Pred desetimi leti – 2008 – je papež Benedikt XVI. slovenskim škofom ob obisku »Ad limina« dejal: »Temeljni izziv, s katerim se sooča Cerkev na Slovenskem, je sekularizacija zahodnega kova. Ta se izraža v nenasitnem hlepenju po materialnih dobrinah, v zmanjševanju števila rojstev, v manjšem številu teh, ki hodijo v cerkev, in v upadanju duhovniških in redovniških poklicev.«

Te besede papeža Benedikta veljajo še danes, kot potrjujejo statistike, ki beležijo ne sicer množično, vendar stalno rahlo upadanje števila vernikov pri nedeljski maši, zmanjševanje števila krstov – padlo naj bi na 50 odstotkov –, s tem pa tudi postopno zmanjševanje števila otrok, ki obiskujejo verouk. Najbolj dramatično je stanje na področju duhovniških in redovniških poklicev. So pa tudi sončne strani: vse večje angažiranje laikov pri katehezi in Karitas, nova duhovna gibanja, ki obetajo veliko za prihodnost.

Trezno lahko rečemo, da smo pred pojavom, ki ga je Janez Pavel II. imenoval »tiha apostazija«, odpad od vere narodov Zahodne Evrope. To je kultura, ki jo zaznamuje sekularizacija, kultura, kjer Bog vse bolj izginja iz javnosti, kjer je zbledel edinstveni lik Jezusa Kristusa, kjer vrednote, ki jih je stoletja oblikovala Cerkev, izgubljajo svojo moč in svojo prepričljivost. Sekularizacija prodira v vsa področja vsakdanjega življenja in širi miselnost, ki izključuje Boga iz človeške zavesti.

A pri nas je nekaj posebnega, česar drugod ne zasledimo: trdovratno sovraštvo do Cerkve in do vernikov, ki ga je pol stoletja podpihovala partija in se izraža zlasti v nekaterih medijih. Kot je nedavno dejal eden naših škofov: »Tako negativnega odnosa do Cerkve, kot je pri nas, ni skoraj nikjer v Evropi. Priča smo sistematičnemu negativnemu prikazovanju Cerkve. In to vpliva na ljudi, ki se tudi zaradi tega težje odločajo za prejem zakramentov in za verouk.«

Drugi značilen slovenski problem je šola, ki dejansko vodi mlade v brezbrižnost, če ne v ateizem. Naša šola je ena redkih, ki odstopa od standardov večine evropskih držav in otrokom ne zagotavlja vzgoje v skladu z verskim prepričanjem staršev. Vse to iz sovraštva do krščanstva in starih predsodkov do vere in Cerkve. Ta šola nadaljuje staro komunistično prakso, ki mlade vodi v ateizem, ko vero predstavlja kot nekaj, kar je preseženo, nekoristno in celo škodljivo za človeka.

Čas je, da se v Sloveniji položaj Cerkve normalizira in da prenehajo anomalije, ki delajo iz naše dežele čudno izjemo. Drugi narodi, ki so se rešili komunizma, so te probleme že zdavnaj rešili. Jih mi nismo sposobni? Morali bi imeti malo več poguma in samozavesti in stvari bi se premaknile.

V decembru 2001 je bil podpisan Temeljni sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim Sedežem, kjer je opredeljeno razmerje med Cerkvijo in državo. Rečeno je, da sta ena in druga na svojem področju in v svoji ureditvi neodvisni in samostojni. Obe se zavezujeta k sodelovanju, ko gre za skupno dobro (1. člen). Ta sporazum je Državni zbor ratificiral 28. januarja 2004 in je mednarodno veljavni dokument, ki veže obe strani. Kako to, da se po skoraj 15 letih v naši deželi še vedno pojavljajo mnenja, ki ustavno ločitev države in verskih skupnosti razumejo kot izločitev Cerkve iz javnosti in pošiljajo vernike v zasebno sfero?

V isto smer kot vatikanski sporazum gre sklep Sveta Evrope iz leta 2015 (Resolucija 2076), ki sporoča, da načelo ločenosti (secularity) ne pomeni izločanja religije iz javnosti, ampak, nasprotno, omogoča in varuje možnost različnih veroizpovedi, da v družbi opravljajo svoje nenadomestljivo poslanstvo. Evropski svet zagotavlja pravico do verske svobode brez ovir, javno in svobodno. Stališče Sveta Evrope je povsem pozitivno do religije, ko govori o sekularnosti priznavanja (secularity of recognition) in smatra verske ustanove kot partnerje v prizadevnjih za mirno sožitje v družbi, pospešuje navzočnost Cerkva v javni šoli in verne državljane poziva, naj brez strahu izražajo svojo identiteto.

