvire;
ki zna poslušati, razumevati in se izogiba moraliziranja;
ki se trudi odpuščati in začenjati znova;
ki ustvarja občestvo "enega srca in ene duše" (prim. Apd 4, 32).

Tako stopimo iz svoje osamelosti v skupno življenje. Naši strahovi pred drugimi in naše agresije, napadalnosti, postanejo smešne, saj je dovolj vsega za vse. Bog sam je tu za vse. Naj tudi naša beseda v moči Svetega Duha zna poslušati, graditi in ustvarjati občestvo!

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof