Vsa pretekla leta smo se trudili in si prizadevali, da bi veliko noč doživeli in izkusili kot jo je doživelo in izkusilo izvoljeno ljudstvo, ki je odšlo iz egiptovske sužnosti. Letos pa nas sedanja preizkušnja, ki se z njo otepamo sami in z nami ves svet, v veliki meri postavlja tudi v doživetje in izkustvo Egipčanov, ki jim je Gospod z nam vsem dobro znanimi desetimi nadlogami mehčal zakrknjena srca.
Znano je tudi, da je najhujša bila deseta in zadnja nadloga, smrt vseh prvorojencev od najmlajšega do najstarejšega pri ljudeh in pri živini, nimamo pa nobenega podatka, kakšna je bila smrtonosna nadloga, ki je ugonobila vse prvorojence. Obstaja domneva, da je vzrok smrti bila zastrupitev s pokvarjeno hrano, ki je zadela predvsem prvorojence, ker so v času pomanjkanja oni imeli prednost pri delitvi hrane.
Druga domneva pa je, da je zadnja egiptovska nadloga bila splošne narave in nalezljiva, torej podobna naši sedanji, še zlasti ker je kot peta nadloga navedena kuga, kot šesta nadloga pa nadležni tvori z izpuščaji in mehurji pri ljudeh in pri živini. V tem primeru pa se seveda postavlja težko vprašanje, v čem je bila 'Ahilova peta' vseh prvorojenih, da so zaradi nje prav oni bili bolj ranljivi kakor vsi drugi?
Letošnja velika noč, bratje in sestre, naj torej tudi nam pomaga sprejeti milo razlago, ki jo Knjiga modrosti prinaša o Egipčanih: 'Ti, Gospod, pa imaš usmiljenje z vsemi, ker vse premoreš, in spregleduješ ljudem grehe, da se spokorijo. Ljubiš namreč vse, kar je, in ničesar ne sovražiš, kar si naredil; zakaj ko bi kaj sovražil, bi tega ne ustvaril … Ti pa, življenje ljubeči Gospod, vsemu prizanašaš, ker je tvoje' (Mdr 11,23-24.26).
Tudi mi recimo s slavnim Jobom: 'Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?' (Job 2,10). Vsem želim obilo moči in poguma, s katerim je naš Gospod premagal našo zadnjo in najhujšo nadlogo: premagal je smrt! Voščim vsem tu zbranim, pa tudi vsem, ki nas spremljate od doma po vaših domovih in družinah. Aleluja, Gospod je vstal, Gospod živi!
Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof