Prvi dan obiska Ad limina Apostolorum: poročila o stanju klera in redovništva v Sloveniji ter postopki za svetniške kandidate

26.2.2018 Rim in Vatikan Ad limina 2018

Prvi dan obiska Ad limina Apostolorum, v ponedeljek, 26. februarja 2018, bodo slovenski škofje začeli s sveto mašo v papeški baziliki svete Marije Velike ter s tem izročili potek obiska Marijini priprošnji. Ta dan bodo škofje obiskali naslednje dikasterije in se sestali z njihovimi prefekti:
1.     Kongregacijo za kler,
2.     Kongregacijo za zadeve svetnikov,
3.     Kongregacijo za ustanove posvečenega življenja,
4.     Papeški svet za spodbujanje edinosti med kristjani.

Na treh kongregacijah bodo škofje predstavili poročila o stanju klera in redovništva v Sloveniji ter postopke za svetniške kandidate. Izpostavili bodo prizadevanja za pastoralo novih duhovnih poklicev in težave, ki nastajajo pri prenosu vere v sekularizirani družbi.

Na Papeškem svetu za spodbujanje edinosti med kristjani bodo škofje predstavili ekumenska prizadevanja Cerkve na Slovenskem za trajnostni in uspešen dialog med krščanskimi Cerkvami ter minulo obhajanje 500-letnice reformacije. Spregovorili bodo o uglednih gostih, ki so v minulih letih obiskali Slovenijo (carigrajski patriarh Bartolomej, predsednik Oddelka za zunanje odnose pri Moskovskem patriarhatu metropolit Hilarion), ter o rednih odnosih med Katoliško cerkvijo in drugimi krščanskimi Cerkvami v Sloveniji.

Marijina bazilika svete Marije Velike je na poseben način povezana tudi s slovenskim narodom in slovanskim jezikom. V tej baziliki je namreč ob božiču leta 867 papež Hadrijan II. z vsemi častmi sprejel solunska brata sv. Cirila in Metoda ter slovesno potrdil bogoslužne knjige v slovanskem jeziku. Žitje Konstantina o tem dogodku poroča v sedemnajstem poglavju, ko pravi, da je »papež sprejel slovenske knjige, jih posvetil in položil (na oltar) v cerkvi svete Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice); in peli so nad njimi sveto liturgijo«.

 


Predstavitev dikasterijev, ki jih bodo v ponedeljek, 26. februarja, obiskali škofje

Kongregacija za kler (Congregatio pro Clericis) se ukvarja z vprašanji, ki zadevajo osebo in izvajanje pastoralne službe svetnih duhovnikov in diakonov, ter nudi škofom ustrezno pomoč glede teh vprašanj.

Zgodovina
Kongregacijo za kler je ustanovil bl. papež Pavel VI. z apostolsko konstitucijo Regimini Ecclesiae Universae (1967). Zgodovina te ustanove je povezana s Kongregacijo kardinalov razlagalcev tridentinskega koncila (S. Congregatio Cardinalium Concilii Tridentini interpretum), ki jo je ustanovil papež Pij IV. z namenom, da bi skrbela za pravilno razlago in uresničevanje določil tridentinskega koncila (1545–1563). Gregor XIII. je še razširil njena pooblastila, Sikst V. pa ji je zaupal revidiranje sklepov pokrajinskih sinod in splošno spodbujanje uresničevanja tridentinskih reform.

Organizacija in pristojnosti
Kongregacijo za kler vodi prefekt ob pomoči tajnika in podtajnika, sestavlja pa jo približno 30 kardinalov, nadškofov in škofov. Njene pristojnosti trenutno določajo členi 93–98 apostolske konstitucije papeža sv. Janeza Pavla II. Pastor Bonus (1988). Pristojnosti so porazdeljene med štiri urade te kongregacije:
1) Urad za kler,
2) Urad za semenišča,
3) Administrativni urad,
4) Urad za spreglede.

Kongregacija za zadeve svetnikov (Congregatio de Causis Sanctorum) obravnava postopke za razglasitev Božjih služabnikov za blažene ali svetnike.

Zgodovina
Kongregacijo za svete obrede je ustanovil papež Sikst V. z apostolsko konstitucijo Immensa Aeterni Dei (22. januarja 1588) in ji zaupal nalogo urejanja opravljanja bogoslužja in obravnavanja postopkov za svetniške kandidate. Današnja ureditev te kongregacije je bila določena z apostolsko konstitucijo Divinus perfectionis Magister (25. januarja 1983) in s pravilnikom za škofe o preiskovanju zadev svetnikov (Normae servandae in inquisitionibus ab episcopis faciendis in causis sanctorum – 7. februarja 1983). S tema dokumentoma je papež sv. Janez Pavel II. povsem prenovil postopke za kanonizacijo in samo kongregacijo. Sedanje ime je kongregacija dobila s papeževo apostolsko konstitucijo Pastor Bonus (1988).

Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja (Congregatio pro Institutis vitae consecratae et Societatibus vitae apostolicae) spodbuja in ureja dejavnosti evangeljskih svetov, kot se izvajajo v odobrenih oblikah posvečenega življenja, ter dejavnosti družb apostolskega življenja v zahodni Cerkvi.

