Dragi bratje in sestre. V večeru velikega četrtka se spominjamo Jezusove postavitve evharistije in obenem tudi postavitve duhovniške službe. Pri tej večerni sveti maši nas zato preveva posebna hvaležnost, ker je Jezus izpolnil obljubo, ki jo je dal svojim učencem: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi« (Jn 14,18-19). In zagotovil nam je, da bo z nami »vse dni do konca sveta« (Mt,28,20).

Zelo pomembno je to Jezusovo zagotovilo: Jaz sem z vami. Jez sem z vami; ne zgolj spomin name, ne spisi, ki bodo govorili o meni, ne zgodbe, ki jih bodo pripovedovali ob večerih. Jezus ni zgodovinski podatek in ne arhivski dokument. Jezus ni nekaj preteklega, nekaj ali nekdo, ki se ne dotika našega danes. Jezusova navzočnost med svojimi je stvarna. Ko je pri večerji z učenci vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo, ki je za vas«, in prav tako, ko je vzel »kelih po večerji in rekel: 'Ta kelih je nova zaveza v moji krvi'«, Jezus ni vzpostavil nekega obreda, apostolom ni zaupal nekega obrednega dogajanja, ki naj jih povezuje med seboj, ampak jim je zagotovil, da bo z njimi, da bo z vsemi, ki bodo jedli njegovo telo in pili njegovo krvi nove in večne zaveze.

Zato se nam nocoj postavlja vprašanje naše vere v Jezusovo resnično in stvarno navzočnost med nami v zakramentu evharistije. Ko je apostol Tomaž zagledal vstalega Jezusa, ko je zaslišal njegove besede, naj se dotakne njegovih ran in se prepriča, da je res vstal in da živi, je padel na kolena in izpovedal vero: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je takrat rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Jn 20,29). Ko je Maurice Caillet, znan prostozidar in deklariran nasprotnik Boga, v Lurdu prvič začel poslušati sveto mašo, je ob posvetilnih besedah v sebi jasno spoznal: To je Jezus. Spoznanje je bilo tako močno, da je takoj po maši šel za duhovnikom v zakristijo in ga prosil za krst.

Kaj pa se zgodi v nas, ko katerikoli duhovnik na katerem koli oltarju v Jezusovem imenu izgovori te iste besede: To je moje telo; to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva? Ko se skozi teh nekaj besed med nami ponavzočijo Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje? Ali pademo tudi mi skupaj z apostolom na kolena in izpovemo vero, ali tako kot čudežno spreobrnjeni prostozidar tudi mi pridemo do jasnega in nepreklicnega spoznanja: To je Jezus.

Vprašanje vere v Jezusovo navzočnost se postavlja z vso ostrino. Če verujemo, da je Jezus tukaj, da smo mi pri tej sveti maši v dvorani zadnje večerje, v Getsemaniju, na Kalvariji in v vrtu Jezusovega vstajenja, potem smo v resnici Cerkev, skrivnostno Kristusovo telo – On je glava, mi med seboj udje – in uresničuje se njegova obljuba: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20).

Če pa je naša vera slabotna, če ji manjka mesa in krvi, če ji manjka življenjske moči, potem smo zgolj skupina ljudi, ki ponavlja obrede in obuja spomine. Zato vas nocoj iskreno vabim, da se naučimo prositi za vero; za živo in močno vero, ki je Božji dar. Prosimo za vero v resnično in stvarno Jezusovo navzočnost pod podobama kruha in vina. Prepričan sem, da bo Bog uslišal naše iskrene prošnje in nam takšno vero tudi podaril. In ko bomo obdarovani s takšno vero, bodo naše maše postale drugačne. Nič več ne bodo zgolj obred, še manj nedeljska dolžnost, ampak bodo postale živo srečanje z Jezusom Kristusom, ki se daje za nas, da bi tudi mi živeli.

Preseneča pa nas, da evangeljski odlomek, ki smo ga poslušali, ne govori o postavitvi evharistije in ne o duhovništvu, ki je bilo podarjeno apostolom, ampak govori o umivanju nog. V drugem berilu smo slišali najstarejše poročilo o postavitvi evharistije, kakor ga je v Prvem pismu Korinčanom zapisal apostol Pavel. Pismo naj bi Pavel napisal okoli velike noči leta 54 po Kr. Janezov evangelij  pa je nastal proti koncu prvega stoletja po Kristusu. Zakaj torej v njem nimamo poročila o postavitvi evharistije, o čemer poleg Pavla govorijo tudi vsi trije sinoptični evangeliji?

Razlagalci pravijo, da je proti koncu prvega stoletja že ostajala nevarnost, da bi »Gospodovo večerjo« spremenili v zgolj obredno dejanje, ki ga ponavljajo iz navade. To ne pomeni, da pri tem niso bili pobožni, vendar so se oddaljili od pomena, ki ga je dejanju dal Jezus. Zato evangelist Janez raje posreduje »spomin na pomen, na smisel«, kot pa »spomin na obliko«.

Umivanje nog je bilo za ta namen nadvse primerno. Slišali pa smo, da se je zdelo popolnoma neprimerno apostolu Petru.

Dejanja, polna pomena, sledijo drugo drugemu. Janez pravi, da je Jezus vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platnen prt in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge. Naslednji dan je na Kalvariji odložil vsa oblačila. Kajti v tem večeru se je spustil samo do nog svojih učencev, na Kalvariji pa se je spustil v grob in smrt vsakega človeka. Takrat učencem, se pravi vsem nam, ni umival samo nog, ampak je umival naše duše, naša oblačila je opral ter jih pobelil s krvjo nedolžnega Jagnjeta (prim. Raz 7,14).

Ko je prišel do Petra, je doživel njegovo odločno nasprotovanje: »Gospod, ti mi boš noge umival?«

Ko razmišljamo o Petrovem nasprotovanju, da bi mu Jezus umil noge, lahko navedemo dva razloga. Prvi je, da je bilo umivanje nog opravilo sužnjev. Dobesedno sužnjev, ne hlapcev ali dekel. Tudi ne sužnjev judovskega rodu, ampak je bilo lahko to opravilo naloženo samo nekomu, ki ni bil Jud.

Ko je Peter zagledal Jezusa, kako kleči pred njegovimi nogami in mu jih namerava umiti, se je odzval z odporom: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!«

Razlagalci pravijo, da je Peter v tistem trenutku zaznal, da gre več kot zgolj za umivanje nog. Da jesti tisti kruh in piti vino pomeni sprejeti ga in postati eno z njim z vsemi možnimi posledicami. Da se bo moral on, kot Jezusov učenec, tudi sam sklanjati pred brati in sestrami in jim umivati noge. Zato se skuša upirati in Jezusa spraviti k pameti, kot je to počel že pri Cezareji Filipovi, kjer je prav tako skušal Jezusa odvrniti od namere, da gre v Jeruzalem in da tam trpi. Peter razume, da je Jezus vse postavil na glavo: če se je Učitelj sklonil, stopil na zadnje mesto, bodo zadnji postali prvi, tisti pa, ki so toliko razpravljali o mestih, ki bi bila čim bližje Jezusu, bodo sicer res blizu Jezusu, vendar spodaj, služabniki kot on, čeprav ne tako zelo prepričani.

Peter seveda nad tem ni bil navdušen. Vendar je šlo najbrž še za nekaj večjega. Peter bi morda še lahko vzel umivalnik in umival ljudem noge, saj je bil navajen poprijeti za delo. Morda bi ob tem nekoliko godrnjal, ne bi pa pred tem pobegnil.

Neskončno pa je bila za Petra pohujšljiva misel, da bi Bog, njegov Bog postal služabnik, da Učitelj postavlja učence višje od sebe in brezpogojno zahteva, da mu dovolijo, da jih ljubi na takšen način.

V tem je tudi vsa skrivnost in s tem se razjasnijo vse sence in vse negotovosti. Jezus se z eno samo besedo ni odpovedal temu, kar je bil. To tudi sam poudari, ko na koncu umivanja nog reče učencem: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete 'Učitelj' in 'Gospod'. In prav govorite, saj to sem.« Tudi v umivanju nog je Jezus ostal Učitelj in Gospod. Kot takšen je učencem umil noge in nato povedal: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.«

»To je moje telo, ki je za vas. … Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikor krat boste pili, delajte to v moj spomin.«

Bog, ki se daje. Ne Bog predpisov in forme. Ne Bog filozofov in učenjakov, kakor je zapisal Pascal. Bog, ki se daje. Bog, ki se sklanja. Bog, ki je »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek« (Flp 2,7).

Bog, ki se nam daje v evharistiji, da bi ga uživali in se spreminjali vanj, da bi tudi ljudje postajali podobni njemu. V služenju. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit