Med 14. in 16. majem je v Lizboni potekalo srečanje tiskovnih predstavnikov škofovskih konferenc Evrope pod naslovom »Človeštvo in umetna inteligenca: pogled v prihodnost in zaveza Cerkve«.
Na začetku je udeležence pozdravil José Ornelas Carvalho, ordinarij škofije Leiria-Fátima in predsednik portugalske škofovske konference, ki je predstavil situacijo Katoliške Cerkve na Portugalskem, sledilo pa je predavanje prof. Henriquea Leitãoa, prorektorja lizbonske univerze.
Prof. Leitão je udeležencem najprej postavil vprašanje, če v primeru umetne inteligence (UI) sploh lahko govorimo o kakršnikoli stopnji »inteligence«. Za človeško pamet je namreč značilno, da uporablja malo podatkov in jih nato širi, išče povezave ter predvsem išče razlage malih količin podatkov, ki jih ima na voljo, po potrebi pa svoje znanje tudi širi.
UI pa po besedah profesorja dela ravno obratno: ima ogromno podatkov, ki jih nato po principu verjetnosti povezuje in na koncu izdela produkt, pri čemer ne razume, o čem sploh govori. Gre za imitacijo človeške misli, ki le-tej niti ni tako zelo podobna, predvsem pa nima nobene veze s človeškimi možgani, saj UI ničesar ne »ve« v smislu vedenja in razumevanja stvarnosti. Z drugimi besedami: semantike, razumevanja in vedenja ne more razviti noben stroj, lahko samo izpopolnjuje pravila svojega dela, kar pomeni, da bo UI vedno boljše imitirala človeka ne bo pa nikoli »razmišljala«.
Prof. Leitão je svoj razmislek usmeril tudi k nevarnostim, ki jih pred nas postavlja razvoj UI. Predvsem se je posvetil vprašanju osebne svobode posameznika, saj noben diktatorski sistem v zgodovini človeštva ni toliko vedel o državljanih, kot o vseh nas vedo moderne države. UI lahko privede obdelavo teh podatkov, s tem pa tudi kontrolo, na povsem nov nivo. Obstaja torej možnost neprestanega nadzora nad osebnimi življenji posameznikov.
Prof. Leitão je spomnil še, da prihajamo v čas, ko bo zaradi razvoja UI paradoksalno zelo pomembna prav kvaliteta osebnih odnosov. »Nekateri pravijo,« je pojasnil, »da učitelji sploh ne bodo več potrebni, a prav zdaj vidimo, da bodo še bolj potrebni. Tako imenovani ›chatboti‹ so tipičen pojav, ki je zanimiv, v bistvu pa z vsakim novim tovrstnim ›pogovornim sistemom‹ vidimo, kako potreben je osebni stik, ki je nenadomestljiv.« Odnos namreč še zdaleč ni samo izmenjava informacij, kar pa je po drugi strani vse, kar umetna inteligenca je, namreč kopičenje in obdelava podatkov: »Učitelji se bodo morali zaradi UI vedno bolj ukvarjati s formacijo in vzgojo, saj informacije boljše prenaša UI, ampak to seveda ni bistveno človeško. Tragedija covida je pokazala, da vzgoja po strojih ni naša prihodnost, močno je omejena že, če sicer uči pravi učitelj, ampak ni osebno prisoten. UE bo seveda vstopila v pedagoški proces, ampak nekaterih zadev ne more nikakor nadomestiti.«
Še toliko bolj to velja za sporočilo evangelija: le-to ima svojo moč v bistveni spremembi, ki jo je Gospod naredil v življenju nekoga, ta sprememba pa govori skozi življenje. Zato UE nikakor ne more biti resnična »evangelizatorka«: lahko sicer zbere podatke, lahko nam pri marsičem pomaga, a ne more pričevati, ker pač ni »pametna«. Paradoksalno lahko spiše dobro pridigo, vendar ne more dobro pridigati, ker mora biti izza vsake pridige tudi pričevanje in osebna izkušnja. Morda torej UI lahko rečemo »inteligentna«, ker obvladuje neverjetne količine podatkov, a ker ni obdarjena s pristnostjo človeškega odnosa, tudi razmišljati ne more, še toliko manj oznanjati evangelij, je zaključil prorektor lizbonske univerze in član Papeška komisije za kulturno dediščino Cerkve.
Tiskovni predstavniki, zbrani iz evropskih držav, so v nadaljevanju prisluhnili tudi predavanju msgr. Lucia Adriana Ruiza, tajnika Dikasterija za komuniciranje. Msgr. Ruiz je poudaril, da je izrecna želja svetega očeta, naj kot Cerkev vstopamo tudi v vprašanja UI, saj si moramo vedno znova, po zgledu Gospodovega učlovečenja v minljivi svet, prizadevati za inkarnacijo ter inkulturacijo. To pomeni, da moramo kot kristjani v vsako novo kulturo prinašati evangelij, s tem pa tudi svojo etiko. Naš etični pogled na svet ne sme izostati niti ob novostih in preobrazbi kulture, ki jih prinaša UI.
Udeleženci srečanja so se nato seznanili z novimi projekti na ravni vesoljne Cerkve, eden takšnih je na primer DigitalSynod, sinodalno dogajanje na internetu, ki poskuša doseči tiste – predvsem mlajše generacije – ki niso vključeni v cerkvene institucije in življenje Cerkve, zato pa tudi nimajo glasu v sinodalnem dogajanju.
V nadaljevanju so se udeleženci tradicionalnega posveta tiskovnih predstavnikov, ki ga organizira Svet škofovskih konferenc Evrope (CCEE) seznanili tudi s krajšimi nastopi nekaterih vodij posameznih medijev Katoliške Cerkve po Evropi. Nastopili so Cristina Sánchez Aguilar, Philippine de Saint-Pierre ter Branimir Stanić. Cristina Sánchez Aguilar je direktorica španskega katoliškega tednika Alfa y Omega, povezanega z madridsko nadškofijo. Izdajajo tudi spletno stran alfayomega.es. Philippine de Saint-Pierre je novinarka, sedaj pa tudi generalna direktorica KTO-TV, francoske katoliške televizije, ki oddaja v domači Franciji, pa tudi Belgiji, Švici ter v drugih francosko govorečih državah po svetu. Tretji gost, Branimir Stanić, pa je glavni urednik hrvaškega katoliškega tednika Glas koncila.
Srečanje z direktorji posameznih katoliških medijev je bilo posebej pomembno zato, da bi se tiskovni predstavniki škofovskih konferenc zavedali pomembnosti sodelovanja s katoliškimi mediji, ki so največkrat prvi in najpomembnejši sodelavci škofov pri oznanjevanju evangelija.
Svet škofovskih konferenc Evrope (CCEE) sestavlja devetintrideset članov, od tega triintrideset škofovskih konferenc, ki so jim dodani nadškofje Luksemburga, kneževine Monako, maronitski nadškof Cipra ter škofje Kišinjeva (Moldavija), mukačevske eparhije in apostolske uprave Estonije. Skupaj predstavljajo Katoliško cerkev v petinštiridesetih državah evropske celine.