Zgodovina
Kongregacijo za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja je ustanovil papež Sikst V. leta 1586 in jo potrdil z apostolsko konstitucijo Immensa (1588). Takrat je dobila naziv Kongregacija za posvetovanje redovnikov (Congregatio super consultationibus regularium). Leta 1601 je bila ta kongregacija spojena s Kongregacijo za posvetovanja škofov in redovnikov (Congregatio pro consultationibus episcoporum et regularium). Papež sv. Pij X. je z apostolsko konstitucijo Sapienti Consilio (29. junija 1908) kongregacijo znova razdelil na dva dela, pri čemer je Kongregacija za redovnike postala samostojna. Papež bl. Pavel VI. jo je z apostolsko konstitucijo Regimini Ecclesiae Universae (15. avgusta 1967) preimenoval v Kongregacijo za redovnike in svetne ustanove. Apostolska konstitucija Pastor Bonus (1988) papeža sv. Janeza Pavla II. je temu rimskemu uradu dala današnje ime in natančneje določila njegove pristojnosti.

Organizacija in pristojnosti
Kongregacijo vodi prefekt ob pomoči tajnika in dveh podtajnikov, sestavlja pa jo približno 30 kardinalov, nadškofov, škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov. Dikasterij je razdeljen na dva oddelka: oddelek za redovnike in oddelek za svetne ustanove. V okviru kongregacije deluje tudi Svet za odnose med kongregacijo in mednarodnimi zvezami vrhovnih predstojnikov in predstojnic.

Kongregacija ustanavlja in ukinja redovniške in svetne ustanove ter družbe apostolskega življenja, jih potrjuje in izraža svoje sodbe glede ustreznosti pogojev za njihovo ustanovitev s strani krajevnega škofa. Skrbi za to, da ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja rastejo in se razvijajo v duhu ustanoviteljev in ustreznih izročil, uresničujejo svoje cilje in učinkovito prispevajo svoj delež k poslanstvu Cerkve. Opravlja vse naloge, ki so po pravnih določilih pridržane Svetemu sedežu glede življenja in dejavnosti ustanov in družb, zlasti kar zadeva potrjevanje konstitucij, urejenost, apostolat in formacijo članov, njihove pravice in dolžnosti, spregled od zaobljub, odpuščanje članov in upravljanje gmotnih dobrin. Pristojna je za ustanavljanje konferenc višjih redovnih predstojnikov in predstojnic, potrjevanje njihovih statutov in nadzorovanje njihove dejavnosti, da bi bila ta usmerjena v doseganje svojih ciljev. Pristojna je tudi za meniško življenje in vse druge oblike posvečenega življenja, tretje redove in združenja vernikov, ki se ustanavljajo z namenom, da bi nekoč postali ustanove posvečenega življenja ali družbe apostolskega življenja. Od leta 1951 pri kongregaciji obstaja Praktična šola teologije in redovniškega prava. Od leta 1975 kongregacija objavlja informacijski bilten, ki ga je leta 2005 zamenjala revija Sequela Christi (Hoja za Kristusom).

Kongregacijo je med letoma 2004 in 2011 vodil nj. em. kard. Franc Rode.

Papeški svet za edinost kristjanov (Pontificium Consilium ad Unitatem Christianorum fovendam) je zadolžen za spodbujanje pristnega ekumenskega duha znotraj Katoliške cerkve ter razvoj dialoga in sodelovanja z drugimi krščanskimi Cerkvami.

Zgodovina
Zametki današnjega Papeškega sveta za edinost kristjanov segajo v predkoncilski čas, ko je papež sv. Janez XXIII. (1958–1963) z motu propriem Superno Dei mutu (1960) ustanovil Tajništvo za edinost kristjanov. Glavna naloga komisij tega organizma je bila priprava II. vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965). Tajništvo je bilo z motu propriem Appropinquante Concilio (1962) potrjeno kot koncilski organizem. Z apostolsko konstitucijo Regimini Ecclesiae Universae (15. avgusta 1967) so bile potrjene strukture in naloge tajništva, med katere sodijo spodbujanje edinosti kristjanov in zadeve, povezane z vprašanji judovstva. Leta 1988 se je v skladu z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus (28. junija 1988) preimenovalo v Papeški svet za edinost kristjanov.

Organizacija in pristojnosti
Papeški svet za edinost kristjanov (PSEK) ima dvojno vlogo. Najprej je pristojen za spodbujanje pristnega ekumenskega duha znotraj Katoliške cerkve v skladu s koncilskim odlokom o ekumenizmu (Unitatis redintegratio). Skrbi pa tudi za razvoj dialoga ter sodelovanje z drugimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi. Vse od svoje ustanovitve sodeluje s Svetovnim svetom Cerkva (WCC – World Council of Churches) s sedežem v Ženevi. Od leta 1968 je dvanajst katoliških teologov članov Komisije vera in red, ki je teološki oddelek WCC.

Naloga tega papeškega sveta je tudi imenovati katoliške opazovalce na raznih ekumenskih srečanjih in vabiti delegate drugih krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti na najpomembnejše dogodke Katoliške cerkve. PSEK goji mednarodni teološki dialog z desetimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi. Za boljšo obveščenost javnosti o svojem delu PSEK štirikrat letno objavlja bilten Information Service (Service d'Information) v angleškem in francoskem jeziku.

Papeški svet za edinost kristjanov spodbuja ekumensko sodelovanje na področju prevajanja in širjenja Svetega pisma. Zato je podprl ustanovitev Katoliške biblične zveze, ki je skupaj z Zvezo bibličnih družb objavila Smernice za medkonfesionalno sodelovanje pri prevajanju Svetega pisma.