Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob  nedelji svetniških kandidatov ljubljanske metropolije 2023

Dragi bratje in sestre. Vse vas lepo pozdravljam v župnijski cerkvi sv. Marije Magdalene v Sodražici, kjer smo se zbrali, da bi se na nedeljo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije Bogu zahvalili, da nam pošilja ljudi, v katerih lahko prepoznamo junaško pripravljenost za izpolnjevanje Božje volje, s tem pa tudi nam dajejo spodbudo in nas opogumljajo, da svoje krščansko življenje vzamemo zares. Posebej zato pozdravljam postulatorje in vice-postulatorje postopkov za razglasitev za blažene, ki nam bodo potek in stanje posameznega postopka predstavili na koncu današnje svete maše.

Kot vsi veste, je naših svetniških kandidatov šest: mistikinja Magdalena Gornik, škofje Janez Frančišek Gnidovec, Friderik Irenej Baraga in Anton Vovk, misijonar Andrej Majcen in prof. Anton Strle. Tem se seveda pridružujejo tudi slovenski mučenci, ki so trpeli in umrli zaradi komunističnega in nacističnega nasilja; njihov postopek za beatifikacijo se vodi posebej, ker gre za postopek za ugotovitev mučeništva, kar pomeni, da so bili umorjeni iz sovraštva do vere.

V Sodražici smo se zbrali, ker je v tukajšnjem župnišču po naročilu tedanjega ljubljanskega škofa Alojzija Wolfa Magdalena Gornik živela od 2. marca do 11. aprila 1852, ker je potekala cerkvena preiskava. Magdalena je bila v tem času pod strogim nadzorom in do nje so imeli dostop zgolj zaupanja vredni ljudje. In kaj je bilo sad te preiskave, med katero je bila Magdalena skoraj kot v nekakšnem zaporu? Sodraški župnik Lesjak in drugi bližnji duhovniki so se pretreseni prepričali o pristnosti mističnih pojavov in o tem, da Magdalena ni prevarantka. Za prevarantko so jo namreč razglašali mediji in tudi svetne oblasti, ki so ji močno nasprotovale.

K čemu nas Magdalena spodbuja danes? Najprej nas uči sprejemanja trpljenja. Če bi dobili v roke spisek, na katerem bi pisalo, kaj nas bo doletelo v življenju, in bi imeli možnost, da določene stvari tudi odklonimo, sem skoraj prepričan, da bi vsi mi odklonili kakršno koli trpljenje. Trpljenja nas je strah in zato pred njim bežimo. To ni nič posebnega, nič nenavadnega. Tudi Jezusa je bilo strah trpljenja, zato je prosil Očeta, da bi šel kelih trpljenja mimo njega. Vendar je sebe in svoje življenje položil v Očetovo voljo.

Magdalena pa je trpljenje sprejela in ga v duhu apostola Pavla, ki pravi: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24). Magdalena je v trpljenju doživljala Marijino tolažbo, saj je povedala, da »Mati Božja tiste tolaži, ki za Jezusom hodijo, z Jezusom trpijo in mu zvesti ostanejo.«

Vsesplošna težnja je danes, da bi trpljenje odstranili iz življenja. Živimo v dobi računalniške kulture. In med ponudbami računalniškega sveta je vedno nakazana tudi možnost – delete, kar v prevodu pomeni izbrisati, prečrtati, uničiti. S kakšnim veseljem bi ljudje pritiskali na to tipko ob vsakem pojavu in ob vsaki obliki trpljenja. Kratek pritisk s prstom in trpljenja ni več, ker smo ga izbrisali.

To danes delamo tudi sistemsko. Ne samo s sredstvi proti bolečinam, to je dobro in prav. Ne. Gre za to, da bi radi trpljenje v izbrisali. V parlamentarni postopek je vložen predlog zakona o tako imenovanem prostovoljnem končanju življenja. Predstavljajo ga kot korak naprej v človekoljubju, saj naj bi človeku, ki trpi, omogočil, da pritisne na zgoraj omenjeno tipko: izbriši. Gre le za to, da človek v tem primeru s pritiskom na to tipko ne izbriše neke vsebine, ampak izbriše življenje, izbriše samega sebe.

In najdejo se pobožne krščanske duše, ki v svoji sočutni ljubezni najprej pomislijo, da res nima nobenega smisla, da bi človek trpel in zato bi bile pripravljene podpreti takšen zakon.

Jezus Kristus in Magdalena Gornik nas učita drugače. Konec koncev nas drugače uči tudi France Bevk, ki ga ne moremo prištevati med najbolj zveste krščanske duše. Nekje je zapisal, da je v urah trpljenja prejel več, kot v vseh letih mirnega in lagodnega življenja. Rad bi videl kovača, ki bi naredil umetelni kovaški izdelek, ne da bi ga razžaril v ognju in ne da bi ga položil na nakovalo. Pri Izaiju beremo: »Glej, pretopil sem te, pa ne v srebro, v topilnici trpljenja sem te preizkusil« (Iz 48,10).

Zadaj za vsem tem gre morda za tragični nesporazum, še več, za prevaro, ki ji ljudje prevečkrat nasedemo. Mar nam sovražnik življenja že od raja naprej ne ponuja rešitve za vse naše stiske in težave? Že v raju je rekel Adamu in Evi, naj vzameta stvari v svoje roke, naj utrgata sad, ki ga je Bog pridržal zase. Naj ne poslušata Boga in naj delata po svoje. Posledice poznamo, saj jih srečujemo v svojem življenju.

Jezus in svetniki, tudi Božja služabnica Magdalena Gornik pa nas učijo, da samo Božja ljubezen lahko človeku odpira pot do resnične izpolnitve in do prave sreče. Božja ljubezen pa ne pobegne pred križem. Da ne bo pomote. Božja ljubezen ne išče križa. Križ vedno stešemo ljudje in na križ pribijamo ljudje. Bog pa ne pobegne pred križem, da bi tega človeka, ki teše in pribija, odrešil njegovih strahov in njegove smrti. Tudi Magdalena Gornik ne zbeži pred križem, ker ve, da skupaj s Kristusom lahko zadoščuje za grehe sveta in na ta način odpira svet za delovanje Božje dobrote in milosti. Na vrednost zadostilnega trpljenja smo danes precej pozabili.

Seveda pa človek tega ne zmore sam iz sebe. Sam v sebi je vedno znova lahko podoben apostolu Pavlu, ki je prosil Gospoda, da bi se umaknil od njega. Pa mu je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). Tudi Magdalena tega ni zmogla iz sebe. Zmogla je iz globokega življenja s Kristusom, zmogla je iz evharistije, ki jo je častila, in iz mističnih obhajil. Zmogla je iz Božje besede.

Tudi današnja Božja beseda je za nas zelo sporočilna. Govori o odpuščanju. Pravzaprav je pretresljivo, da svetniki ne poznajo maščevanja. Tudi ljudje, ki so globoko povezani z Bogom, ne poznajo maščevanja. Sodražica ima poleg Magdalene Gornik še eno Božjo služabnico – Ivanko Novak, ki je bila doma iz Hrovače. Z možem Francem, profesorjem kemije, sta imela v Sodražici stanovanje in Ivanka je bila učiteljica. V prostem času pa je veliko delala v prosvetnih in verskih društvih.

Ker niso našli njenega moža Franca, so komunisti 3. junija 1942 odpeljali Ivanko, ki je bila v šestem mesecu nosečnosti. V gozdu nad Jagerbirtom pri Zamostecu si je morala izkopati grob. Pobili so jo – ne ustrelili, ker je škoda krogle – in jo zagrebli. Prosila je, pa ne zase, za življenje otroka je prosila. Ni bila uslišana. V gubah njene obleke so našli pismo, ki ga je napisala svojemu otroku. V zadnjem delu pisma piše: »Glej, moj otrok, jutro se že bliža. Prva zarja izza gora ga naznanja ... Za naju poslednje jutro trpljenja. Jutro bo zopet vstalo – pa brez trpljenja in solza ... vstajalo pri Bogu. Le mirno spi, saj tvoja mati bdi nad tabo. Glej, rdeča zarja že naznanja, da se prebuja dan ... In poslednje zvezde ugašajo v njej. Ura v stolpu že naznanja jutro ..., ki naju bo peljalo na poslednjo pot ... Saj ne bom sama ... Z menoj boš ti, moj otrok ... in Marija – kakor takrat s Sinom na Kalvarijo bo šla z nama ... V poslednjih, zadnjih zdihih stala bo pri nama ... in ponesla naju bo v večno srečni dom. Nihče nama ne bo več kalil te sreče ... Saj bova potopljena v večnega Boga ... v večni Božji mir...«

Nobene zamere, nobenega maščevanja. En sam izraz ljubezni in tolažbe. Pred enim tednom je bila na Poljskem beatifikacija celotne družine Ulma, tudi otroka, ki se je rodil med materinim umiranjem. Morda bi bila tudi oba Ivanka Novak in njeno nerojeno dete lahko razglašena za blažena.

Svetniki nas po Jezusovem zgledu vzgajajo za odpuščanje. To je zdravilo, ki celi rane v srcu posameznika, rane znotraj družin, rane v naših skupnostih in v našem narodu. Odpuščanje. Naj nam Mati Božja – predvčerajšnjim smo obhajali njen god – pomaga do spoznanja, da vztrajanje pod križem in odpuščanje obenem prinašata življenje. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit