Spoštovani rektor Marijine bazilike na Brezjah, pater dr. Robert, sobratje duhovniki, drage mamice, ki pričakujete otroka, ali pa zanj prosite, da bi vam ga Bog milostno naklonil, dragi možje in očetje, dragi romarji.

Naša romarska pot na Brezje je danes nekoliko zaznamovana tudi s praznikom v Planici ob dogodku smučarskih poletov. V avtomobilskih kolonah smo se eni peljali k naši Mariji Pomagaj, drugi pa navijat v Planico za naše 'letalne orle'. Naj bo za vse danes dan velike Božje naklonjenosti, milostnih darov in tudi veselja.

Ob angelovem oznanjenju Mariji se lahko sprašujemo - ali je Marija kdaj imela namen postati mati ali pa tega namena ni imela. Starodavni spisi, ki jim pravimo tudi apokrifni evangeliji, poročajo, da so starši Joahim in Ana Marijo že kot majhno deklico pospremili v tempelj, kjer so jo služabnice templja vzgajale v judovski tradicij in veri. Marija bi naj bila od staršev Bogu posvečen otrok. To je bila nekdaj v judovstvu precej pogosta praksa staršev, ki so si želeli otroka, pa ga niso mogli dobiti, potem pa je zaradi njihovih solza in vztrajnih molitev, otrok kar naenkrat prišel. Bog je posredoval s svojo močjo.

Marijini starši gotovo niso vedeli, kakšno poslanstvo je Bog namenil njihovi majhni hčerkici. Verovali pa so, da jim je ta deklica od Boga dana kot dar z nekim namenom.

Ob oznanjenju pa je angel Gabrijel razodel Mariji, kakšno poslanstvo ji namenja Bog - postala naj bi Mati njegovega Sina, Jezusa Kristusa. Zagotovo je bilo to za Marijo veliko presenečenje, morebiti celo šok; kajti tega zagotovo ni pričakovala. V svoji nizkosti se preprosto ni videla v tej veliki vlogi. Vendar Marijini načrti so se ob obisku angela temeljito spremenili.

Božja presenečenja so za nas zmeraj nepredvidljiva in največkrat ne gredo po naši volji in željah. Včasih nas to lahko zmede, ali pa celo razočara in tudi žalosti, še posebej takrat, ko smo imel stvari že splanirane, potem pa se nam naenkrat vse obrne ne glavo. Tako je na primer z zvezo med fantom in dekletom, ki se zdi obetavna, pa se naenkrat zveza razdre, kar pa za seboj pusti bolečine in rane, ne samo pri mladih, ampak tudi pri starših in sorodnikih, ki so si obetali lepe rodbinske povezave.

Nova zveza z drugim partnerjem, ki je potem okrepljena z zakramentom svetega zakona, z leti nemalokrat nakazuje, da pa je v bistvu to bila tista pot za zakonca, ki jima jo je Bog namenil. Vse je torej najprej šlo preko ruševin do končno lepe zgradbe zakona in družine.

Podobne so poti tudi do nekaterih duhovnih poklicanosti. Fant, ki je imel dekle, ubere drugo pot in postane duhovnik ali redovnik. Isto je pri kakem dekletu, da po resni zvezi s fantom to zvezo prekine in vstopi v samostan. Bog lahko celo kakšna velika razočaranja, ki potem botrujejo novo pot v zakon ali pa v duhovništvo in redovništvo, spremeni v radostno življenjsko daritev za oznanjevanje Božjega kraljestva. Gre za milostni proces, ki ga vodi Bog po svoji previdnosti.

Najbrž se tudi vi včasih sprašujete, ali bi Marija bila poročena, če ne bi spoznala Jožefa, oziroma če Jožef ne bi spoznal Marije. Glede na njeno domnevno otroštvo v templju, kot ga opisujejo starodavni spisi, najbrž ne. Vendar pa tudi v primeru Marije in Jožefa gre za poseg Boga v njuno življenje.

Oba sta morala Bogu morala dati svoj svoboden pristanek, da hočeta drug drugemu biti mož in žena. Evangeliji sicer ne poročajo, kako je to med njima potekalo. Vendar pa drugače ni moglo biti.

Marija je od Jožefa gotovo velikokrat slišala: Rad te imam, Marija. In prav tako je Marija Jožefu izpovedovala: Rada te imam, Jožef. Ljubeče nagovarjanje žene možu in moža ženi je nekaj tako prečudovitega in blagodejnega, da se temu zagotovo nista mogla ogniti niti Marija in Jožef. To preprosto spada v zakon. V tem ljubečem glasu: rad ali rada te imam, -  se zelo jasno sliši glas Boga, ki vam zagotavlja, žene in možje: v ljubezni sem te ustvaril, da si žena temu možu in da si mož tej ženi.

V Marijinem in Jožefovem zakonu si je Bog zaželel človeške ljubezni. In ker je Bog v Jezusu Kristusu  vstopil v ta zakon, je tudi njuna ljubezen vedno bolj pridobivala na značaju Božje ljubezni. Kakor je Jezus, Božji in Marijin Sin, iz leta v leto vedno bolj napredoval tudi v človeških krepostih, tako sta zaradi Jezusa Marija in Jožef vedno bolj zorela tudi v zakonski svetosti. Ta svetost je pri njima vidna v ljubeči skrbi za Jezusa, v njuni pokorščini do njega in v veri, ki neomajno zaupa Bogu.

Prav pri vprašanju vere je to medsebojno dopolnjevanje danes opazno v mnogih družinah. Splošno mnenje je, da so starši vzgojitelji svojih otrok v veri; toda v veliko primerih velja, da pa so otroci vzgojitelji svoji staršev v veri. To se zdi precej nenavadno, pa vendar je tako.

Otroci namreč v sebi nosijo tiste Božje darove, ki imajo zaradi čistosti njihove duše posebno moč nagovarjanja staršev za vero. Velikokrat so prav otroci pobudniki staršem, da hodijo v cerkev, da doma skupaj molijo, da jih spremljajo v veroučilnice, da skrbijo za župnijo.

Da bi slovenski narod preživel, potrebujemo otroke; da bi slovenska vernost preživela, potrebujemo otroke. Potrebujemo otroke, ker potrebujemo nežnost, ljubeznivost, zaupljivost, iskrenost, skratka človečnost.     Božji blagoslov naj vam daje moč, drage mamice, ki pričakujete otroka, da bi lahko varno skupaj z vašimi možmi pričakale njegov prihod v vašo družino.  

Tudi ve, drage žene in možje, ki hrepenite po otroku, pa ga še ni od nikoder, v sebi nosite dragocenost materinstva in očetovstva. Vaše hrepenenje po otroku je sveto hrepenenje in je zato rodovitno v plemenitosti vaše duše, ki hoče darovati življenje tako otroku, kakor tudi drugim ljudem, ki so ob vas. Božji blagoslov naj daje moč tudi vam, da bi po Marijini priprošnji vaše hrepenenje in molitve za to, da bi dobili otroka, krepil vašo vero in zaupanje v Boga.

Matere z otrokom pod srcem, in žene, ki še nimate otroka, naj Marija Pomagaj na Brezjah usliši v tej vaši veliki prošnji.  

Naj bo vedno z nami vsemi Marija Pomagaj z Brezij, ki je Kraljica družine.

Msgr. dr. Peter Štumpf,

soboški škof in podpredsednik SŠK