V drugi dan kongresa svetovnega dneva družin, ki poteka v Filadelfiji, ZDA, smo vstopili s sveto mašo, ki jo je na osrednjem prizorišču daroval kardinal John Olorunfemi Onaiyekan. Na zaslonih za oltarnim prostorom so bile, zanimivo, med mašo projecirane mozaične podobe našega umetnika in teologa p. Rupnika.

V delovni dan smo vstopili s predavanjem “Luč družine v temnem svetu“ kardinala Roberta Sarah-a, prefekta Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov. Človek je ustvarjen od Boga in je v raju živel v njegovi svetlobi, a je z izvirnim gehom vstopil v temo, kjer se lahko skrije. Biti božja podoba pomeni ustvarjati ljubezenske odnose, kar je bistvo Svete Trojice. Izvirni greh je v tem, da prekinemo odnose z Bogom in posledično s sočlovekom, izvirni greh je v tem, da zanikamo, da je Bog ljubezen. Zanikanje božje ljubezni pomeni ločitev in vsaka ločitev pomeni začetek slabitve. Če mislimo, da nas Bog ne ljubi, iščemo ljubezen drugje, v denarju, slavi, moči, užitkih, ... Papež Frančišek se je nekoč vprašal, česa je človek sposoben. Je sposoben ubiti? “Da, sposoben sem vsakršnega zla, ker sem grešnik, a ta greh lahko premagam z Božjo pomočjo.“ Potreben pa je proces. Na začetku je spokorjenje, ki nas pripravi na sprejetje božje milosti. In to božje usmiljenje ima ime: Jezus Kristus. Novo življenje je torej mogoče, ker je on prelomil začarani krog greha in prodira v naše življenje z močjo Svetega Duha, če mu to dovolimo. Ko obnovimo odnose z Bogom, se to najprej odrazi v družinskem življenju, kjer lahko obnovimo odnose med člani. Novo življenje družine, ki pride po spokorjenju (sv. spoved) in novem začetku (sv. krst), se kaže v zvestobi, ljubezni, spoštovanju, skrbi za otroke in starejše, v bolezni in zdravju, sreči in nesreči, ... kar je mogoče živeti iz zakramenta zakona, ki ga vzpostavita ustvarjalca družine, mož in žena. Tako svetloba vstopi v ta svet in to najprej po družinah.

Po vsakem osrednjem predavanju lahko udeleženci izbiramo med 15 različnimi predavanji. Sam sem v dopoldanskem terminu izbral predavanje »Kam ta zveza gre? Skupna hoja in prava presoja.« Predavatelji, ki so aktivni v različnih katoliških društvih za pomoč samskim pri zmenkih in iskanju partnerja, so nakazali, kakšen naj bo čas skupne hoje in zaroke: čas presojanja, ali sva za skupaj, kdo sva in prevzemanja odgovornosti drug za drugega. Namreč, skupna hoja mora biti čas, ko nekoga spoznam, se zanj odločim in sprejmem odgovornost zanj. Ljubezen je namreč “dajanje prednosti drugemu“. Hkrati gre za prepoznavanje klica: ali sem poklican v zakonsko življenje ali v duhovni poklic. Predstavili so razne zagate mladih, zablode moderne kulture in predvsem, kako poiskati svojo pot, ki mi jo je Bog namenil.

Med odmori se lahko udeleženci sprehodimo med dobesedno stotinami raznih stojnic v veliki dvorani, kjer se predstavljajo razna gibanja, združenja, kongregacije, bratovščine, redovi, katoliška društva, zavodi,... ki predstavljajo bogato ponudno za poživitev duhovnega in pastoralnega življenja posameznika, družin, župnij in Cerkve nasploh. Možno je npr. videti, kako daleč so določeni svetniški procesi, kako promovirati določene katoliške ideje in resnice, nove pastoralne prijeme pri vzgoji otrok in mladine, kot recimo določene krščanske verzije računalniških iger, na ogled in v nakup je postavljenih na tisoče knjig, vidiš pa lahko tudi naprimer, kako otrokom povedati, da je Božiček v resnici sv. Nikolaj in da ima vse skupaj nekaj opraviti z Bogom in krščanstvom. Prav zanimivo je, da to počneta kot tim grko-katoliški duhovnik in luteranski pastor, ki sta ustanovila zavod sv. Nikolaja.

Popoldne smo lahko prisluhnili predavanju profesorice Helen Alvaré, ki je predavala o “plodovitosti krščanske ljubezni“. Predstavila je problem kulture smrti, ki ne sprejema novega življenja z izgovarjanjem na svobodo ženske, lagodnostjo življenja, ... Spomila je, da je prav v podarjanju življenja ženska izpolnjena in da starši podarjajo otrokom sebe, medtem ko otroci sprejemajo in se polnijo, se opolnomočijo za življenje, da bodo lahko nekoč oni dajali naprej. Spomnila je, da je prav ta univerzalna, nadreligijska, nadčasovna in nadkulturna izkušnja družinskega sveta tisto, kar povezuje ljudi med seboj in da lahko vsi, ne glede na raso, vero in jezik najdemo v družinski izkušnji, ki nam je skupna, stik med seboj. Tudi zato so najbrž ženske, matere, če svoje družinsko življenje zares živijo v veselju in darovanju, sposobne preko vseh omejitev kulture in vere navezati pristne človeške stike in skupaj delati za boljši svet, ker imajo kot matere in žene skupno in enako izkušnjo (v odnosu do moža, otrok, tašče, ...). Tudi to je rodovitnost žene, ki rojeva boljši svet.

V zaključnem sklopu predavanj naj omenim predavanje dr. Timothy T. O'Donnell-a, ki je spregovoril o družini kot domači Cerkvi. Predvsem se je ustavil pri vprašanju očetov in njihovem umanjkanju v družini. Vloga očeta je neprecenljiva in krščanski oče mora kot veliki duhovnik svoje družine pričati o Bogu pred svojimi otroki, biti glava ženi, voditelj domače Cerkve, prvi oznanjevalec in varuh vere. Zanimiv je podatek, da če vzamemo neverno družino in če se otrok prvi spreobrne k veri, je 2.39 % možnosti, da se spreobne vsa družina. Če se mama prva spreobrne k veri, je nekaj čez 40 % možnosti, da se spreobrne vsa družina. Če se pa oče prvi spreobrne k veri, pa je 92% možnosti, da se spreobrne vsa družina. Možje in očetje so torej tisti, ki po božji volji nosijo odgovornost za versko življenje družine, skupaj s svojo ženo, in so nepogrešljiv del domače Cerkve. Prav umanjkanje očeta pa je ena od največjih tragedij moderne družine, vodi v neurejeno življenje otrok, ko bodo odrasli, večjo možnost, da bodo pristali v zaporu, se sami ločili, ...

Za zaključek naj navedem še eno izmed cvetk iz današnjih predavanj. Ko je bil Giovanni Battista Enrico Antonio Maria Montini, kasnejši papež Pavel VI. posvečen v škofa, je odšel domov in mami pokazal veliki škofovski prstan na roki. Mama ga je pogledala in kot znajo samo mame, dejala: če bi ne bilo tega prstana (in ob tem pokazala na svoj poročni prstan) tudi tvojega, dragi Giovanni, ne bi bilo.

Sandi Koren, tajnik medškofjskega odbora za družino