Papež Frančišek in Munib Younan, predsednik svetovne luteranske zveze (LWF) sta po ekumenski molitvi v ponedeljek, 31. oktobra 2016, podpisala ob priložnosti komemoracije petstoletnice reformacije skupno katoliško-luteransko izjavo.
»Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni« (Jn 15,4).
S hvaležnim srcem
S to skupno izjavo izražava veselo hvaležnost Bogu za ta dogodek skupne molitve v katedrali v Lundu, s katero začenjamo komemorativno leto petstote obletnice reformacije. Petdeset let stalnega in sadu polnega ekumenskega dialoga med katoličani in luterani nam je pomagalo prerasti številne razlike ter je poglobilo razumevanje in zaupanje med nami. Istočasno pa smo se približali drug drugemu s skupnim služenjem bližnjemu, pogosto v razmerah trpljenja in preganjanja. Zaradi dialoga in skupnega pričevanja si nismo več tujci. Še več naučili smo se to, kar nas povezuje in je večje od tega, kar nas ločuje.
Od spora do občestva
Ko sva iz srca hvaležna za duhovne in teološke darove, ki smo jih od reformacije prejeli, pred Kristusom izpovedujeva in obžalujeva dejstvo, da so katoličani in luterani ranili vidno enost Cerkve. Teološke razlike so spremljali predsodki in spori in vera je postala orodje za politične cilje. Naša skupna vera v Jezusa Kristusa in naš krst od nas zahtevata vsakodnevno spreobrnjenje, s pomočjo katerega bomo lahko zavrnili zgodovinska nesoglasja in spore, ki ovirajo službo sprave. Preteklosti ne moremo več spremeniti, lahko pa spremenimo spomin in način spominjanja. Molimo za ozdravitev naših ran in pogledov, ki ovirajo naš pogled drug na drugega. Odločno zavračava vsakršno sovraštvo in nasilje, tako preteklo kot sedanje, še posebej tisto povzročeno v imenu religije. Prisluhnimo danes Božji zapovedi, da zavržemo vsak spor. Priznavava, da smo bili osvobojeni po milosti, da bi hodili proti občestvu, h kateremu nas Bog nenehno kliče.
Naše prizadevanje za skupno pričevanje
Medtem ko gremo preko tistih dogodkov zgodovine, ki nas težijo, si prizadevamo pričevati skupaj usmiljeno Božjo milost, razodeto v križanem in vstalem Kristusu. Medtem ko se zavedava, da način naših odnosov vpliva na naše pričevanje evangelija, si bova še naprej prizadevala za nadaljnjo rast v občestvu zakoreninjenem v krstu, poskušajoč odstraniti ovire, ki so še ostale in ki preprečujejo, da bi dosegli polno enost. Kristus želi, da smo eno, da bo svet tako lahko veroval (prim. Jn 17,21).
Mnogi člani naših skupnosti hrepenijo po tem, da bi prejeli evharistijo pri isti mizi, kar bi bil konkreten izraz polne enosti. Poskusimo izkusiti bolečino tistih, ki si delijo skupaj svoje življenje, ne morejo pa biti skupaj deležni odrešenjske Božje navzočnosti pri evharistični mizi. Sprejemava najino skupno pastoralno odgovornost, da odgovorimo na duhovno žejo in lakoto našega ljudstva, da bi bili eno v Kristusu. Goreče si želiva, da bi bila ta rana na Kristusovem telesu ozdravljena. To je cilj naših ekumenskih prizadevanj, za katera želiva, da se nadaljujejo, zato obnavljava najino prizadevanje za teološki dialog.
Boga prosiva, da bi katoličani in luterani znali skupaj pričevati evangelij Jezusa Kristusa in bi tako povabili človeštvo, da prisluhne ter sprejme blagovest Božjega odrešenjskega delovanja. Boga prosiva za navdih, pogum in moč, da bi lahko šli skupaj naprej v služenju, v obrambi dostojanstva in človekovih pravic, posebej revnih, v delu za pravičnost in zavračanje vsakršne oblike nasilja. Bog nas kliče, naj bomo blizu tistim, ki hrepenijo po dostojanstvu, pravičnosti, miru in spravi. Danes še posebej povzdigujeva svoj glas za končanje nasilja in ekstremizma, ki sta prizadela mnoge države in skupnosti, ter neštete brate in sestre v Kristusu. Spodbujava luterane in katoličane, naj delajo skupaj za sprejem tistega, ki je tujec in tako priti na pomoč vsem, ki so prisiljeni bežati zaradi vojne in preganjanja, in da branijo pravice beguncev in tistih, ki iščejo azil.
Danes se bolj kot kdaj koli zavedamo, da se mora naše skupno služenje v svetu razširiti na vse stvarstvo, ki trpi zaradi izkoriščanja in posledic nenasitne pohlepnosti. Priznavava pravico bodočih generacij, da bi užili svet, ki je Božje delo, v vsej njegovi možnosti in lepoti. Prosiva za spremembo src in razuma, ki bo vodila v ljubečo in odgovorno skrb za stvarstvo.
Eno v Kristusu
Ob tej ugodni priložnosti izražava svojo hvaležnost bratom in sestram različnih skupnosti in svetovnih krščanskih združenj, ki so tu navzoči in so se nama pridružili v molitvi. Ko obnavljava naše skupno prizadevanje, da bi napredovali iz spora v občestvo, to počneva kot uda enega Kristusovega telesa, v katerega smo vključeni po krstu. Vabiva najine sopotnike na ekumenski poti, naj naju spomnijo na najine naloge ter naju opogumijo. Prosiva jih, naj nadaljujejo z molitvijo za naju, naj hodijo z nama in naju podpirajo, da bova spolnjevala verske obveznosti, ki sva jih danes izrazila.
Poziv katoličanom in luteranom celega sveta
Pozivava vse župnije in luteranske ter katoliške skupnosti, naj bodo pogumne in ustvarjalne, vesele in polne upanja pri njihovem prizadevanju, da bi nadaljevali s to veliko avanturo, ki nas čaka. Naj, bolj kot spori iz preteklosti, Božji dar enosti med nami vodi naše sodelovanje in poglobi našo solidarnost. Če se sklenimo skupaj v veri v Kristusa, molimo skupaj, si medsebojno prisluhnemo, živimo Kristusovo ljubezen v naših odnosih, se bomo mi, katoličani in luterani, odprli za moč Troedinega Boga. Zakoreninjeni v Kristusu in v pričevanju Zanj, obnovimo svojo trdno odločenost, da bomo zvesti glasniki neskončne ljubezni Boga do vsega človeštva.
Vir: Radio Vatikan.
