Ustanovitelj Skupnosti Emanuel Pierre Goursat je bil nekonvencionalni mož: parižan, spreobrnjenec, ustanovitelj, evangelizator, adorator-laik, bil je mistik v slogu male Terezike (sv. Terezije Deteta Jezusa (1873–1897)) – v vsakdanjem življenju. Njegovo življenje je bilo močno prežeto z ljubeznijo, poslušnostjo in predanostjo Bogu. Zaznamovala ga je tudi velika svoboda v delovanju, združena z ljubeznijo do Cerkve. Ni ga skrbelo mnenje drugih in tudi sam je rad s humorjem vzgajal člane Skupnosti Emanuel k tej svobodi.

Rodil se je 15. avgusta 1914 v Parizu v Franciji, v mestu, ki ga je imel zelo rad in je v njem živel do smrti. Pierre ni imel srečnega otroštva. Oče, ki je bil karikaturist in nekoliko neuravnotežen, je kmalu zapustil družino. Pri dvanajstih letih mu je umrl mlajši brat, s katerim je bil tesno povezan.

Mama je bila delovna, vztrajna in močna ženska, ki ga je vzgajala v veri. V dobi odraščanja je preživljal versko krizo. Sam pravi, da je še naprej hodil k maši, toda počasi se je tega naveličal. V njem je rasel ponos in hotel je uspeti. Pri 19. letih je nenadoma zbolel za tuberkulozo in se znašel v zdravilišču, kjer je doživel še možgansko anemijo. V notranjem uporu ga je tedaj presenetila močna izkušnja, po kateri je postal dovzeten za Kristusa. Po spreobrnjenju je s pomočjo nekega duhovnika postopoma odkrival modrost Katoliške Cerkve in rasel v ljubezni do nje, do Jezusa Kristusa in njegove matere Marije. Nekateri so ga poskušali usmeriti v duhovništvo, vendar je sam vedno jasneje videl, da je njegova pot ostati laik in adorator v svetu. Gnala ga je velika želja, da bi ljudje spoznali Božjo ljubezen, zato je ob vsaki priložnosti evangeliziral in iskal raznovrstne in izvirne načine, kako priti do tistih, ki je še ne poznajo.

Po poklicu je bil filmski kritik. Kmalu po upokojitvi se je srečal s Prenovo v Duhu. To je bilo drugo odločilno doživetje v njegovem duhovnem življenju, ki ga je postopoma pripeljalo do ustanovitve Skupnosti Emanuel (v letih 1972–1973). Tudi kot ustanovitelj je ostal izredno ponižen in v ozadju. Umrl je 25. marca 1991 v sluhu svetosti. Januarja 2009 se je v Parizu začel postopek za njegovo beatifikacijo.

Nekaj njegovih izrekov:

Ko so nekateri ugovarjali, da je potrebno najprej izkoreninjati svoje napake, preden gremo po poti naprej, je odgovarjal: »Jaz pa pravim, da je potrebno prižgati ogenj veselja s svojimi grehi in goreti iz ljubezni do Gospoda, ne pa puliti, uničevati, rezati; od tega zbolim.«

V nekem pismu je leta 1971 zapisal: »In mi strastno ljubimo življenje, mar ne, zato smo tako srečni, da smo prodrli v njegovo skrivnost, ki je skrivnost ljubezni. To skrivnost moramo oznanjati ... Toliko mladih, ki umira od gnusa v tem mestu brez ljubezni, bi morali slišati to sporočilo, in res lepa je naša naloga, da jim ga prinesemo.«

Krščansko življenje je rad opisoval z naslednjo prispodobo: »Nič ni bolj žalostnega in dolgočasnega, kot žena po dolžnosti. Ko pa smo poročeni iz ljubezni, naj bodo kakršne koli težave ali preizkušnje, jih živimo skupaj in smo srečni. Enako je z Bogom. Če nismo srečali njegove ljubezni, ne bo šlo. Ko pa nas prevzameta njegova ljubezen in usmiljenje, na prvo mesto v življenju povsem naravno postavimo zahteve ljubezni.«

Besedilo sta pripravila odgovorna za Skupnost Emanuel v Sloveniji Lucija in Janez Rifel, ki sta na e-naslovu [email protected] na voljo tudi za dodatne informacije.