Bratje in sestre,

tudi letos, kakor že lansko leto, smo na četrtek pred Binkoštmi, sedem tednov po Velikem četrtku pred Veliko nočjo, zbrani v koprski stolnici za krizmeno mašo. Prisrčno pozdravljam oba vikarja in vse dekane ter ves zbor duhovnikov, pa tudi vse redovnike in redovnice, diakone in bogoslovce, vse zbrano Božje ljudstvo. Čez tri dni bomo kakor lansko leto tudi letos slavili Binkošti in prihod Svetega Duha. Na Veliki četrtek je Gospod učencem umil noge, na četrtek pred Binkoštmi pa v današnjem evangeliju naš Gospod prosi ne samo za svoje učence, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi vanj verovali, da bodo vsi eno!' (Jn 17,20-21; evg, čet 7 vel tedna).

Tudi cerkveno leto od lanske do letošnje krizmene maše je v veliki meri potekalo v znamenju korona preizkušnje, ki je še kako zaznamovala in še vedno zaznamuje življenje tako celotne družbe kakor tudi življenje Cerkve in vseh njenih skupnosti. Odpadle so zlasti številne množične prireditve in slovesnosti pa tudi številna srečanja v manjših krogih so bila omejena in na različne načine okrnjena.

Gospodu smo hvaležni, da nam je za te težke čase, tako na področju zdravstva kakor tudi na področju državne uprave, naklonil veliko število zavzetih in sposobnih ljudi, ki so nas s svojo oblastjo in s svojim znanjem uspešno vodili skozi težke čase. Lahko rečemo, da smo z nekaj praskami odnesli razmeroma celo kožo. Preizkušnja nikakor ni končana, sprejemamo pa jo že veliko lažje, ker vemo, kako se ji zoperstavljati.

Tudi na pastoralnem področju lahko ugotovimo, da smo kljub številnim omejitvam večino pastoralnih nalog in obveznosti, sicer v bolj skromnih oblikah in na drugačen način, pa vendar v glavnem uresničili. Pa tudi izkušnje, ki nam jih je preizkušnja prinesla, nikakor niso samo slabe in boleče, ampak nas je naučila tudi marsikaj dobrega in koristnega. Naj ob današnjem slavnostnem srečanju na kratko omenim samo tri reči, ki se tičejo zlasti nas duhovnikov in naše trojne službe: oznanjevanja, bogoslužja, človekoljubja.

Na področju oznanjevanja je korona občutno razširila in pospešila uporabo številnih sodobnih sredstev obveščanja. Kakor je že apostol Pavel oznanjal vero in jo širil tudi s svojimi pismi, tako smo tudi mi danes dolžni oznanjati vero in jo širiti z današnjimi sredstvi obveščanja. In seveda skrbeti, da se bomo lahko branili, kakor se je branil sam apostol: 'Pisma so, pravijo, tehtna in krepka, če pa je osebno navzoč, je slaboten in njegov govor zanič. Tak naj pomisli: Kakršni smo v pismih z besedo, kadar nismo navzoči, takšni smo tudi navzoči v dejanju' (2 Kor 10,10-11).

Na področju bogoslužja je korona znatno razširila in pospešila različne domače obrede in bogoslužja. Marsikatera naša hiša je doživela in izkusila, kar se je dogajalo v prvi Cerkvi, kakor o njej pričajo Apostolska dela: 'In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjati Kristusa Jezusa' (Apd 5,42). Apostol Pavel v Miletu spominja cerkvene starešine iz  Efeza, da 'ni nič koristnega opustil, da bi jim ne bil oznanjal in jih učil javno in po hišah' (Apd 20,20). Isti apostol na koncu pisma Rimljanom naroča pozdrave za Prisko in Akvilo in za cerkev, ki se zbira v njuni hiši (Rim 16,5). Tudi Gospod je svojim učencem naročil oznanjati po hišah: 'V katero koli hišo pridete, recite najprej: Mir tej hiši!' (Lk 10,5).

Na področju človekoljubja je korona odprla in omogočila številne nove načine medsebojne pomoči in izvajanje številnih telesnih in duhovnih del usmiljenja. Dodatno so se uresničevale Gospodove besede učencem pri maziljenju v Betaniji: 'Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno!' (Mt 26,11). In pomnožile so se priložnosti za potrdilne odgovore na zadnji dve vprašanji pri vesoljni sodbi: 'Bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in v karanteni in ste prišli k meni' (Mt 25,36). 'In kdor da komu od teh malih piti čašo hladne vode, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila!' (Mt 10,42).

Naj nam torej, dragi bratje in sestre, tudi naša današnja slovesnost pomaga, da bomo vsi vedno bolj eno, da bo svet veroval, da nas je Oče poslal in da nas Gospod pošilja. Da bomo tudi mi vedno bolj verodostojno razodevali njegovo ime in da bo ljubezen, s katero nas on ljubil, v nas in bo on sam v nas! Naj okrepi našo vero, da bodo tudi iz našega osrčja tekle reke žive vode, kakor pravi pismo o Duhu, ki so ga pozneje prejeli tisti, ki so verovali vanj (Jn 7,37-38).

Na Binkošti, 23 maja 2021, bo dva meseca odkar nas je zapustil naš škof Metod Pirih. Kakor je vsem znano, smo ga na njegovo željo k večnemu počitku položili v svetogorski baziliki v grobnico za glavnim oltarjem, kjer že čakata vstajenja goriški nadškof Frančišek Sedej (+1931) in goriški administrator Mihael Toroš (+1963). Naš kipar Lan Seušek, koprski rojak, je izrazil željo, da bi škofu Metodu pripravil doprsni  kip in ponudil zelo ugodno ceno. Dogovorili smo se, da bi kip postavili na zid nad grobnico, kjer je škof Pirih pokopan, in bi dodali še kip administratorja Toroša. Nadškof Sedej že ima na tem mestu svoj kip, tako bomo v varstvu Kraljice Svetogorske lepo ohranjali spomin na navedene tri velike može naše narodne in cerkvene zgodovine. Pod isto streho, kakor je tudi vsem znano, pa v levi stranski kapeli počiva tudi kardinal Jakob Missia (+1902), goriški nadškof in ilirski metropolit in prvi slovenski kardinal, naslednik nadškofa Zorna, ki je posvetil tudi msgr. Antona Mahniča za škofa otoka Krka (1896). Naj bodo pridruženi starešinam okrog nebeškega prestola, oblečenim v bela oblačila in z zlatimi venci na glavah (Raz 4,4).