Prvi septembrski konec tedna, letos je bilo to v soboto in nedeljo, 2. in 3. septembra, ko Američani obhajajo praznik dela (Labour day), so katoličani ob Velikih jezerih v osrčju Severne Amerike, kakor že vrsto let doslej, obhajali t. i. Baragove dneve.
Škofije, ki leže v državah Wisconsin, Michigan, Ohio in Minnesota, se namreč spominjajo enega velikih misijonarjev v sredini 19. stoletja, našega rojaka Friderika Baraga, ki je tam oznanjal evangelij. Tako se v različnih krajih, ki so povezani z njegovim misijonskim delovanjem, zbirajo molivci za njegovo beatifikacijo in skupaj s krajevnimi škofi pri bogoslužjih in različnih prireditvah obujajo spomin nanj ter odkrivajo ali spoznavajo sledove njegovega požrtvovalnega, velikokrat tudi herojskega dela. Organizacijo teh letnih srečanj ima na skrbi Baragova zveza (Baraga Association) s sedežem v Marquettu (tajnica je gospa Lenora McKeen) v Baragovi škofiji in združuje Američane in naše rojake, ki žive v Združenih državah in Kanadi. Ta že dolga leta skrbi za postopek za beatifikacijo pa tudi promocijo v javnosti.
Letos je bilo za »Baragove dneve« izbrano mesto Grand Rapids, ki leži ob Veliki reki (Grand River) v južnem delu države Michigan, tri ure vožnje od Chicaga, pet ur pa od Toronta in Clevelanda. Organizatorji so imeli kar nekaj razlogov, da so pripravili dvodnevno srečanje v tem mestu, ki se danes pohvali s številnimi kulturnimi in izobraževalnimi ustanovami ter velja za mesto galerij in muzejev, v preteklosti pa je bilo povezano z avtomobilsko in lesno industrijo. Danes je seveda vse to zamenjala sodobna tehnologija. Danes je mesto znano tudi po Geraldu Fordu, nekdanjem ameriškem predsedniku (1974-1977), ki ima tu tudi velik spominski muzej. Grand Rapids, ki takrat sicer še ni nosil tega imena, je bil namreč druga Baragova misijonska postojanka v Ameriki. Z njo pa so povezane tudi nekatere Baragove pomembne življenjske odločitve, ki so ga zaznamovale do smrti.
Druga misijonska postojanka
Škof Fenwick iz Cincinnatija je 28. maja 1831 pospremil Baraga na prvo misijonsko postojanko v Krivo drevo (Arbbre Croche). Tam je med Očipvejci deloval francoski duhovnik Dejean, ki pa se je zaradi domotožja odločil, da se vrne v Francijo. Zapustil je cerkev in šolo s 40 učenci. Pripravil je tudi molitvenik v očipvejščini, ki je Baragu služil, ko je pozneje izdelal in izdal še več podobnih molitvenikov. Delo med Indijanci v Krivem drevesu ga je navdajalo s posebnim veseljem in velikim zadovoljstvom, kot je pisal sestri Amaliji v domovino.
A že kmalu so prihajala vabila, naj obišče tudi Indijance v južnem delu Michiganskega jezera, kjer je še veliko nekrščenih, ki bi radi sprejeli vero. Škof Fenwick je Baragu naročil, naj spreobrne pleme Otavanov (4000 po številu). Del teh je živel ob Veliki reki na kraju sedanjega mesta Grand Rapids. Sedmega junija 1833 se je odpravil na 450 kilometrov dolgo pot k Veliki reki. V Maškigongu ob izlivu Velike reke v Michigansko jezero je imel prvo mašo in krstil 21 Indijancev. Velika reka je takrat predstavljala mejo med svobodnim indijanskim ozemljem in državo Michigan, ki je imela svojega guvernerja v Detroitu. Pri brzicah ob Veliki reki, tam, kjer danes stoji Grand Rapids se je Baraga ustavil za deset dni. Na desnem bregu so bila indijanska ozemlja, na levem pa so živeli beli priseljenci, prekupčevalci s kožami, ki so jih preprodajali v Evropo in Azijo.
Septembra 1833 je začel svoje redno delo v novi misijonski postojanki. Ob Veliki reki je takrat živelo okrog 900 nekrščenih. V naselbini na drugem bregu reke je bilo vse več belih priseljencev, ki so prav tako potrebovali duhovnika. Duhovnik pa je, kot je zapisal v enem svojih pisem na Dunaj, poklican, da brani Indijance pred slabimi vplivi, saj so beli priseljenci s seboj prinašali slabe navade in predvsem upijanjali Indijance ter jih ob tem goljufali pri odkupovanju kož.
Delo ob Veliki reki ni bilo lahko. Indijanci so ga sicer sprejeli z odprtimi rokami. Veliko se jih je spreobrnilo. Drugače je bilo z belimi priseljenci. Ob naselitvi je naletel na odpor protestantov in njihovega pastorja Slatnerja. Ti so izkoriščali Indijance pri kupčevanju s kožami in z zemljo. Še hujši boj je Baraga bíl s pijančevanjem. Takole je opisal stanje: »Tukaj je mnogo nakupovalcev kož, ki povsod lazijo za Indijanci in jim dajejo žganje za kože; zato so Indijanci v naši okolici, zlasti v tej vasi, skoraj zmeraj pijani. Govoril sem z nekaterimi od teh nesrečnih trgovcev, ki prodajajo peklenskemu sovražniku svoje duše pa tudi duše ubogih Indijancev. Pa so me vselej zavrnili z zmerjanjem in grožnjami.«
Njegov boj proti pijančevanju, ki je uničevalo cele družine in skupnosti, je dosegel vrhunec, ko so opiti in naščuvani Indijanci napadli njegovo hišo. O tem poroča misijonar pavlinec Jacker. Ker je bil Baraga pravočasno opozorjen, se je zabarikadiral v hišo in ves čas kleče molil, medtem ko so zunaj štiri ure razgrajali Indijanci. Bili pa so preveč pijani, da bi vdrli v hišo. Nevarno je bilo, da jo zažgejo. Ko je vodja policistov zvedel, kaj pomeni hrup, jih je z grožnjami razgnal. V tisti noči se je Baraga zaobljubil, da ne bo več pil alkoholnih pijač, in obljubo držal do smrti. Dejal je namreč, da ne sme zahtevati od Indijancev nečesa, česar se sam ne drži.
16 mesecev
V času svoje delovanja pri Veliki reki je pozidal cerkev in skromno bivališče za duhovnika. Vso opremo za cerkev je prejel iz Ljubljane. Cerkev je posvetil Materi božji. Njegovo delovanje pri Veliki reki pa se je bližalo koncu. Pritiski prekupčevalcev s kožami in vladnih agentov, ki so kupovali indijansko zemljo, so bili veliki. Baraga je bil, kot piše misijonar Jacker, edini prijatelj Indijancev. Pridigal jim je v otavščini in jih spravljal na boljša pota, poučeval jih je in spodbujal k obdelovanju zemlje ter stalni naselitvi. Ker se je škof v Detroitu zbal, da bo izgubil podporo države za svojo škofijo, se je odločil, da Baraga umakne in ga po šestnajstih mesecih uspešnega dela ob Veliki reki pošlje misijonarit na sever. Na njegovo mesto je poslal slovaškega misijonarja Andreja Visockega, ki je bil prešibkega zdravja, da bi deloval na mrzlem severu. Baraga je sprejel škofov odločitev, čeprav je vedel, kaj oz. kdo stoji za njo. Spet je prepoznal božjo voljo, da ustanovi na severu novo postojanko in spreobrne poganske Indijance. Na škofovo željo je odšel na sever, najprej v mesto St. Claire in naprej v La Point
Andrej Visocki je njegovo delo uspešno nadaljeval. Ko je po petnajstih letih pogorela prvotna Baragova cerkev, posvečena Materi božji, je postavil novo, večjo, in jo posvetil svojemu zavetniku apostolu Andreju. Tako je ta zavetnik postal tudi zavetnik nove stolnice v Grand Rapidsu, kjer so bili letošnji Baragovi dnevi. Leta 1950 je župnik te stolne cerkve John McGee zapisal, da je bil Baraga »ena največjih osebnosti, ki so delovale pri širjenju katoliške vere v Ameriki«.
Mesto se je prvemu misijonarju, ki je bival na njegovih tleh in tu postavil prvo cerkev, oddolžilo tako, da je 24. julija leta 2012 na trgu pred stolnico postavilo bronast kip škofa Friderika Baraga, delo uglednega ameriškega kiparja Jaya Halla Carpenterja. Zasluge za postavitev ima poslovnež in nekdanji veleposlanik v Italiji Peter F. Secchia. Baragov kip v nadnaravni velikosti je eden izmed dvanajstih, ki jih je mesto že ali jih še bo postavilo zaslužnim za njegov nastanek in razvoj. Za veliko noč leta 2014 pa je domači škof David Walkowiak blagoslovil spominsko skalo, ki stoji na kraju, kjer je misijonar Baraga leta 1833 postavil prvo cerkev in jo posvetil v čast Materi božji.
Slovensko praznovanje
Prireditve, ki jih pripravi Baragova zveza, imajo dva dela. Prvi dan je središče ob slovenski maši, saj je pomemben del romarjev, ki se zberejo na Baragovih dnevih, slovenskega porekla. Letos so v Grand Rapids prišli z avtobusi romarji iz Toronta. Pripeljala sta jih Janez Bernik in Marta Demšar. Iz Hamiltona pri Torontu je pripeljal avtobus slovenskih romarjev njihov dušni pastir salezijanec Drago Gačnik. Slovenske romarje iz Chichaga in Millwaukeeja pa je pripeljal frančiškan p. Metod Ogorevc iz Lemonta skupaj z diakonom in častnim konzulom naše države dr. Janezom Vidmarjem. Iz drugih krajev Amerike, posebej iz Clevelanda, so prišli romarji z osebnimi avtomobili. Prireditelji so pred mašo v škofijskem središču ob stolnici sv. Andreja pripravili uvodno srečanje. Voditeljica urada za ameriške domorodce Debra Gutowski, ki je sama potomka Indijancev iz plemena Potawatomi in Otawa, je spregovorila o Baragovem delu in poslanstvu katoliške Cerkve med Indijanci: »Škof Baraga je bil izjemen dar za nas. Poskrbel ja za izobrazbo naših prednikov, navadil jih je, da so začeli obdelovati zemljo in se ustalili, krstil nas je v katoliški veri in zato smo obstali. Napisal nam je molitvenike, pripravil naš slovar, ki ga še vedo uporabljamo. Ohranil nam je jezik!« Nastopili so tudi domorodci, ki so uprizorili nekaj plesov in zaigrali značilne melodije na bobne. Temu srečanju je sledila slovenska maša v stolni cerkvi, kjer so maševali slovenski duhovniki. Navzoči so bili tudi domači škof gostitelj David Walkowiak in marquettski škof John Doerfler s kaplanom Baragove zveze Timotyjem Fergusonom. Pri maši je ubrano prepeval zbor Vendelin Vošnjak iz Chicaga.
Angleška maša in banket
V nedeljo, 3. septembra, dopoldne, je bilo v hotelu Crowne Plaza, kjer je bivala večina udeležencev Baragovih dni (bilo nas je kakih 120, ki smo prišli od drugod) predavanje zdravnika dr. Jamesa A. Surella. Na izviren način je spregovoril o življenju in delu škofa Baraga. Kot je povedal, je bil navzoč tudi pri odprtju krste škofa Baraga pred dvema letoma, ko so njegove posmrtne ostanke prenesli na nov prostor v marquettski stolnici. Posebej je navzoče nagovorila Baragova askeza. Sebi je privoščil le malo: vina in drugih opojnih pijač ni pil, večinoma je jedel le krompir, včasih kar trikrat na dan. Veliko je molil, vstajal je ob treh zjutraj v poletnem času (pozimi ob štirih) in nato preživel tri ure v molitvi in meditaciji. Za njim so ostali trije debeli zvezki dnevniških zapisov, sedem slovenskih molitvenikov, dvajset knjig za Indijance in slovar očipvejščine. Vse to je delal ob sveči, potem ko je opravil svoje dušnopastirsko delo … Tudi danes je znan po krpljah. Imenujejo ga »snowshoe priest«. Po njem se imenuje več ulic, trgov, mest, celo ozemlje in naravni park. Upodabljajo ga kipi.
Zadnji veliki dosežek je razglasitev za častitljivega božjega služabnika, s čimer je dokazana njegova herojskost in ni več nobenega dvoma o njegovi svetosti. Čakamo potrditev čudeža iz leta 2006. Gre za bolnika, ki je izgubil 40 kilogramov, ni mogel spati in je imel hude bolečine. Na pregledih so ugotovili, da ima raka na jetrih. Vsa družina se je odločila, da ga priporoči Baragu. Opravili so devetdnevnico. Duhovnik je položil na obolelo mesto štolo, ki jo je uporabljal Baraga. Takrat je prenehala bolečina, bolnik je lahko prvič spal. Ko je šel na pregled, so ugotovili, da so jetra popolnoma zdrava. Ta človek še zdaj živi in je zdrav.
Popoldansko srečanje je bilo ob oltarju v katedrali sv. Andreja, kjer je somaševanje vodil škof David Walkowiak, ki je ob evangeliju spregovoril tudi o herojskosti škofa Baraga. Ker je sam doma iz Clevelanda in pozna Slovence, mu je škof Baraga blizu in je o njem govoril z vso srčnostjo. Poudaril je njegovo delo za zveličanje duš, ki se kaže v škofovskem geslu »Le eno je potrebno«. Pri tem se ni ustrašil naporov, dolgih in nevarnih poti, mraza in snega. Z vsem srcem je delal za domorodce in izžareval Kristusa.
Po maši je bil banket, na katerem so predstavniki Baragove zveze, oba škofa ter gostje pozdravili vse, ki jim je pri srcu Baragov postopek. Izrazili so trdno upanje, da ni več daleč dan, ko bomo lahko častili Baraga na oltarju. Škof Doerfler je navzoče spomnil na pomemben jubilej, ki je pred nami: 19. januarja 2018 bo minilo 150 let od Baragove smrti. Morda bo to leto ko bo Baraga razglašen za blaženega.
Besedilo je pripravil msgr. mag. Franci Petrič, delegat Slovenske škofovske konference na Baragovih dnevih.
Foto: Drago Gačnik
