Spoštovani organizatorji te spominske svete maše, spoštovani bratje in sestre. Nocoj smo se zbrali pri sveti maši ob peti obletnici pobude za vseposvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej.

Kraj, ki ste ga izbrali za to srečanje, je zelo zgovoren. Smo v stavbi, ki je bila zgrajena zato, da bi se v njej vzgajali in izobraževali mladi fantje, da bi mogli ob primernem času sprejeti odgovornosti v Cerkvi kot duhovniki, pa tudi v družbi kot odlično izobraženi ljudje, ki bi z velikim znanjem in srčno kulturo razbirali znamenja časa in nanje odgovarjali v duhu evangelija in izročila Katoliške Cerkve. Ko je škof Jeglič leta 1901 blagoslavljal temeljni kamen zgradbe, je dejal, da je to „temeljni kamen poslopja, ki naj daje mladeničem krepost in znanje.“ 

V času druge svetovne vojne so Nemci v zavodu naredili zbirno taborišče za Slovence, ki so jih izgnali v Srbijo in na Hrvaško. Ob koncu 2. svetovne vojne je Zavod zasedla OZNA in iz njega naredila največje koncentracijsko uničevalno taborišče, od koder so žrtve vodili na različne kraje pomorov, mnogim pa so življenje vzeli kar v prostorih tega zavoda. V začetku te svete maše smo poslušali imena tistih, ki jih je posvojila vaša ljubezen. V nekem drugem času so vsak dan klicali imena tistih, ki so bili tukaj kot ujetniki. In takrat ime ni pomenilo dobrohotnosti, ampak je poklicano ime pomenilo smrt v enem izmed brezen naše domovine.

Naša današnja hvaležnost je zavita v misel, ki jo je na velikem mozaiku v prezbiteriju cerkve izpovedal p. Marko Rupnik. Pred seboj imamo vstalega Jezusa Kristusa, ki se poln življenja dviga nad mrtvaškimi kostmi. To nam navdihuje prvo misel, ki nas mora globoko objemati in nas postopoma preobražati. Vsi ti ljudje, ki so bili pomorjeni, niso nikoli bili brez spomina. Vsak izmed njih je bil navzoč v Božjem spominu. In vsak, ki ga objema Božji spomin, je živ, kakor je polno življenja okoli Kristusa v naši kapeli. V vseh krivično in okrutno pomorjenih se je že uresničila misel, ki jo molimo ob spominu rajnih v 3. evharistični molitvi: „Tedaj boš otrl vsako solzo z naših oči, ker bomo tebe, svojega Boga, gledali, kakršen si ...“ Solze teh so obrisane, v njihovih Očeh je obličje usmiljenega Očeta.

Morajo pa svoje mesto dobivati in ohranjati tudi v našem spominu. Ne toliko zaradi njih, kolikor zaradi nas samih. Brez spomina nanje ostajamo oropani za del naše preteklosti, za del nas samih, del našega naroda, del naše Cerkve … Samo spomin nanje lahko začne celiti to rano, ki je ostaja živa in se vsake toliko časa zagnoji, da nas opozori nase. Zaceljena bo takrat, ko se jih bomo vsi, čisto vsi, spominjali s spoštovanjem – takrat, ko jih nekaterim ne bo treba obmetavati z izdajalci in sodelavci okupatorja, da bi si olajšali breme vesti, ki ostaja težka, čeprav jo skušajo uspavati z ideološkimi obliži, in takrat, ko se jih bomo tudi drugi spominjali spokojno in hvaležno, ne da bi se v srcu budila jeza in klic po Božji kazni. 

Zato se zahvaljujem za pobudo vseposvojitve, ki je nastala pred petimi leti in na različne načine zaživela v obnebjih Božjega in našega spominjanja. Na poseben način sem hvaležen za širino, ki je v ideji vseposvojitve: Osebna posvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej. Ob besedi žrtve skoraj samodejno pomislimo na pomorjene. A v globini skrivnosti človeka: kdo je večja žrtev – tisti, ki je umrl in ostal v svoji smrti neomadeževan in neobremenjen, položen v Božje dlani – ali tisti, ki je bil zaveden, morda prisiljen, pijan od prenapetega časa in prenapetih ljudi, in si je omadeževal roke in srce s krvjo svojega bližnjega. Prvega se zlo ni dotaknilo, čeprav je zaradi zla umrl. Drugega je zlo prepletlo. V njegovem življenju je postalo zahrbten zajedavec, ki je sesal njegovo človečnost in življenje. Prvi niso nikoli pogrešali molitve in spomina nanje, čeprav je morala molitev ostati skrita in spomin pritajen. Za druge – kdo pa je molil in moli za druge? Če mi ne bomo molili tudi zanje, potem bodo prikrajšani za molitev. 

Zato se mi že vse od ideje o vseposvojitvi mota po glavi in srcu misel, da moram s posvojitvijo umorjenega posvojiti tudi njegovega morilca. Nekako v duhu besed Dietricha Bonhoefferja, ki je umrl kot žrtev nacističnega terorja. Dejal je, da mora ljubiti sovražnike, saj so se s svojimi dejanji razčlovečili, njegova ljubezen pa jim vrača človečnost.

Pri tem pa nas nagovarja tudi današnji evangeljski odlomek, ki govori o darovanju življenja. „Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje.“ Večkrat sem pomislil, da je Jezus v tem stavku šel samo do pol poti; dati življenje za prijatelje je sicer nekaj velikega, vendar pa ni tako zelo nepredstavljivo. Zakaj ni mejo ljubezni postavil pri dajanju življenja za sovražnike. Potem pa sem razumel. Bog nima sovražnikov. Bog na nikogar ne gleda kot na sovražnika. Ko ga je Juda izdajal s poljubom, ga je Jezus nagovoril: „Prijatelj, čemu si prišel'“ Tudi v trenutku izdaje ga je sprejemal in nagovarjal kot prijatelja.

Takšna ljubezen mora prežemati tudi naš spomin in našo vseposvojitev. V tem spominjanju in posvajanju ni več prijateljev in sovražnikov, ampak so samo še prijatelji, ljudje, ki jih Bog ljubi in v njegovi ljubezni jih v ljubezni tudi mi kličemo iz pozabe in jim vračamo mesto med nami.

Danes je tudi praznik Marije Pomagaj. Tudi ona je vseposvojiteljica, saj nas je vse sprejela za svoje. Kdo ve, koliko izmed teh, ki so smrtno udarjeni padali v brezna, rove in jaške, je v svoj zadnji izdih zaklicalo: Marija Pomagaj. Danes jo na pomoč kličemo tudi mi. Marija Pomagaj. Pomagaj nam, naši Cerkvi, našemu narodu, da bomo postali eno samo občestvo vsi, vsi živi in vsi rajni, in se bo rana naše razcepljenosti zacelila. 

Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit