Sveti papež Pavel VI.

29.5.2019 Katoliška Cerkev Katoliška cerkev, Papež Frančišek, Sveti sedež

V Katoliški Cerkvi 29. maja praznujemo god sv. Pavla VI., papeža. 

Papež Frančišek je 14. oktobra 2018 na Trgu sv. Petra daroval sveto mašo, med katero je potekala kanonizacija sedmih blaženih. Med temi je bil k svetnikom prištet tudi blaženi papež Pavel VI., ki je vodil Cerkev od leta 1963 do leta 1978. Njegov god praznujemo na dan, ko je bil posvečen v duhovnika, to je 29. maja 1920. Ta datum je bil izjemoma izbran za obhajanje njegovega godu, ker datum njegove smrti sovpada s praznikom Jezusove spremenitve na gori Tabor. Na takšen praznik pa ne more biti obveznega godu katerega koli svetnika.


Življenjepis in slovenski prevod glavne prošnje

Communio - Članki posvečeni sv. Pavlu VI.


Giovanni Battista Montini je bil rojen leta 1897. Njegov pontifikat se je začel leta 1963, ko je nadaljeval delo svojega predhodnika Janeza XXIII. Drugi vatikanski koncil, katerega je le-ta sklical, je pripeljal do konca leta 1965. Umrl je leta 1978. Sledil je kratek pontifikat Janeza Pavla I. 

Po bl. Pavlu VI. je med drugim poimenovan inštitut, študijski in dokumentacijski center. Nahaja se v njegovem rojstnem kraju Concesio v bližini Brescie na severu Italije.

Pavel VI. je koncil razlagal kot izpraševanje vesti, ki je moralo prečistiti zavest Cerkve, njeno identiteto in njeno poslanstvo ter posledično prenoviti način, kako predlagati evangeljsko sporočilo, strukture in oblike cerkvenega delovanja. Montini ni bil oseba, ki bi takoj razkrila svojo notranjost; zelo pazljiv je bil pri izražanju tistega, kar je bilo v njegovem srcu. Zato so te stvari postale znane šele po njegovi smrti, ko so bili objavljeni nekateri njegovi osebni zapisi. Iz teh so jasno razvidne globoke duhovne korenine, ki so navdihovale njegovo pastoralno delovanje, njegov trud, da bi razumel čas, v katerem je živel, in njegove izbire.

Želja tega papeža je bila, da je škofovska sinoda tista institucija, ki bi nadaljevala s solidarnostjo, izmenjavo in soočanjem. Ti so bili na visoki stopnji izraženi med drugim vatikanskim koncilom, a najti so morali tudi poti, kako se izraziti v običajnem cerkvenem življenju. Kmalu svetega Pavla VI. na poseben način nekaj povezuje tudi s sedanjim papežem Frančiškom. In sicer njegovo zavedanje o velikem zakladu, ki ga je Cerkev prejela v dar in ga mora razglašati z brezpogojno zvestobo, in pa obenem rahločutnost za sodobno situacijo, kulturo in družbeno stvarnost, v kateri mora Cerkev danes opravljati svoje poslanstvo.

"Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje ..."
Svetost papeža Pavla VI. je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki povedali, da ima otrok, ki ga pričakuje, tako hude organske poškodbe, da mu grozi smrt, če pa ostane pri življenju, bo težek invalid. Svetovali so ji terapevtski splav, kar pa je nesrečna mati odbila. Po nasvetu neke italijanske redovnice, ki je osebno poznala papeža Pavla VI., se je v zaupni molitvi priporočila njemu in v osmem mesecu rodila zdravega otroka, ki je zdaj že mladostnik. Zdravniška komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je potrdila, da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti z medicinsko znanostjo. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.

Znamenit je stavek, ki ga je Pavel VI. zapisal v svoji apostolski spodbudi O oznanjevanju evangelija (1975): »Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje, če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci.« S temi besedami morda najbolje označil svoje življenje in poslanstvo: bil je učitelj, predvsem pa pričevalec. Njegova življenjska pot se je pričela 26. septembra 1897 v kraju Concessio pri Brescii.

