Spoštovani vsi navzoči!
Danes, na praznik apostolov Petra in Pavla, se spominjamo njunega mučeništva. V prvem berilu smo slišali, kako je Bog čudežno rešil Petra iz ječe v Jeruzalemu. Drugo berilo pa opisuje, kako se je Pavel v ječi pripravljal na svoje končno darovanje. Pomembno je, da je Cerkev zanju molila.
Zakaj ju Bog ni rešil tudi iz ječe v Rimu? Lahko rečemo, reševal ju je, dokler nista opravila svojega poslanstva. Peter je bil potreben, da je vodil prve korake Cerkve in v Jeruzalemu ter v bližnjih deželah utrdil brate v veri, ne le z besedo, ampak z zvestobo do konca. Pavel pa, da je ponesel evangeljsko oznanilo, sam ali po svojih učencih, mnogim narodom.
Mučeništvo prvakov med apostoli nas vabi, da tudi mi pogledamo na svojo prehojeno pot, verniki in zlasti duhovniki. Kolikokrat smo tudi mi osebno doživeli, kako se nas je Bog milostno dotaknil in dal moč, ko smo morda obupovali. Pokazal nam je pot, ko nismo vedeli, kako naprej. Vsak ima svojo pot, vsak je deležen osebnih, včasih resnih preizkušenj, ki zbistrijo naše osebne odločitve in trdnost zvestobe. Gre za odločitev, ne za poklic, kariero, ampak za osebo Jezusa Kristusa, ki mu moramo z življenjem potrditi, da ga ljubimo bolj kot drugi, ki jih ni poklical, da zapustijo vse in gredo za njim.
Dragi diakon in od danes novomašnik Jakob. Tudi tebe je Kristus poklical, ne ker si svet, ampak, ker te je Gospod hotel imeti. Petra je poklical, čeprav se je branil in mu je kot ribič po obilnem ribolovu presenečen rekel: »Pojdi od mene, ker sem grešen človek.« Tudi Pavel piše v pismu Galačanom o svoji nevrednosti, ker je bil preganjalec Cerkve.
Ko je Hananija dobil naročilo, naj gre v Judovo hišo in poišče nekega človeka iz Tarza, se je zgrozil, ko je zagledal Pavla: »Od mnogih sem slišal, koliko gorja je prizadel svetim v Jeruzalemu.« A Gospod je odgovoril: »On je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.« Mi vsi smo uboge in nevredne posode. A vredni smo, če smo ponižni. Samo to Jezus od nas pričakuje. Ne zaradi učenosti, ampak po njegovi milosti postanemo lahko vredno orodje.
Dragi Jakob!
Postal boš mašnik in delivec drugih zakramentov; živo orodje, graditelj občestva Cerkve. Postal boš oznanjevalec. Oznanjevanje ima danes celo neko pedagoško prednost pred delitvijo zakramentov, saj brez vere tudi zakramenti ne učinkujejo povsem. Srečeval se boš z ljudmi, ki živijo, kot da bi Bog ne obstajal ali, kot mislijo, da ga ne potrebujejo. Današnji človek vero pogosto razume kot nekaj obrobnega, zasebnega, če ne celo zastarelega.
Postal boš pastir tam in za tiste, kamor te bo poslal škof. Bodi pastir Cerkve. Cerkve si ni mogoče prisvajati in voditi po svojih interesih.
Duhovnik ne sme biti le nekakšen menedžer, predsednik društva ali celo stranke, javni delavec. Cerkve ni mogoče voditi le v organiziranju nekih pastoralnih dejavnosti. Vse je potrebno, a ne zadostuje. V Cerkvi je glavni Gospod, ki živi in deluje v Cerkvi. Krščanstvo ni le vera knjige, pa čeprav je to Sveto pismo, ampak »vera osebe« Jezusa Kristusa.
Tvoje novomašno geslo je »vršimo resnico v ljubezni«. Lepo geslo, ki naj bi ga razumeli, da je največja resnica ljubezen, ker je Bog ljubezen. Jezus je rekel: »Kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20, 26-28).
Prejel boš neizbrisno znamenje duhovništva in duhovniške avtoritete in oblast, toda ta avtoriteta mora izhajati iz življenja in si jo je treba izboriti in pridobivati vedno znova s ponižnim služenjem.
Dragi starši, položite danes na oltar veliko žrtev. Tako, kot je bil naš oče Abraham obilno blagoslovljen, ko je bil pripravljen darovati svojega edinega sina, bodite prepričani, da boste tega blagoslova, čeprav še ne veste kako, deležni tudi vi. Bog se nikoli ne da prekositi v velikodušnosti.
Dragi verniki, sorodniki, prijatelji, molivci za nove duhovne poklice. Naj vaša molitev po posvečenju ne utihne, ampak postane vedno bolj goreča. Ko je Cerkev molila, kakor je molila za Petra, ko je bil v ječi, so se dogajali čudeži.
Dragi novomašnik Jakob in Peter (Čemažar), naj vaju Božja mati Marija sprejme za svoja sinova, da bosta vedno deležna njene priprošnje, varstva in materinske ljubezni.
Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
