Varuhi spomina na žrtve (po)vojnega spomina so 29. oktobra 2022 romali po Rožnovenski poti. Romanje so začeli s sveto mašo v baziliki na Brezjah, ki jo je daroval celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž, zbrane pa je nagovorila voditeljica pobude Vseposvojitev Romana Bider.

Pobuda Vseposvojitev je osnovana na nacionalni zbirki podatkov o smrtnih žrtvah med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ki je rezultat dolgoletne zgodovinopisne raziskave Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije; na seznamu, ki ga še urejajo, je prek 99 tisoč imen, kar pomeni, da bi približno pet odstotkov Slovencev lahko posvojilo vse žrtve.

Škof Maksimilijan: »Na sotočju dveh spominov: človeškega in Božjega«

»Dobro je, da smo tukaj – v Marijinem svetišču, kjer lahko občutimo sotočje dveh rek, sotočje dveh spominov, ki se v tem svetišču zlivata v eno in v katero skrivnost se vedno lahko potapljano s ponižnim in prosečim srcem, ko stopamo pred podobo nebeške Matere,« je začel nagovor celjski škof Maksimilijan Matjaž in nadaljeval, da ti dve reki spomina tečeta »od zgoraj in od spodaj«: »Spomin človeškega spominjanja in spomin Božjega spominjanja se tukaj zlijeta v eno.« Spomin človeka so po škofovih besedah spomin in hrepenenja naroda, prošnje, molitve, spomini na dom, na tisto najbolj intimno, najbolj resnično, močno, najbolj toplo: »Koliko src, koliko duš, koliko teles se je zvrstilo in sprehodilo tako ali drugače mimo podobe Matere Božje tega svetišča. Koliko prošenj in koliko solza je to svetišča na čudežen način ukoreninilo, upečatilo v spomin našega naroda. Spomini, molitve in prošnje očetov, mater, sinov, spomini, ki ogrevajo, ki dajejo življenje.«

Marija spremlja tako v daljnih deželah kot na krajih groze in svetosti

Zato je podoba tega svetišča, podoba brezjanske Matere spremljala Slovence povsod, kamor so odhajali, kjer so želeli ohranjati in ustvarjati dom, je dejal škof Maksimilijan: »Spremljala je človeka tako v daljnih deželah, ki so obljubljale nov začetek, kakor v krutih krajih naše domovine, kjer se je na nek način vse končalo. Pa vendarle – kjer se je na skrivnostni, Božji, velikonočni način rojevalo novo življenje, nov človek, nov narod. Zato ni bilo presenečenje, ko so na vseh krajih groze in svetosti odkrili podobe svetega spomina: križe, rožne vence, svetinjice, podobe brezjanske Matere Božje … To je reka človeškega spomina, v katero s spoštovanjem vstopamo, ko prestopamo kraje, prostore tega svetišča.«

Obenem je brezjansko svetišče »kraj, morje in jezero, slapovi reke Božjega spomina«, je dejal škof Maksimilijan: »Spomina, ki zaobjema izvor, življenje in konec človeškega življenja. Njegovega spomina, v katerem najde vsak od nas pravi začetek, resnični začetek, začetek, po katerem hrepeni skozi vso romarsko pot življenja. Začetek, ki je vedno v izvoru Božje ljubezni, ki ustvarja za življenje, ki ustvarja za polno in svobodno življenja.«

»… tako bodo grobovi in rane izgubljali ostrino«

Ti dve reki človeškega pogleda in človeških prošenj ter Božjega pogleda in njegovega usmiljenega srca se po besedah škofa srečujeta Marijinem pogledu: »V njem prepoznamo, kdo smo pred Bogom in kdo je Bog za nas. V Božjem pogledu se prepoznamo ljubljeni otroci, bratje in sestre, sonarodnjake in tudi tiste, ki nas ne razumejo, ki nas sovražijo, tiste, ki nas od zaslepljenosti pobijajo. Kdo smo, kdo je naš Bog? To je skrivnost, ki se nam v tem svetišču vedno znova odpira in vstopamo vanjo v svojem življenju, v svojih molitvah,« je dejal škof Maksimilijan in brezjansko svetišče ob evangeljskem odlomku o Zaheju imenoval »slovenska Jeriha«. »Jeriha našega prostora, kjer se dogaja kairos, sveti čas srečanja«. 

Škof je zbrane povabil k prošnji, da bi bili na »svetem kraju slovenske Jerihe sposobni sestopa v našo človeško resničnost, kjer se bomo lahko soočili tudi s svojo šibkostjo in svojo nemočjo, tudi s šibkostjo, nemočjo in raztrganostjo našega naroda, naših občestev, da bi v zaupanju bili sposobni izročat krhkost Bogu in v njem prepoznavati ne le Boga sodnika in Stvarnika, ampak tudi Boga Očeta in Boga Odrešenika, ki vstopa v to krhkost.« Škof Maksimilijan je sklenil, da bodo samo na ta način poslanstva spomina »grobovi in rane izgubljali ostrino krvi in sovraštva in se spreminjali v reko, ki očiščuje, prenavlja, napaja za novo življenje.«

Besedilo je povzeto iz spletne strani Družina.si, kjer na voljo tudi fotogalerija.