Oče Giorgio je bil odvetnik in ugleden politik, mati Giuditta pa tiha in mirna žena. Giovanni Battista, poznejši papež, je imel dva brata, Lodovica in Francesca. Že v otroških letih je čutil veselje do duhovniškega poklica, ki ga je dosegel z mašniškim posvečenjem leta 1920. Kot duhovnik je želel delovati na župniji, med ljudmi, toda predstojniki so imeli z njim drugačne načrte. Po diplomi na papeški diplomatski akademiji je bil dolga leta v službi pri vatikanskem državnem tajništvu, ob tem pa glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov, kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik v vatikanskem državnem tajništvu in v vojnih letih je organiziral pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII. imenoval za nadškofa v Milanu, največjem industrijskem mestu v Italiji. Svoje apostolsko delovanje je začel z misijonom pod geslom Bog je Oče. Ko je bil po smrti Pija XII. (9. oktobra 1958) za njegovega naslednika izvoljen sv. Janez XXIII., je Montinija med prvimi imenoval za kardinala.

Zavzeto je deloval na koncilu, prenovi Cerkve, ki se je po Božjem navdihu lotil 'stari' papež Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo je kardinalu Montiniju dejal: »Priporočam vam koncil!«, kakor da v njem vidi svojega naslednika, kar se je dejansko zgodilo: 21. junija 1963 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je v petnajstih letih svoje papeške službe posnemal: v službi evangelija je veliko potoval, veliko pisal in govoril, predvsem pa svoje besede in svoja dejanja potrjeval s pričevanjem življenja.

Eden njegovih najožjih sodelavcev je življenje papeža Pavla VI. strnil v oceno: »Lahko rečem, da je bila njegova značilna poteza to, da je bil vedno služabnik. Služabnik Kristusa in človeka, služabnik koncila in prizadevanja za njegovo uresničitev, služabnik na apostolskih potovanjih, v prizadevanju za mir, pri obrambi vere z okrožnicami, govori in vsem svojim učenjem; ponižen služabnik, velikodušen v dejavni ljubezni.« Med njegovimi okrožnicami je največ prahu dvignila okrožnica o posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae), ki je izšla leta 1968 in obravnava pereče vprašanje uravnavanja rojstev. Mnogi, ki so po izidu okrožnice papeža ostro napadali, so čez nekaj let priznali, da je imel prav, ko je zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, ampak se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo, da pridemo do resnične sreče, ki je v spolnjevanju Božjega načrta za vsakogar od nas. Kmalu po izvolitvi za papeža je na duhovnih vajah zapisal: »Luč na svetilniku gori in sama sebe použiva. Toda ima nalogo, da sveti drugim, če mogoče, vsem.« V tej podobi je videl svojo poslanstvo. Poudarjal je, da moramo Jezusa čim bolje poznati, če ga hočemo v življenju posnemati, in da smo v njegovi šoli vedno učenci prve stopnje – začetniki.

Modro je vodil tri zasedanja drugega vatikanskega koncila in pod njegovim vodstvom je 2.500 koncilskih očetov sprejelo šestnajst listin, smernic za Cerkev v sedanjem času. Kot pomoč za njihovo uresničevanje je ustanovil škofovsko sinodo. Ob zaključku tretjega koncilskega zasedanja je 21. novembra 1964 razglasil Marijo za Mater Cerkve, kar so koncilski očetje navdušeno pozdravili. Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen mnogih krivičnih sodb, zorel pa je v senci križa. On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi molitev križevega pota v rimskem Koloseju. Njegov križev pot se je končal 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori. V svoji oporoki je zapisal: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker si me poklical v življenje, in še bolj, ker si me, ko si me naredil kristjana, prerodil in namenil za večno življenje.« Dodal je: »Želim, da bi bil moj grob res v zemlji s preprostim znamenjem, ki označuje kraj in vabi h krščanskemu spominu. Nobenega spomenika zame.« Zdaj je dobil svoj 'spomenik' v zboru blaženih in v našem hvaležnem in vernem spominu.

Vir: Revija Ognjišče