V nedeljo, 1. septembra 2019, bomo obhajali Svetovni dan molitve za skrb stvarstva.

V Katoliški Cerkvi dan praznujemo skupaj s Pravoslavno Cerkvijo in bo potekal petič, saj ga je 6. avgusta 2015 s posebnim pismom, uvedel papež Frančišek.

Svetovni dan molitve za skrb stvarstva uvedel papež Frančišek
Ob uvedbi Svetovni dan molitve za skrb stvarstva je papež Frančišek v posebnem pismu med drugim zapisal: »Kot kristjani hočemo ponuditi svoj prispevek pri premagovanju ekološke krize, ki jo preživlja človeštvo. Kristjani so poklicani k "ekološki spreobrnitvi, ki omogoči, da vse posledice srečanja z Jezusom privrejo na dan v odnosih s svetom, ki jih obdaja" (Laudato si 217). Letni Svetovni dan molitve za skrb stvarstva bo tako za posameznike kot za skupnosti dragocena priložnost za obnovitev osebne privolitve vsakemu lastni poklicanosti varuha stvarstva, za dviganje zahvale Bogu za čudovito Božje delo, ki ga je on zaupal naši skrbi. Prav tako bo mogoče prositi za pomoč pri varovanju stvarstva in za usmiljenje za grehe, ki smo jih storili proti svetu, v katerem živimo. Obhajanje dneva na isti datum skupaj s pravoslavno Cerkvijo bo ugodna priložnost pričevanja za vedno večjo občestvenost s pravoslavnimi brati. Živimo v času, v katerem se vsi kristjani soočamo z istimi pomembnimi izzivi, na katere pa moramo, če želimo biti bolj verodostojni in učinkoviti, dati skupne odgovore.«

Na prvo obhajanje Svetovnega dneva molitve za skrb stvarstva je papež Frančišek spomnil tudi ob koncu sredine splošne avdience 26. avgusta 2015. Povabil je k sodelovanju pri raznih pobudah molitve in premišljevanja, ki jih po vsem svetu organizirajo lokalne cerkvene stvarnosti. Ta dan bo tako postal močan trenutek in bo pripomogel tudi k prevzemu doslednega življenjskega stila. Sveti oče se je udeležil besednega bogoslužja, ki je ob prvem Svetovnem dnevu molitve za skrb stvarstva potekalo v baziliki sv. Petra.

Zelo resna težava je kakovost vode, ki je na voljo revnim, zaradi česar vsak dan umre veliko ljudi. Med revnimi so pogostne bolezni povezane z vodo kot tudi z mikroorganizmi in kemičnimi snovmi. Pomemben dejavnik trpljenja in smrtnosti med otroki sta griža in kolera, ki ju povzročata pomanjkljive higienske storitve in oporečne zaloge vode. Posebno v državah, kjer ni s predpisi urejeno in ni zadostnega nadzora, številna področja z vodoprepustnimi plastmi ogroža onesnaženje, ki ga povzročajo rudarske, kmetijske in industrijske dejavnosti. Pri tem ne mislimo samo na tovarniške odpadke. V jezera, reke in morja se namreč še naprej stekajodetergenti in kemična sredstva, ki jih uporablja prebivalstvo. (Laudato si', 29)

Če ni več objektivne resnice niti trdnih načel, razen zadovoljevanja lastnih želja in takojšnjih potreb, kakšne meje lahko veljajo za trgovino z ljudmi, za organizirani kriminal, promet z mamili, za trgovino z okrvavljenimi diamanti ali s kožami živali, ki izumirajo? Ali ni ta relativistična logika tista, ki upravičuje nakup organov revežev za prodajo in poskuse, ali pa zavrženje otrok, ker pač ne ustrezajo željam staršev? To je tudi logika »uporabi in odvrzi«, ki proizvaja toliko odpadkov samo zaradi nebrzdane želje, da človek porabi več, kot v resnici potrebuje. Zato si ne moremo predstavljati, da bodo za preprečevanje vedenja, ki prizadene okolje, dovolj politični programi ali zakoni. Če je namreč skorumpirana kultura, če se več ne priznava nobena objektivna resnica, nobeno splošno veljavno načelo, bodo zakoni razumljeni samo kot samovoljne zapovedi ali kot ovire, ki se jim je treba izogniti. (Laudato si', 123)

Po drugi strani vzbuja skrb dejstvo, da nekatera naravovarstvena gibanja branijo celovitost okolja in upravičeno zahtevajo omejevanje znanstvenih raziskav, vendar pa teh načel ne upoštevajo, ko gre za človeško življenje. Pri poskusih na živih človeških zarodkih se velikokrat opravičuje prekoračitev vseh meja. Pozablja se, da neodtujljiva vrednota človekovega življenja močno presega stopnjo njegovega razvoja. Podobno se dogaja, ko ima tehnika, kadar ne prizna velikih nravstvenih načel, nazadnje za zakonit (upravičen) vsak poseg. V tem poglavju smo videli, da bo tehnika, ločena od etike, težko sposobna samoomejevati svojo moč. (Laudato si', 136)