Dragi bratje in sestre.

Drugače kot druga leta se srečujemo pri maši za domovino ob prazniku samostojnosti in enotnosti. Običajno smo začeli s himno orkestra, v prvih vrstah so sedeli predsedniki, predstavniki političnega, družbenega, kulturnega življenja, diplomatski predstavniki tujih držav in seveda tudi precej ljudi, ki jim je naša država dragocena in hočejo delati zanjo ne samo pri opravljanju svojih poklicnih dolžnosti, ampak se zanjo trudijo tudi kot verniki, kot kristjani, ki se zavedajo, da je vse na tem svetu Božji dar in delo človeških rok, kakor molimo med mašo pri darovanju.

Danes smo se povezali v širšem prostoru. Ukrepi, s katerimi si prizadevamo omejiti širjenje koronavirusa, so omejili našo navzočnost v cerkvah. To omejitev sprejemamo, ker imamo pred očmi vse tiste, ki se z boleznijo, ki je posledica okužbe, spoprijemajo tam, kjer je najtežje. Najprej bolniki, ki se morajo v svojem telesu soočiti z okužbo in jo z močno voljo in ob pomoči zdravnikov premagati. Potem imamo pred očmi tiste, ki v skafandrih hodijo od bolnika do bolnika, od ventilatorja do ventilatorja in skušajo včasih dobesedno iz krempljev smrti iztrgati tistega, po komer je stegnila svojo morilsko slo. To omejitev sprejemamo, ker hočemo biti solidarni z vsemi, ki jim je ta okužba vzela največ, ker je umrl kdo od tistih, ki so jim bili najbližji.

Nocoj nas torej povezujeta solidarnost in potreba po večjem prostoru. Za ta večji prostor se zahvaljujem tehnikom, ki so nas povezali v sicer virtualni prostor, v katerem pa je naša resnična navzočnost, naša resnična molitev in prošnja za domovino, naša resnična ljubezen in zavedanje, da moremo kot skupnost doseči skoraj vse, kar si zastavimo.

Zahvaljujem se tudi ljudem, ki so se v skupnem prostoru spletne povezanosti zbrali pred Najsvetejšim v naši kapeli Svete Družine, in molili vseh štiriindvajset ur od včeraj zvečer do danes zvečer. Gospodu, ki je obljubil, da bo z nami vse dni do konca sveta, so izročali našo državo in trideset let odločitve za njeno samostojnost in neodvisnost, vse Slovence in vse prebivalce naše države, da bi bili odgovorni v delovanju in dobrohotni v govorjenju, vse politike, da bi svoje politične dolžnosti sprejemali tako, kakor nam o tem govorijo zadnji papeži – namreč, da bi imeli pred očmi skupno dobro. Kajti takrat, ko si politik prizadeva, da bi delal za skupno dobro, takrat si šele zasluži ime politik; vse gospodarstvenike, da bi ustvarjali dobre pogoje dela in delavcem za njihovo delo dajali pravično plačilo; za naše pedagoge na vseh ravneh, da bi bogatili znanje, še prej pa da bi z visoko srčno kulturo in z vzgojnim zanosom plemenitili srca vseh, od malčkov v vrtcih pa do doktorskih študentov; za škofe in duhovnike, redovnike in redovnice, da bi ostajali zvesti svojim obljubam in bi z veliko srčnostjo živeli evangelij in ga z življenjem oznanjali. In še za toliko drugih namenov, ki jih je prebudila bližina z Gospodom in jim je Gospod prisluhnil.

V tej molitvi so bile skupine in posamezniki in cele Slovenije. In Slovenija daleč presega zemljepisne meje naše države. Nocoj so bili v molitvi zbrani Slovenci iz matične domovine, Slovenci iz zamejstva, Slovenci iz daljnega sveta, tudi Slovenci iz Argentine. Zbrani so bili vsi tisti, ki jim Slovenija ni zgolj neka opcija, ampak jim je Slovenija srčna ljubezen in znoj skozi generacije, prelita kri in uresničeno upanje, žulji na rokah in miselni napor ustvarjalcev. V molitvi smo se povezali vsi, ki našo državo ljubimo in ji iskreno želijo dobro.

Dovolite mi, da si izposodim prizor iz življenja kralja Salomona. Res je, da nas od časa njegovega kraljevanja ločuje 3000 let, a njegova modrost in nauki iz te modrosti ohranjajo vso svojo sporočilno moč, pa tudi močno spraševanje vesti so za vsakega izmed nas. 

Kot smo slišali v berilu iz Prve knjige kraljev, je razsodil med dvema materama, ki sta predenj prišli, naj razsodi, kateri pripada otrok, ki je ostal živ. Njegova razsodba se je glasila, naj otroka presekajo in vsaki dajo polovico. Mati je rekla, dajte ga njej, samo da bo ostal živ. Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj, ne tvoj. Presekajte ga.«

Gre za odnos do naše domovine. Ali jo dovolj ljubimo, da storimo vse, da bi ostala živa, da bi postajala vedno bolj močna in bi rasla? Smo se sposobni čemu odpovedati za njeno prihodnost? Ali pa smo pripravljeni, ne sicer z besedami, ki so visokoleteče in polne navidezne skrbi za narodov blagor, zadaj pa se zdi, da bi bili pripravljeni tudi žrtvovati to državo in resnični blagor njenih prebivalcev, da bi ji bili pripravljeni celo škodovati, če je ne moremo imeti v celoti pod svojo oblastjo in nam na voljo.

Na današnji dan pred tridesetimi leti smo se množično podali na volišča. Ne prej ne pozneje udeležba na volitvah ni bila tolikšna. Prepričan sem, da zaradi tega, ker so ljudje takrat prvič začutili, da njihov glas v resnici šteje, da dejansko odločajo o samostojni in neodvisni državi, s tem pa o sebi in svoji prihodnosti. Prej so sicer hodili na volitve, a jim je bilo jasno, da ne volijo. Pozneje so neštetokrat slišali, da nima smisla hoditi na volitve, ker so tako ali tako vsi enaki. Takrat, tiste decembrske nedelje leta 1990 pa je ljudstvo v resnici začutilo demokracijo, da je oblast v rokah ljudstva. 

Temu primeren je bil tudi izid plebiscita. Udeleženih je bilo preko 93% volilnih upravičencev in od teh več kot 88% za samostojnost in neodvisnost. To so bili dnevi zanosa, dnevi praznovanja.  

Zanje se moramo zahvaliti in se danes zahvaljujemo možem in ženam skozi našo zgodovino, ki so v sebi nosili in gojili misel na samostojno Slovenijo. 

Naj najprej omenim dr. Antona Korošca. 14. decembra smo se spomnili osemdeset letnice smrti tega pomembnega Slovenca, ki je 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, v kateri so Slovenci prvič povedali, v kakšni državi hočejo živeti. 

Slabih tri četrt stoletja je sledila nova Majniška deklaracija, ki je voljo našega naroda še jasneje opredelila: da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.

Deklarativne izjave pa so potrebovale ljudi, ki so bili pripravljeni zastaviti zelo veliko, celo vse, da bi se uresničile. Seveda je bil nosilec vsega narod ali vsaj ogromna večina naroda. Toda brez tistih, ki so načrtovali in vodili konkretne korake k samostojnosti, bi bil narod brez moči. Po njihovi zaslugi smo v tistih časih dejansko zajadrali na krilih demokratične prihodnosti in narodnega ponosa. 

Ob drugih, ki jih omenjamo, kot zaslužne za pot osamosvojitve, je prav, da se letos spomnimo tudi pokojnega ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. 14. novembra letos smo obhajali 100-letnico njegovega rojstva. V dnevih pred plebiscitom je s svojo modrostjo in avtoriteto opogumljal k odločitvi. Kristjani »naj se trezno, modro in pogumno odločajo za udeležbo pri glasovanju … in s svojim DA potrdijo življenjsko moč in ustvarjalno politično voljo slovenskega naroda. Storimo vse, da bo plebiscit uspel. Potem bomo sicer v trdem skupnem delu, a v močnem zaupanju v lastne moči in še v močnejšem zaupanju v Božjo pomoč gradili prihodnost samostojne in neodvisne države Slovenije. Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi« (poslanica po televiziji, 19. 12. 1990).

Naj nam misli nadškofa Šuštarja v tem zahtevnem času vlivajo poguma, da bomo tudi mi trezno, modro in pogumno nadaljevali prizadevanje v pravi smeri, se odpovedali muham enodnevnicam in ohranjali 

Naj končam s kratko molitvijo: »Ljubi Bog, blagoslovi našo domovino, očisti jo vsega zla, ki jo trenutno razjeda. Pošlji blagoslov na vse ljudi in očisti duha voditeljev, ki jo morajo voditi v svetosti. Daj, da bo zmagalo dobro zaradi vseh rodov, ki so živeli sveto, ki so slavili Boga in Mater Božjo. Blagoslovi našo domovino, da jo bodo vodili ljudje, ki so vredni Božjega usmiljenja. Amen.«

Spoštovani predsedniki, drage Slovenke in Slovenci, državljani Republike Slovenije, vsem čestitam ob prazniku njene samostojnosti in enotnosti. Bog blagoslovi Slovenijo.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK