Pridiga škofa Maksimilijana Matjaža pri krizmeni maši v celjski stolnici

6.4.2023 Celje Škofija Celje, Duhovniki
Foto: Škofija Celje Foto: Škofija Celje

»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil« Iz 61,1

Dragi škof Stanislav, dragi bratje duhovniki, diakoni, bogoslovca, drage redovnice, drage sestre in bratje v Kristusu. Hvaležen sem, da smo se v tako lepem številu zbrali kot sveti bogoslužni zbor, ki predstavlja celotno krajevno Cerkev celjske škofije k obhajanju krizmene maše, ki je neke vrste temeljno bogoslužju celotnega cerkvenega leta.

Tu se namreč odpira nebo, kot se je na začetku Jezusovega javnega delovanja v nazareški shodnici in se uresničuje Pismo, ki pravi: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Res je, Duh Gospodov je nad nami in je v nas, in nas dela Izvoljeno ljudstvo in Gospodove duhovnike. Obnavlja se zaveza z Bogom Očetom, ki je bila po Gospodovi velikonočni daritvi trajno sklenjena in smo vanjo vstopili z zakramentom svetega krsta in duhovniškega posvečenja. To zavezo želimo danes potrditi in na nek način na novo posvetiti, da bo lahko rodila konkretne sadove – tako v nas samih, kot v naši Cerkvi in v našem narodu. 

»Duh Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod mazilil«
V središču bogoslužja te krizmene maše na veliki četrtek je blagoslov svetih olj – tega dragocenega sadu stvarstva, po katerem v zakramentih Bog podeljuje svojo zdravilno božjo moč - tako novorojenim in katehumenom pri krstu, bolnim in ostarelim pri bolniškem maziljenju, birmancem pri sv. birmi, duhovnikom in škofom pri posvečenju. Olje, ki ga danes pri krizmeni maši blagoslavljamo in povečamo, je poleg kruha, vode in vina temeljna prvina zakramentov – tistih svetih znamenj, ki povezujejo stvarstvo in Stvarnika, vidno in nevidno, človeško in Božje.

Zakramenti so temelj bogoslužja Cerkve ter glavna vsebina in najdragocenejše orodje našega poslanstva, dragi bratje duhovniki. Po zakramentih, kar pomeni, da nismo v prvi vrsti mi ljudje tisti, ki nekaj počnemo, ampak je Bog tisti, ki prihaja k nam, se nas dotika in nas vodi k sebi. Dotika pa se nas na čisto človeški način, preko konkretnih darov stvarstva, ki jih prevzame v svojo službo in jih naredi za orodje srečanja med nami in njim. Bog po njih hrani in spremlja celega človeka, ker mu je mar za njegovo telo in dušo, zato skrbi tako za zdravega kot za bolnega, tako za močnega kot za šibkega, tako za grešnega kot za svetega.

Z maziljenjem pri krstu in še na poseben način pri duhovniškem posvečenju, smo postali tudi mi kristusi – kristjani, maziljenci, kar pomeni duhovniki, preroki in kralji. Glavna naloga maziljenca – kristjana in duhovnika pa je razodevati in posredovati Božje usmiljenje. Na to nas spominja že sam grški izraz za olje elaiòn, kar je po etimologije tesno povezana z besedo èleos, kar pa pomeni usmiljenje. V vseh zakramentih je posvečeno olje vedno znamenje Božjega usmiljenja. Z maziljenje pri duhovniškem posvečenju smo torej prejeli ta nezasluženi dar, da pričujemo za usmiljeno ljubezen našega Boga Očeta, še več, prejeli smo nalogo, da kličemo in delimo to Božjo moč ljudem, ki so nam zaupani. A hkrati smo prejeli tudi nalogo in dar, da s svojim življenjem pričujemo za svetost in moč zakramentov.

Zato nalogo pa moramo tudi sami, dragi duhovniki, narediti vse, da v svetilkah našega življenja ne zmanjka tega olja Božjega usmiljenja. Pravočasno ga iščimo pri Gospodu, in to z redno molitvijo, s premišljevanjem Božje besede, pa tudi z graditvijo duhovniškega občestva, za kar se nam bo vsak čas, ki ga bomo temu namenili, bogato obrestoval tako v osebnem kot v pastoralnem delu. Predvsem pa črpajmo to olje z gorečim obhajanjem in prejemanjem zakramentov sv. evharistije in sv. spovedi. Evharistija in spoved naj nam ne postaneta le hladna rutina in obveznost, ampak redna priložnost, po kateri hrepenimo in si jo želimo, da tam pred Gospoda polagamo tako svoje lastne skrbi, napore, nemoči in grehe, kot tudi prošnje in stiske Božjega ljudstva. Gospod nas čaka tam s svojo Božjo-človeško naravo, da si naloži naša bremena, naše bolezni pa tudi naše radosti in jih izroča Očetu. Nam pa daruje svojo poveličano bogočloveško telo in besedo, ki je najboljše zdravilo za naše človeško meso in duha. 

Olje, ki ga blagoslavljamo in posvečujemo za zakramente, je pridobljeno iz oljčnih sadežev. Naše letošnje olje pa je še dodatno oplemeniteno z dišavami, ki smo jih prinesli z našega duhovniškega romanja v Sveto deželo na začetku leta. Pridobili smo jih od koptskih menihih, ki bivajo ob cerkvi Božjega groba. Tako nas bo to olje lahko še močneje povezovalo Oljsko goro in vrtom Getsemani, kjer se je Jezus boril s skušnjavcem, ki ga je hotel osamiti in preplašiti ter odvrniti od Očeta. »Oče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«. To molitev smo v življenju verjetno že večkrat ponovili. A maziljenje z oljem zakramenta nam je pomagalo, da smo ohranili pogled na Očeta, da smo ostali v njegovi bližini. Olje je znamenje Božje dobrote, ki ostaja zvesta, ki nas krepi, nam odpušča in nas tolaži. In daje nam končno tudi upanje na dokončno ozdravitev, na večno prebivanje v Očetovem naročju.

Dragi duhovniki, tej temeljni resnici našega poslanstva, da smo maziljeni z oljem Božje dobrote, usmiljenja, odpuščanja in posvečenja, da smo torej prejeli preroško, kraljevsko in duhovniško službo, se želimo danes, ko obhajamo rojstni dan našega duhovništva in obnavljamo naše duhovniške obljube, ponovno posvetiti in jo poživiti. To obljubo bomo izrekli v občestvu s celotnim duhovniškim zborom naše škofije, tudi s tistimi, ki so zaradi kakršnega koli razloga zadržani in niso mogli priti, še posebej z bolnimi in onemoglimi sobrati, ki darujejo v daritev svojo bolezen, starost, nemoč in osamljenost. Izrekli pa jo bomo tudi v občestvu z Božjim ljudstvom, ki smo mu poslani, da mu po zakramentih služimo in ki nas spremlja, nas podpira in moli za nas. Za to se vam, dragi bratje in sestre, ki ste danes tukaj navzoči, najiskreneje zahvaljujem. Naj nam nebeški Oče nakloni, da bo vedno bolj postajali povezana - sinodalna Cerkev bratov in sester, ki so res skupaj na poti. AMEN

 

Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž
Celjski škof