Pridiga škofa Glavana pri sveti maši v Kočevskem Rogu

Maša v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu – 1. sobota

Dragi visoki gostje, duhovniki, svojci in sorodniki žrtev povojnih pobojev tu v roških breznih in drugod, spoštovani organizatorji, člani Nove slovenske zaveze in vsi, ki prihajate, da se vsako leto poklonimo žrtvam množičnih izvensodnih pobojev vojnih ujetnikov, domobrancev in civilistov. Ta strašna morija je bila zločin, kakršnega slovenska zgodovina ne pomni. Danes je prva sobota v mesecu. Opravili bomo mašo v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki nas je v Fatimi vabila, naj delamo pokoro in zadoščujemo za grehe človeštva.

Letos se spominjamo tudi 100-letnice konca 1. svetovne vojne. Tudi ta je na slovenskem ozemlju zahtevala skoraj milijonske žrtve. A poboj po drugi svetovni vojni je strašen zločin zato, ker gre za poboj, ki so ga zagrešili Slovenci nad svojimi brati in drugimi žrtvami, ki so se skušale umakniti pred krutim maščevanjem revolucionarjev. Ti poboji na našem prehodnem slovenskem ozemlju so spremenili našo Slovenijo v eno samo grobišče. Tu se zbiramo, da bi molili in z molitvijo odpirali oči za resnico in potrebnost sprave. Spominjanje je potrebno, da se nikoli ne bi ponovila takšna tragedija in zločin.

Nekateri pravijo, da tudi spominjanje na poboje ne prispeva k spravi. A vseh teh žrtev se ne spominjamo, ker bi v sebi gojili sovraštvo do kogarkoli ali da bi hoteli podaljševati spor v narodu ali celo mislili na maščevanje. Kristjanom mora biti kaj takega tuje. Tisti, ki se ne spominjajo zgodovine, so obsojeni, da jo ponovno doživijo v krutosti.

Sveti papež Janez Pavel II., ki je za jubilej leta 2000 priporočal, naj se začno postopki za razglasitev mučencev vseh totalitarnih režimov 20. stoletja, je dejal: »Molčati o teh mučencih bi bilo nekaj diaboličnega, nekaj peklenskega, ker bi pomenilo utišati glas Boga, ki nam po mučencih govori«. Dejstvo je, da je naša Slovenija posejana z grobovi mučencev, ki so bili žrtve ne le totalitarnih nasprotnikov, ampak tudi iz slepega sovraštva zaradi vere umorjeni. Niso bili vsi svetniki, so pa mnogi umirali z rožnim vencem v roki in z molitvijo na ustih, kot so pokazali izkopi mnogih žrtev.

V 2. berilu smo slišali: »Če boste potrpežljivo prenašali, ko trpite, čeprav delate dobro, je to milost pred Bogom.« (1 Pt 2,20). Apostol Peter se je s temi besedami obračal na sužnje, ki so se spreobrnili v krščansko vero in so morali, kakor vsi sužnji v tedanji družbi, še vedno prenašati nerazumevanje in povsem neupravičeno slabo ravnanje. Te besede pa veljajo tudi vsem tistim, ki moramo v katerem koli času in kraju prenašati zapostavljanje, nerazumevanje in krivice. Koliko sramotenja in krivic so doživljali s strani revolucionarnih zmagovalcev ne le pobiti, ampak tudi potomci pobitih, ker so morali poslušati očitke o očetih, narodnih izdajalcih, čeprav so nosili v srcu veliko večjo ljubezen do slovenske domovine, kot pa njihovi revolucionarni nasprotniki.

Apostol Peter pravi, naj v takih primerih ne podlegamo nagonskemu odzivu, temveč naj posnemamo Jezusovo ravnanje. Spodbujal jih je, naj odgovorijo z ljubeznijo in naj v nerazumevanju vidijo celo milost, to je priložnost, ki jo Bog dopušča, da bi dokazali pravega krščanskega duha.

Nekateri sicer temu oporekajo, češ da nam lahko uspava zavest in nas ovira v boju proti krivicam. Vendar ni tako. Jezus noče, da bi postali neobčutljivi za krivice in laži, ne želi, da bi postali pasivni. Želi le, da širimo duha prave ljubezni in sprave. V govoru na gori je Jezus rekel: »Slišali ste … oko za oko, zob za zob. Jaz pa vam pravim …« Jezus ni naivnež. Ne zahteva, da bi se morali odpovedati boju proti zlu. Pokaže le, da vračanje zla z enakim zlom, četudi se vrši v imenu pravičnosti, ne spremeni človeške družbe. Če kristjan enakega ne vrača z enakim, to dela zato, ker ve, da iztaknjeno oko bližnjega nikoli ne more nadomestiti očesa, ki mi ga je nekdo iztaknil. Zlo se samo podvaja. Stara modrost pravi, da je resnični zmagovalec tisti, ki po Jezusovem zgledu odpušča. Sovraštvo vedno bolj žre tistega, ki sovraži, kot tistega, ki je sovraštva deležen.

Dragi navzoči!

Mnogi imajo danes polna usta o Evropi, o združeni Evropi. Že pet let po koncu vojne je ustanovitelj Robert Schumann v tej Evropi predlagal deklaracijo o gospodarskem sodelovanju zmagovalcev in poražencev druge svetovne vojne. Mnogi evropski narodi so dosegli od takrat spravo. Le mi Slovenci tega ne zmoremo zaradi zakrknjenosti mnogih, ki še danes odobravajo poboje.

Zbrani smo ob Gospodovem oltarju, tu poleg enega od več kočevskih brezen. Na oltarju bomo darovali sveto Jezusovo spravno daritev. Mi, ki smo spravljeni z Bogom po Jezusu Kristusu, hodimo po njegovih stopinjah. To so svete stopinje odpuščanja. Prosimo pa tudi za duha sprave v srcih tistih, ki so zagrešili smrt žrtev, ki se jih spominjamo in za duha sprave tudi v srcih vseh njihovih duhovnih naslednikov. Položimo to prošnjo z velikim zaupanjem v Marijino brezmadežno Srce.

Amen.

 

Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof