Drugi dan papeževega apostolskega potovanja se je začel s sveto mašo na tbilisijskem stadionu M. Meskhi. Cerkev danes obhaja spomin sv. Terezije Deteta Jezusa. Le-ta je med drugim zapisala, da ženske v veliko večjem številu ljubijo Boga kakor pa moški. Papeževa homilija se je tako začela z opažanjem: »Med mnogimi zakladi te čudovite dežele izstopa velika vrednost žensk … Tu v Gruziji je veliko babic in mam, ki še naprej varujejo in posredujejo vero, ki jo je v tej deželi zasejala sv. Nina, in prinašajo svežo vodo Božje tolažbe v številne situacije puščave in konflikta.«

Kakor mati vas bom tolažil

To nam pomaga razumeti lepoto tistega, kar nam Gospod danes pravi v berilu iz knjige preroka Izaija. Kakor mati vzame nase bremena in napore svojih otrok, tako želi tudi Bog prevzeti odgovornost za naše grehe in naše skrbi. On, ki nas pozna in nas neskončno ljubi, je občutljiv na našo molitev in zna osušiti naše solze. Ko nas gleda, je vedno znova ganjen in se razneži, z ljubeznijo, ki izhaja iz notranjosti telesa, kajti ne glede na slabo, katerega smo sposobni, smo vedno njegovi otroci; želi nas vzeti v naročje, nas obvarovati, rešiti pred nevarnostmi in zlom. Pustimo, da v našem srcu odmevajo te besede, ki nam jih danes namenja: »Kakor mati vas bom tolažil.«

Obstajajo »vrata tolažbe«: evangelij, molitev, spoved, evharistija

»Tolažba, ki jo potrebujemo sredi viharnega dogajanja življenja, je prav prisotnost Boga v srcu. Kajti njegova prisotnost v nas je izvir prave tolažbe, ki ostane, ki osvobaja pred zlim, prinaša mir in daje rasti veselju. Zato, če želimo živeti potolaženi, je treba v življenju narediti prostor za Gospoda.« In da bi Gospod trajno prebival v nas, mu je potrebno odpreti vrata in ga ne zadrževati zunaj. Obstajajo »vrata tolažbe«, ki jih je treba imeti vedno odprta, saj želi Jezus vstopiti skoznje. To so evangelij, bran vsak dan in ki ga vedno nosimo s seboj, tiha molitev čaščenja, spoved, evharistija. Gospod vstopa skozi ta vrata in daje stvarem nov okus. Kadar pa se vrata srca zaprejo, njegova luč ne pride in ostane se v temi. Takrat se navadimo na pesimizem, na stvari, ki ne gredo, na stvarnosti, ki se ne bodo nikoli spremenile. In s tem končamo tako, da se zapremo v žalost, v podzemlje tesnobe, znotraj sebe smo sami. »Če pa nasprotno na stežaj odpremo vrata tolažbe, vstopi luč Gospoda!«

Cerkev je »dom tolažbe«

Toda Bog nas ne tolaži le v srcu; preko preroka Izaije namreč dodaja: »V Jeruzalemu boste potolaženi« (Iz 66,13). V Jeruzalemu, to je, v Božjem mestu, v skupnosti: ko smo zbrani, kadar je med nami občestvo, deluje Božja tolažba. V Cerkvi najdemo tolažbo, Cerkev je »dom tolažbe«, tu Bog želi tolažiti. »Lahko se vprašamo: jaz, ki sem v Cerkvi, sem prinašalec Božje tolažbe? Znam sprejeti drugega kakor gosta in tolažiti kogar vidim utrujenega in razočaranega?« Tudi kadar trpi bridkosti in zaprtosti, je kristjan vedno poklican vlivati upanje tistemu, ki se je vdal, hrabriti obupanega, prinašati Jezusovo luč, toplino njegove navzočnosti, okrepčilo njegovega odpuščanja. Mnogi trpijo, izkušajo preizkušnje in krivice, živijo v nemiru. Potrebno je maziljenje srca, ta Gospodova tolažba, ki ne odvzame problemov, ampak podari moč ljubezni, ki zmore bolečino privesti v mir. »Prejemati in prinašati Božjo tolažbo: to poslanstvo Cerkve je nujno. Dragi bratje in sestre, začutimo se poklicane k temu: ne okamnimo v tistem, kar okoli nas ne gre, ne užalostimo se zaradi nesoglasij, ki jih vidimo med nami.« Ni dobro, če se navadimo na zaprto cerkveno »mikroklimo«. Za nas je dobro, če si delimo prostrana obzorja, odprta za upanje, če živimo ponižen pogum, odpremo vrata in gremo ven iz sebe.

Resnična veličina človeka je v tem, da postane majhen pred Bogom

Vendar pa obstaja nek temeljni pogoj, da lahko prejmemo Božjo tolažbo. Tudi na to nas danes spominja Njegova Beseda: postati majhni kakor otroci (glej Mt 18,3-4), biti »kakor otrok v naročju svoje matere« (Ps 130,2). Da bi sprejeli Božjo ljubezen, je nujna ta majhnost srca: le kot majhni smo namreč lahko v maminem naročju. Kdor se poniža kakor otrok – nam pravi Jezus – je največji v nebeškem kraljestvu (glej Mt 18,4). »Resnična veličina človeka je v tem, da postane majhen pred Bogom. Kajti Boga se ne spozna z visokimi mislimi in veliko študija, temveč z majhnostjo srca, ki je ponižno in zaupljivo. Da bi bili veliki pred Najvišjim, ni treba kopičiti časti in ugleda, dobrin in zemeljskih uspehov, ampak se je treba izprazniti samega sebe. Otrok je ravno nekdo, ki nima ničesar, kar bi dal, ampak vse sprejema. Je krhek, odvisen je od očeta in mame. Kdor postane majhen kakor otrok, je prazen sebe, a poln Boga.«

On naredi velike stvari s tistim, ki je preprost in iskren

Otroci, ki nimajo težav z razumevanjem Boga, nas lahko veliko naučijo: povedo nam, da On naredi velike stvari s tistim, ki se mu ne upira, s tistim, ki je preprost in iskren, ki je brez dvoličnosti. Evangelij nam pokaže, kje se dogaja nekaj čudovitega z majhnimi stvarmi: z malo kruha in dvema ribama (glej Mt 14,15-20), z gorčičnim zrnom (glej Mr 4,30-32), s pšeničnim zrnom, ki pade v zemljo in umre (glej Jn 12,24), z enim samim kozarcem podarjene vode (glej Mt 10,42), z dvema novčičema siromašne vdove (glej Lk 21,1-4), s ponižnostjo Marije, Gospodove dekle (glej Lk 1,46-55).

Nismo gospodarji življenja, temveč Očetovi otroci

To je presenetljiva veličina Boga, Boga, polnega presenečenj in ki ljubi presenečenja. Nikoli ne izgubimo želje in zaupanja v Božja presenečenja! Dobro je, če si zapomnimo, da smo vedno in predvsem njegovi otroci: nismo gospodarji življenja, temveč Očetovi otroci; nismo neodvisni in samozadostni odrasli ljudje, temveč otroci, ki vedno potrebujejo, da se jih vzame v naročje, da prejmejo ljubezen in odpuščanje. »Blagor krščanskim skupnostim, ki živijo to pristno evangeljsko preprostost! So brez sredstev, a bogate z Bogom. Blagor pastirjem, ki ne sprejmejo logike posvetnega uspeha, ampak sledijo zakonu ljubezni: sprejemanje, poslušanje in služenje. Blagor Cerkvi, ki ne zaupa kriterijem funkcionalizma in organizacijske učinkovitosti ter se ne zmeni za zunanji videz. Ljubljena majhna čreda Gruzije, ki se toliko posvečaš dejavni ljubezni in formaciji, sprejmi ohrabritev Dobrega pastirja, izroči se Njemu, ki te vzame na svoje rame in te potolaži!«

Z besedami sv. Terezije Deteta Jezusa …

Papež Frančišek je na koncu homilije svoje misli povzel z nekaj besedami sv. Terezije Deteta Jezusa, katere se spominjamo danes. Ona nam kaže »malo pot« naproti Bogu: »prepustitev majhnega otroka, ki brez bojazni zaspi v naročju svojega očeta«, saj »Jezus ne zahteva velikih dejanj, temveč le prepustitev in hvaležnost«. Sv. Terezija je zapisala tudi, da pa Bog žal najde le »malo src, ki bi se mu prepustila brez zadržkov in ki bi razumela vso nežnost njegove neskončne ljubezni«. To je res tudi danes. Mlada svetnica in cerkvena učiteljica je bila strokovnjakinja v »znanosti ljubezni«. Uči nas, da je popolna ljubezen v prenašanju pomanjkljivosti drugih, v tem, da nas ne presenečajo njihove slabosti, da nas gradijo tudi najmanjša krepostna dejanja, ki jih vidimo napraviti. Spominja pa nas tudi, da dejavna ljubezen »ne more ostati zaprta na dnu srca«. Prosimo torej danes vsi skupaj za milost preprostega srca, ki veruje in živi v krotki moči ljubezni; prosimo, da bi živeli z vedrino in popolnim zaupanjem v Božje usmiljenje.

Vir: Radio Vatikan.