Spoštovani gospod minister Boštjan Poklukar, policijski vikar Igor Jereb, vojaški vikar Matej Jakopič, domači župnik Martin Golob, sobratje duhovniki, narodni poslanci in državni svetniki, policistke in policisti, družbenopolitični in kulturni delavci, svojci dragih pokojnih, dragi bratje in sestre!

Spoštljivo vas vse pozdravljam! V veri spoznavamo Jezusovo obljubo nesmrtnosti, ki so jo pokojni v polnosti že doživeli v večnosti. V ljubeči solidarnosti se zato pri tej sveti maši spominjamo nekdanjega policijskega vikarja Janeza Novaka ter ostalih policistk in policistov, sorodnikov in prijateljev, ki so že prestopili prag smrti ter prosimo milostnega Boga, naj jim tudi zaradi njihovih dobrih del nakloni blaženo večnost pri sebi. 

Najbrž nihče ne more tako globoko doumeti in razumeti, kot prav policistke in policisti, kaj je to varnost in kaj nevarnost. Ljudje se čutimo varne, ko smo pomirjeni in mirni. Poraja pa se nam veliko vprašanje, kaj je tisto, kar nas res pomirja in kaj nam omogoča mir. V slovenski policiji si močno prizadevate za napredek varnosti v vseh družbenih, pa tudi osebnih okoljih življenja. Nenehno pa na nas preži velika nevarnost, da si tisti, ki pa nočejo, da bi bil svet varen in miren, tudi prizadevajo prevzeti v svoje nasilne in krvave roke nove tehnološke dosežke, kar pomeni resno nevarnost za človeštvo. Dostikrat se tisto, kar bi naj služilo v dobro ljudi, sprevrže v njihovo grožnjo in celo v uničenje. Tako je bilo s cepelinom, pa z jedrsko energijo, pozneje z letali, helikopterji, biokemičnimi sredstvi, droni in sedaj z umetno inteligenco, ki je vzrok za veliko rivalstvo med velesilami -  kdo si bo s prevlado na tem področju  prvi zagotovil oblast nad človeštvom. 

Novice o možnosti kloniranja ljudi ali ustvarjanja človeka - androida je itak javna skrivnost, ki tu in tam pricurlja med nas kot prikrito sporočilo o spreminjanju človekove narave v neko proti - naravo, za katero lahko slutimo, da bo zelo spremenila človeštvo, iz katerega bo človek narave izrinjen, če že ne celo povsem uničen. 

Varovanje življenja daje smisel in pomen vsaki demokratični ureditvi. Če demokracija tega ne omogoča, potem je izgubila svoj smisel in pomen. Demokratičnost, ki ne varuje življenja, razpade na prafaktorje posameznih svoboščin, ki prisegajo zgolj na napredek, ne pa na človeka. Ni več človek tisti, ki je gospodar napredka, temveč  napredek grozi, da postane gospodar človeka. Družba z razčlovečeno demokracijo postaja avtokratska, saj je svojo demokratičnost prepustila diktaturi ekonomije in tehnokracije. V razčlovečeni družbi je vedno hujša konkurenca, v kateri prevladujejo grobe diskvalifikacije. V njej ni mesta za neuspešne ali manj uspešne. Tako nastaja globoka družba, v kateri nihče ne ve, kdo je šef, kdo zapoveduje, kdo vodi in kdo odloča. Nihče ne ve, kdo vodi finance, kdo vodi okoljsko ali mirovno politiko. Niti ne vemo, kdo je šef »Googla«. 

V svojem pismu apostol Jakob zelo natančno opiše ljudi, ki delujejo iz globokega ozadja. To so bogataši z močjo. Vendar je njihovo bogastvo preperelo ter razjeda njihovo obleko in  meso, ker so si ga pridobili na račun tistih, ki so jih izkoriščali. Nepravično plačilo bogatašev kriči po povračilu in klici ogoljufanih so prišli do Boga (prim. Jak 5, 1-6). 