Vatikanski sporazum v 14. členu omenja nadaljnje prizadevanje Republike Slovenije in Svetega Sedeža za reševanje odprtih vprašanj glede pastoralnega dela v vojski, policiji, zaporih in bolnišnicah. Na tem področju nobenega premika v 15 letih. Tu je treba reči, da tudi Cerkev ni naredila svojega. Država nas ne bo silila k reševanju teh vprašanj, če mi ne bomo naredili prvih korakov.

To so objektivni pravni problemi, ki jih je treba reševati za normalizacijo naše družbe. A so še drugi, ki zadevajo človeka v njegovem jedru.

Benedikt XVI. je leta 2009 v pismu škofom takole orisal položaj vere v današnjem svetu: »V našem času je v obširnih predelih sveta vera v nevarnosti, da ugasne, kot plamen, ki mu pohaja gorivo. Naša prvenstvena naloga je, da bo Bog navzoč v tem svetu, omogočiti človeku dostop do njega. Resnični problem je v tem, da Bog izginja iz človeškega obzorja in da s pojemanjem svetlobe, ki prihaja od njega, človeštvu vse bolj primanjkuje orientacije. In tu so porazne posledice.«

Kakšne? Človekova osamljenost, zlasti pri ostarelih, ki nimajo nikogar. Kot smo lahko nedavno zasledili v medijih, je v Angliji 200.000 ljudi, ki ves mesec ne spregovorijo z nikomer. Ocenjujejo, da je v državi 9 milijonov ljudi brez prijateljev in trpijo zaradi samote. Zato je pred kratkim britanska vlada ustanovila Ministrstvo za osamljene. Lahko bi pozvala Cerkev, naj bolje opravlja svoje poslanstvo.

To, kar človeka obsoja na samoto, je ateizem. Najbolj usodna samota je samota brez Boga, kar je živo izkusil Nietzsche, ki se sprašuje: »Ali ne tavamo v brezkončni praznini? Mar ni mraz vse hujši, noči vse daljše?« In ta žalost ateizma: »Nikdar več ne boš molil, nikdar več ne boš počival v varnem zavetju. V svoji samoti si brez varuha in prijatelja. V tem, kar se ti dogaja, ni več smisla, ni več ljubezni. Za tvoje srce ni več vselej odprtega zavetja.«

Da, Bog je edina tolažba v žalosti, edina navzočnost, ki zapolni našo samoto. Storiti, da bo Bog preko nas navzoč v tem svetu, omogočiti človeku dostop do njega, pravi Benedikt XVI.

Povedati človeku, da je srečanje z Bogom pogoj za srečanje s seboj. Samo z njim odkrijem svojo notranjost, svojo podobo, svoj pravi jaz, skrivnost, ki se razkrije samo v srečanju z Bogom. To srečanje je kot novo rojstvo v svobodi. Ne gre torej za odvisnost, podrejenost, kot so trdili ideologi ateizma, v Bogu je izvor in temelj moje svobode. V njem spoznam sebe. Bog – edina pot, da pridem do sebe. Brez njega sem odtujen sebi, tavam daleč od sebe, sem obsojen na izgnanstvo.

Bog je, končno, vir radosti. Radost, ki je sad vere: tu sem, ker me je Bog hotel, ker me On sprejema in ljubi. Ko to zaznam, lahko sprejmem sebe. Človek namreč potrebuje nekoga, ki mu pravi: dobro je, da si na svetu. Samo če me nekdo sprejema, lahko sprejemam sebe. Kdor ni ljubljen, ne more ljubiti sebe. Veliko utehe je že v človeški ljubezni, a vendar, kot pravi Sveto pismo, je človek redkokdaj zanesljiv. Edino Bog mi lahko podari ljubezen, ki je brezpogojna in popolnoma trdna. Ko to dojamem, sem gotov sam v sebi in čutim: dobro je, da bivam. Dobro je, da sem človek. Oprt na vero v Boga, ki me sprejema in ljubi, premagam temeljni dvom o vrednosti bivanja. Ta dvom pa je danes zelo razširjen. Zato tudi ni veselja, zato toliko osamljenosti. Samo vera nam daje gotovost: dobro je, da sem, da sem človek, tudi sredi težav. Vera v Boga daje trdnost in smisel našemu bivanju, iz nje klije nepremagljivo veselje.

Tu, na grobu apostola Petra, ki je prvi izpovedal vero v Kristusa, prosimo za dar vere: zase, za naše družine, za našo deželo. Naj ne poide gorivo plamenu, ki je skozi stoletja svetil našim prednikom, jim dajal poguma v življenju in osmišljal njihovo smrt.

nj. em. kard. Franc Rode