Pri krizmeni maši na veliki četrtek, ki jo obhaja škof s svojimi duhovniki v domači stolni cerkvi, se razodeva skrivnost Kristusovega duhovništva. Na ta dan duhovniki obnovimo duhovniške obljube, ki smo jih izpovedali pri posvečenju in utrdimo svojo zavezanost za služenje Božjemu ljudstvu. Pri krizmeni maši škof posveti sv. krizmo ter blagoslovi krstno in bolniško olje. Olja se bodo uporabljala pri različnih zakramentih: sveta krizma, ki označuje dar Svetega Duha, pri krstu, birmi in zakramentu svetega reda. S krstnim oljem bodo maziljeni novokrščenci, z bolniškim oljem pa bolni ter preskušani bratje in sestre. 

Sveta olja so namenjena maziljenju glave, čela, prsi in rok. Tako prvo berilo, kot evangelijski zapis govorita o maziljenju z oljem kot o posvetitvi, ki z močjo Svetega Duha preoblikuje in omogoča poslanstvo pri sodelovanju za odrešenje sveta. Drugo berilo iz knjige Razodetja nam govori o Jezusu, Gospodovem maziljencu, ki je začetek in konec zgodovine. Kot Božji maziljenec nas je izbral in posvetil kot duhovniško ljudstvo. Olje impregnira in obarva, prodre v pore stvari in kožo človeškega telesa. Predmet preoblikuje in se z njim pomeša. Olje nas v tem prvem pomenu spominja, da naše življenje pripada Bogu. Z Njim smo v odnosu in z Njim smo povezani. Živimo iz Njegove moči. V tem smislu ima olje dvojni značaj: je znamenje posvetitve in znamenje izročitve poslanstva. 

Danes kot duhovniški zbor z obnovitvijo duhovniških obljub ozaveščamo poslanstvo v službi evangelija. »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil« (Iz 61,1). Ob simboliki olja pomislimo, kakšno službo nam je zaupal Gospod? Božji maziljenci smo. Kako jo opravljamo? 

Olje ima med drugim tudi to lastnost, da s predmetov ali kože odstrani hrapavost, jo mehča in dela voljno. Zmanjša trenje in olajšuje tek mehanskih delov. Duhovniki smo poslani, da drugim prinašamo »olje tolažbe, veselja in upanja« in da »mehčamo, kar je otrdelo ali otopelo«. Pri tem vas prosim, da duhovniško vršimo službo spoštljivo in dostojno, da besede izrekamo s premislekom in govorimo tako, da skupnost gradimo, ne rušimo. V medsebojnih pogovorih se vzdržimo nepotrebnih in škodljivih besed ter raznašanju govoric, ki škodijo nam in celotnemu občestvu Cerkve.

Dragi bratje, krizmena maša nas vabi k obnovitvi prvotne gorečnosti in zavezanosti poslanstvu. Spomnimo se našega odgovora, ko nas je na dan posvečenja škof poklical. Kot prerok Izaija (Iz 6,8), ki ga je Gospod vprašal, koga naj pošlje, smo odgovorili: »Tukaj sem, pošlji mene!« 

Po klicanju imena je po škofovih rokah Gospod sam položil roke na nas. Izročili smo se njegovemu poslanstvu. Pozneje smo v okviru njegovega klica prehodili številne poti. Vprašajmo se, ali lahko z apostolom Pavlom po mnogih letih službe, zaznamovani tudi s preskušnjo in trpljenjem, lahko rečemo, da ohranjamo vero in pogum ter ne omagujemo (prim. 2 Kor 4,1). 

Danes se spomnimo tudi vsebine naše privolitve in pripravljenosti za sprejem duhovniške službe. Kaj pomeni, da smo duhovniki Jezusa Kristusa, lepo opiše druga evharistična molitev s povzetimi besedami iz Mojzesove knjige (5 Mz 18,5): »astare coram te et tibi ministrare«. 

Duhovniška služba ima po teh besedah dve nalogi, »stati pred Gospodom in mu služiti«. Starozavezni duhovniki se niso posvečali običajnim opravilom, potrebnim za preživljanje vsakdanjega življenja. Njihov poklic je bil, da so se v celoti posvetili Božji službi, gledali Gospoda, bili so v svetišču Zanj. Besedo »služenje« najdemo v mašnem kanonu takoj po posvetitvi darov, kar kaže, je poudaril papež Benedikt XVI. (krizmena maša 2008), na evharistijo kot središče duhovniškega življenja.

V eni izmed himen bogoslužnega branja postnega časa je ena od postnih nalog opisana z imperativom, da je potrebno na straži stati buden. To je še dodaten pomen našega poslanstva. V tradiciji sirskega meništva so bili menihi opredeljeni kot »tisti, ki stojijo«, kar pomeni, da ozaveščajo vsak trenutek, kaj se dogaja v njih in okoli njih. Duhovnik mora biti tisti, ki bdi oz. straži pred silami zla. Svet mora ohranjati buden za Boga. Biti mora tisti, ki stoji pokončno pred tokovi časa. Odločen v predanosti dobremu. Stati pred Gospodom pomeni tudi prevzemanje odgovornosti za vodenje ljudi h Gospodu. Samo v Njegovi moči je lahko neustrašen in pripravljen za Gospoda po zgledu apostolov prevzeti nase tudi zasramovanje (Apd 5,41). 

Drugi vidik našega poslanstva je služenje. To, kar duhovnik počne v trenutku obhajanja evharistije, je opravljanje službe Bogu in ljudem. Čaščenje, ki ga je Kristus izkazoval Očetu, je bilo, da se je do konca izročil za ljudi. Kako naj služimo Gospodu v vsakdanjem življenju? 

Služenje pomeni bližino z Gospodom, predvsem pa pomeni poslušnost Njegovi besedi. Gospodov služabnik povzema Jezusove besede z vrta na Oljski gori »Ne moja volja, ampak naj se zgodi tvoja!« (Lk 22,42). – Gospodova volja! S to besedo je Jezus odločil odločilno bitko proti grehu in smrti. Past je v tem, da želimo izpolniti svojo voljo in ne Božje. Nenehna skušnjava človeštva je v tem, da hoče popolnoma slediti samo svoji volji in verjame, da bo le tako svobodno (prim. Benedikt XVI., 20. 3. 2008). 

Naša poslušnost je povezana z vero Cerkve, je mišljenje in govorjenje s Cerkvijo, služenje z njo in zanjo. To vedno vključuje tudi dejstvo, ki ga je Jezus napovedal Petru, da nas bodo vodili, kamor nočemo (prim. Jn 21,18). To zavedanje nas dela bolj svobodne.

»Postavimo se predenj in mu služimo!« On, ki je Gospod, je postal Božji služabnik, ki ga je napovedoval prerok Izaija. Želel je postati služabnik vseh. Svojo naravo služenja je pokazal v gesti umivanja nog, kjer je upodobil naravo duhovniške službe. Tako delajmo tudi mi. 

Hvala vam, dragi bratje, za zvesto opravljanje duhovniške službe. Hvala vsem bratom in se sestram, ki molite za nas in sodelujete v različnih oblikah služenja. Podpirajmo drug drugega in sodelujmo! Povezanost in edinost med nami sta znamenji, da v nas živi Božji Duh in da smo Kristusova Cerkev. Prosimo danes za dar služenja in obnovimo svojo zavezo z Gospodom. Potrdimo svojo odločitev: »Tukaj sem Gospod, pošlji mene.« 

Vsem želim veselo in blagoslovljeno veliko noč!

Msgr. dr. Andrej Saje
Novomeški škof