Goljufija je vedno prevara. Pri tem največkrat pomislimo na denar. Policija se veliko ukvarja s finančnim in gospodarskim kriminalom. Če so zakoni s tega področja pošteni in transparenti, je tudi policija lahko zelo uspešna. Nastajajo pa področja goljufije, na katera pa bo tudi policija težko vstopila. Nekatere evropske države že z zakoni ščitijo takšne socialne prisile, ki se sicer predstavljajo kot temeljne človeške svoboščine, niso pa v skladu z etiko, ki varuje življenje slehernega človeka. Pravico do odvzema življenja nerojenemu otroku, potem pravico do samomora ali do evtanazije te države zagovarjajo kot temeljno človekovo pravico. 

Kaj lahko naredi policija, če se najstnik odloči za evtanazijo, ker se je preprosto naveličal življenja? Zakon mu to odločitev namreč omogoča. Starši pa temu močno nasprotujejo, ker imajo svojega otroka nadvse radi in ga nočejo izgubiti.

Generalnemu tajniku Slovenske škofovske konference patru dr. Tadeju Strehovcu grozi dve leti zapora, ker se je javno izrekel proti splavu. Kaj bi lahko naredila policistka, ki je v prvih mesecih nosečnosti in bi ga zaradi obsodbe morala spremljati v zapor? Ona z velikim veseljem pričakuje otroka, v zapor pa bi spremljala duhovnika, ki se je javno izrekel za pravico do življenja vseh nerojenih otrok – tudi njenega.

V takšnih in podobnih primerih lahko policistke in policisti zapadete v hudo stisko vesti, ki trpi zaradi dolžnosti do protinaravnih zakonov. Smrt ne more postati pravica. Smrt ni napredek družbe, ampak je njeno nazadovanje. Za smrt se odločajo tisti, ki so utrujeni od življenja. Družba, ki z zakoni omogoča odločanje za smrt, izvaja nad ljudmi socialno prisilo.

Evangelij nam razkrije vzrok za razčlovečenost (prim. Mr 9, 38-43; 45, 47-48).  Apostol Janez je kar naenkrat postal ljubosumen. Neki človek, ki ni pripadal apostolskemu zboru, je v Jezusovem imenu izganjal hude duhove. Apostol Janez je Jezusa pozval, naj tega človeka ustavi. Jezus je Janeza opomnil, da je preveč ljubosumen na svoje apostolstvo, ki mu ni bilo podarjeno zato, da bi z njim služil sebi, temveč drugim. Kdor oznanja ali ozdravlja v Jezusovem imenu, tega preprosto ne zmore brez Jezusa.

Ta evangeljske pripoved v svojem sporočilu sicer ni edina. Ob poslušanju branja iz četrte Mojzesove knjige smo lahko ugotovili, da je celo Jozue, ki je pozneje postal Mojzesov naslednik, iz ljubosumja Mojzesa opozoril, naj prepreči, da bi Eldad in Medad, prerokovala, ker nista bila skupaj z ostalimi možmi, ko so prejeli duha, da so prerokovali v izraelskem taboru. Toda Mojzes je bil podobno kot Jezus zelo širokosrčen. Zaželel si je, da bi vsi ljudje prerokovali in ne zgolj izbrani možje (prim. 4 Mz 11, 25-29). 

Ljubosumje je deficit ljubezni. Ljubosumje ni gorečnost, temveč je mlačnost. Ljubosumja je povsod preveč. Tudi po policijskih postajah je lahko disciplina dovršena, oprema izvrstna, osebje vrhunsko usposobljeno, če pa se v kolektivu pojavi ljubosumje, se razmere lahko hitro spremenijo v pravo peklensko moro. Ljubosumnež prenaša svoje težavnosti tudi na druge. V kolektivu se tako pojavita nezaupanje in sumničenje. Uspehi drugih v ljubosumnežu prebujajo zavist in nevoščljivost. Tako trpijo odnosi in učinkovitost dela je vse manjša. Naenkrat smo drug drugemu neprijazni in razmere lahko postanejo nevzdržne. Ljubosumje lahko privede celo tako daleč, da se ne veselim, da drugi živi, ker me to moti in ovira. Takrat pa nastopijo takšne misli in reakcije, ki že imajo zadah smrti. Ljubosumnež druge vse bolj sovraži in premišljuje, kako bi se jih znebil. Dela samo še v svojo korist. Se niti ne zaveda, da uničuje sebe in kolektiv. 

Jezus je apostola Janeza opomnil, da naj ne bo ljubosumen, temveč naj se veseli, da je apostol, saj bo prejel plačilo apostola. Skrb za večno življenje je Jezus postavil nad apostolstvo. Tja je treba priti za vsako ceno - čeprav pohabljen zaradi boja v sebi proti ljubosumju. Jezus nas poziva k budnosti. Mi sami smo odgovorni, kaj se dogaja v nas in okoli nas. V sebi imamo tudi duhovne receptorje, ki nas opozarjajo, kdaj je nekaj prav in kdaj nekaj ni prav. Mir na policijski postaji je tudi eden od pogojev za mir na vasi, v mestu in celo v državi. 

Jezus  izreka zelo ostre besede tistim, ki pohujšujejo male. Pri tem ne misli samo na otroke, ampak na vse, ki so brez pravic, vendar jih bremenijo dolžnosti. Kdor je brez pravic, pa mora izpolnjevati dolžnosti, je hudo zlorabljen. Policistke in policisti ste v prvi vrsti čuvarji ljudi, ki so jim kratene osnovne človekove pravice. Pri tem je vaša vera kompas, ki vam v Svetem Duhu daje spoznanje, kdaj in kako je nekdo sposoben in odgovoren, da ravna po dolžnosti in kdaj tega ni sposoben. V pravicah smo sicer vsi enaki, nismo pa vsi isti po dolžnosti. Glede tega je treba biti še posebej pozoren na otroke in tiste, ki so na obrobjih družbe. 

Nekoč je sveti papež Janez XXIII. dejal zapornikom, da so oni sami odgovorni za to, da so v zaporu. Neki zapornik mu je dejal: »Sveti oče, hvala! Prvič v življenju slišim, da mi je nekdo dejal, da imam tudi jaz dolžnosti in sem za svoja dejanja odgovoren. Do sedaj so mi govorili, da sem samo splet okoliščini in zato sem v zaporu. Končno se počutim kot človek.« 

Če ustaviš voznika na cesti, ker je prekršil prometni predpis, v njem ne moreš videti samo nekoga s pravicami, ampak v njem si dolžan vidite človeka, ki ima tudi dolžnosti. Kdor se ne zaveda svojih dolžnosti za volanom, z avtom ne sme na cesto, pa čeprav je predsednik ali škof ali pa preprost delavec. Pravice brez dolžnosti so največja nevarnost na cesti in so tudi velika grožnja vsaki družbi. 

Spoštovane policistke in policisti! V imenu Cerkve na Slovenskem se vam zahvaljujem, da v svoji službi ljudem mnogokrat razodevate učlovečeno karitativnost. Kjerkoli se v uniformah postavite pred nas, se takoj spomnimo, kako smo dolžni ravnati. Kot varuhi reda nam izprašujete vest, ki se ob pogledu na vas takoj spomni, kakšne dolžnosti ima. Bolj je vest prebujena, bolj je odgovorna. Vest ima pravice šele takrat, ko se je sposobna odzivati na dolžnosti. To pomeni izgubljati tisto življenje, ki išče varnost v zgolj v sebi in končno najti življenje, ki se svobodno in velikodušno daruje tudi za druge. 

Naj dobri Bog blagoslavlja in varuje naše poti do vseh ljudi! Vedno in povsod naj nas varuje naša nebeška Mati Marija!

Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof