Dragi bratje in sestre.
Na začetku našega današnjega razmišljanja ob prazniku Jezusovega darovanja v templju, vam želim čestitati ob dnevu posvečenega življenja. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1997 današnji praznik izbral tudi za dan vseh, ki so svoje življenje posvetili Bogu. In od tedaj naprej praznik svečnice redno obhajamo tudi kot dan posvečenega življenja, ko se škofje zberemo skupaj z redovnicami in redovniki, ki delujejo po posameznih škofijah, da se vsi skupaj najprej osebno zahvalimo za dar posvečenega življenja, potem pa da se škofje zahvalimo za vašo navzočnost, dragi bratje in sestre, po naših škofijah, za vaše pričevanje posvečenosti, seveda pa tudi za delo na različnih področjih služenja Bogu in Božjemu ljudstvu. Hvala vam za vse, s čimer bogatite našo krajevno Cerkev. V imenu ljubljanske nadškofije se vam zahvaljujem za župnije, ki jih vodite, za misijone in duhovne vaje, na katerih razpihujete iskro, tolikokrat že napol spečo pod pepelom, za oratorije in različne oblike dela z mladimi, za otroške vrtce in za različne dejavnosti, s katerimi skušate otrokom in mladim približati moč in privlačnost Jezusa in njegovega evangelija, za domove za ostarele, v katerih pomagate ohranjati dostojanstvo tistim, ki jim telesne, duševne in včasih tudi duhovne moči pešajo. Seveda to nikakor ni vse. Seznam vašega delovanja je dolg. Skratka, hvala vam za vse: hvala vam za to, da ste in hvala vam tudi za vse vaše delovanje.
V teh dnevih pred današnjim praznovanjem smo lahko v nekaterih medijih prebrali ali slišali o krizi posvečenega življenja in tudi o tem, kakšne smernice kažejo številke članov posameznih redovnih ustanov.
Nikakor ne mislim, da bi si kristjani, na poseben način pa člani ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, kakor temu rečemo v Cerkvi, lahko privoščili naivnost. Ne moremo se obračati stran in se delati, da dejstev ne vidimo ali da niso pomembna. Nikakor. Kristjan je človek, ki zakoreninjen v Kristusa sprejema resničnost življenja in skuša – spet v zakoreninjenosti v Kristusa – odkriti luč, ki sveti in vabi.
Menim pa, da redovnikov odgovor ne more biti v nemirnem aktivizmu, da bo z mnogimi dejavnostmi spremenil podobo, pred katero morda beži, po drugi strani pa tudi ne v vdanosti v usodo in sprijaznjenostjo z njo. Oboje je namreč jasno znamenje, da računamo zgolj sami nase in na svoje življenje; na življenje naših ustanov in na njihovo prihodnost gledamo znotraj svojih obzorij.
Ko smo, večina med nami že pred mnogimi desetletji, nekateri pa hvala Bogu tudi nedavno, izrekali svoje redovne zaobljube, nismo obljubili, da bomo delali tako, da bodo naši samostani polni in da bodo podatki o naših dejavnostih potrjevali uspešnost naših načrtov in našega delovanja in s tem prinašali zadovoljstvo tako posameznikom kot tudi skupnostim. Bilo je tako in bilo je lepo. Ni pa trajalo.
Ne. Nič podobnega. Vsak na svoj način glede na obrazec zaobljub v lastni redovni ustanovi je obljubil, da bo živel uboštvo, pokorščino in čistost in to v družini bratov ali sester. Drugače povedano smo obljubili, da bomo Kristusov način življenja sprejeli za svoj način življenja in tako temu svetu prinašali preroško sporočilo smisla življenja ter odrešenosti stvarstva in človeka. Ali še ostajamo preroki? Je naše življenje izziv za naše sodobnike? Smo kamen spotike, ob katerem si ljudje postavljajo vprašanja o sebi in o Bogu?
Najbrž bomo vsi potrebovali spreobrnjenje, očiščenje, morda še bolje – prečiščenje. Včasih so ta praznik imenovali tudi praznik Marijinega očiščevanja. Seveda se naši ljubezni do Božje Matere takoj postavi vprašanje, kakšno očiščevanje bi bilo potrebno zanjo, ki je bila od samega začetka obvarovana vsakega madeža greha in jo imenujemo: vsa lepa, vsa čista, Brezmadežna.
Res je. Marija kot Božja Mati ni potrebovala očiščevanja. Je pa tudi kot Božja Mati potrebovala čas, da je postopoma vstopala v vso globino skrivnosti odrešenja. Pravzaprav je že ob tem obisku v templju, o katerem je govoril evangeljski odlomek, stopila na pot, ki se bo končala na Kalvariji, pod križem njenega Sina: »Žena, glej, tvoj sin!« »Sin, glej, tvoja mati!« V templju ga ima še v naročju, je njen. Na Kalvariji ima v naročju samo še njegovo mrtvo telo. Dolga pot odpovedovanja vsakemu posedovanju. Za naše človeško čutenje strašna pot uboštva, pokorščine in očiščevanja. In samo tako je mogla sprejeti Jezusovo izročitev: »Žena, glej, tvoj sin!«
Očistiti veliko bolj kot dejanje etične narave pomeni storiti, da je nekaj celovito, ene same narave. Pogosto se to dogaja skozi ogenj. »Kakor zlato v topilnici jih je prečistil in sprejel kakor žgalno žrtev« (Mdr 3,6). »Glej, pretopil sem te, pa ne v srebro, v topilnici trpljenja sem te preizkusil« (Iz 48,10).
Da bi spet zažareli v pristnem preroštvu, se moramo vprašati, če ni potrebno očistiti naša srca, naš razum, naše odnose. Ali obstaja nevarnost, da bi očetovstvo, materinstvo, ženskost in moškost živeli na dvoumen način – mislim znotraj naših skupnosti? Ali ob različnih nazivih, s katerimi nagovarjamo drug drugega in s katerimi nas nagovarjajo ljudje, ostaja v naših srcih in v naših odnosih prostor za očete in za matere? Nikoli ne bom pozabil neke redovnice, ki je z veliko preprostostjo in z veliko modrostjo ugotovila tole: »Pri nas imamo vedno več strokovnjakov, za različna področja: manjkajo pa nam matere!«
Ne samo v redovnih skupnostih, temu svetu manjkajo očetje in matere – namreč duhovni očetje in duhovne matere. Može in žene, ki podarjajo bližino in obenem odpirajo oči za presežna obzorja, ki učijo nežnosti in ki so opora za pokončnost in samostojnost. Može in žene, ki so dozoreli v tesnem odnosu z Jezusom Kristusom in pomagajo k zrelosti vsem, s katerimi prihajajo v stik.
Vem. To pomeni, da ta svet potrebuje svetnike. Tudi naše skupnosti potrebujejo svetnike. Ne ustrašimo se tega poslanstva, saj nas konec koncev apostol Peter, ki je iz osebne izkušnje vedel, da je pot k svetosti lahko precej ovinkasta, spodbuja: »Bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet« (1 Pt 1,15-16).
Kako naj to dosežemo? Tako da se nehamo oklepati preteklosti in Bog nam bo razkril prihodnost. Naj bo takšna želja po odpiranju oči in srca za Božjo svetlobo, za njegovo luč in njegovo vodstvo, tudi obnovitev naših obljub, ki jih bomo ob prižganih svečah izpovedali sedaj.
Devica očiščevanja in Devica darovanja, prosi za nas. Amen!
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
