Drage sestre redovnice in dragi bratje redovniki, spoštovani višji redovni predstojniki in predstojnice, dragi bratje in sestre, ki ste odgovorili na Božje povabilo v katero koli obliko posvečenega življenja, dragi bratje in sestre.
Danes je naš praznik. Papež sv. Janez Pavel II. je s svojo izjemno pastirsko modrostjo spoznal, da posvečeno življenje v Cerkvi potrebuje več prostora, več pozornosti. Zato je leta 1997 praznik Jezusovega darovanja v templju razglasil tudi za dan posvečenega življenja. Ob preizkušnjah, v katerih se v naših časih nahajata Cerkev in posvečeno življenje v njej, je bila odločitev svetega papeža naravnost preroška.
Pri ustanovitvi tega dneva je imel papež Janez Pavel II. trojni namen: da se Bogu zahvaljujemo za dar posvečenega življenja, ki bogati in razveseljuje vso krščansko skupnost; potem da bi Božje ljudstvo bolje spoznalo in cenilo posvečeno življenje; nazadnje pa, da bi se tudi posvečene osebe same bolj zavedale svojega poslanstva in mesta v Cerkvi in v svetu.
Zdi se, da navzočnost karizem, ki oblikujejo življenje in poslanstvo posameznih redovnih skupnosti in družb apostolskega življenja, v našem času in svetu bledi. Ne samo, da se redovne ustanove številčno manjšajo in se posledično starajo. Zdi se, da stiska, ki jo zaradi tega doživljajo redovnice in redovniki, prednje in morda še veliko bolj vanje postavlja vprašanje veljavnosti njihove redovne karizme danes, v tem postmodernem, postkrščanskem, nekateri pravijo, da tudi že v postsekularizacijskem času. Kje je njihovo mesto in kakšna je njihova vloga v družbi, ki brni od govorjenja o človekovih pravicah in je istočasno sposobna poteptati človeka in ne samo njegovih pravic.
Naj navedem samo nekaj primerov. Ali si predstavljate, kako pomembna je danes karizma usmiljenk in Marijinih sester in še koga, ki svoje življenje in delo posveča skrbi za bolnike, ostarele in onemogle. Ko predstavniki političnih strank in razne tako imenovane nevladne organizacije razpravljajo o zakonu o evtanaziji – kar je samo krinka za zastrupitev bolnega ali starega človeka – kakšna tolažba je za vse tiste ostarele in bolne, ki so po domovih, za katere skrbijo redovnice, ali pa lahko še ostanejo doma in redovnice prihajajo do njih in ni nobene potrebe, da bi jih takšni ali drugačni pritiski iz okolice začeli navajati na misel, da so odveč, da bi bil čas, da se umaknejo. Kakšno pričevanje in oznanjevanje je takšna karizma v našem času in svetu.
Ali pa redovnice in redovniki, ki skrbijo za vzgojo otrok in mladine. Spet smo pred skupino ljudi, tokrat na začetku življenjskega loka, ki je nadvse krhka, ranljiva in izpostavljena. Najbrž si težko predstavljamo, v kakšni stiski so tisti starši, ki jih skrbi, kakšne vzgoje so deležni njihovi otroci – že od otroškega vrtca dalje. Če pa lahko svoje otroke zaupajo vrtcu, za katerega vedo, da v njem ne bo različnih ideologij spola, koliko več miru in zaupanja to prinese v njihovo življenje. Ali pa, da so otroci lahko v šoli, v kateri jih bodo seznanjali z znanostjo in njenimi dosežki, da bodo mogli širiti obzorje svojega znanja in uma. Koliko več miru je lahko v starših, ki vedo, da njihovi otroci ne bodo proti njihovi volji podvrženi različnim družbenim eksperimentom.
Ni dvoma, da je bil čas, ki je klical po prihodu teh karizem, zahteven čas. Vendar naš čas ni prav nič manj zahteven, ampak morda celo bolj. Takrat je bilo zelo jasno, kaj ljudje potrebujejo in je karizma po Božjem navdihu in po delovanju Svetega Duha dajala zelo neposreden odgovor na njihove potrebe. Danes se zdi, da je za vse poskrbljeno in tudi to je lahko eden od razlogov, da dobimo občutek, da karizme v tem okolju ne moremo več živeti. Vendar ista karizma v našem okolju dobesedno rešuje življenja, je varuhinja človekovega dostojanstva in zaščita človekove temeljne identitete, njegove bogopodobnosti v temeljnih razsežnostih njegovega bitja.
Nakazal sem samo nekaj področij, na katerih so vaše karizme, drage redovnice in redovniki, tudi danes nadvse aktualne. Prepričan sem, da bi tudi za druge karizme lahko ugotovili podobno potrebnost v času, ki nam je podarjen.
Zato se vam zahvaljujem, da v naši domovini in v naši Cerkvi živite svoje karizme. Prosim vas, da jih živite predano in velikodušno. Nekako v duhu osnovne misli današnjega dneva posvečenega življenja: Izroči svojo pot Gospodu.
Kaj pa to pravzaprav pomeni? V odlomku iz Lukovega evangelija smo slišali, da sta Jožef in Marija Jezusa prinesla v tempelj, da bi ga po predpisih postave postavila pred Gospoda, kajti vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu.
Zato je zelo na mestu poimenovanje današnjega praznika: Jezusovo darovanje v templju. Postava je velevala, da je prvorojenca treba odkupiti. Za odkupitev prvorojenca je Mojzesova postava predpisovala dar pet srebrnih šeklov. Precej velik denar. Vendar evangelij tega denarja ne omenja. Kajti v tempelj ni prišel nekdo, ki bi ga bilo treba odkupiti. Jezus je prišel v tempelj kot tisti, ki je prišel v hišo svojega Očeta, kakor je kot dvanajstleten povedal svojima presenečenima staršema Mariji in Jožefu. Še več, v tempelj je prišel nekdo, ki je novi tempelj; tempelj, ki ni narejen z rokami. V tempelj je prišlo Jagnje, ki se bo v popolni ljubezni darovalo v spravo za vse ljudi.
Od Jezusovega prvega prihoda v tempelj, pa do izpolnitve njegove daritve na oltarju križa, se je Jezus kot duhovnik in kot dar vedno bolj spreminjal v spravno daritev Očetu. Na svet in tudi v tempelj je prišel zaradi tega, zato je razumljivo, da ni bil odkupljen, saj je on sam postal odkupnina za mnoge. Ko je bil povišan z zemlje, je vse pritegnil k sebi.
Dragi bratje in sestre. Jezus se je daroval v templju. Tudi naše redovne zaobljube, predvsem pa dosledno življenje po njih, je oblika našega ostajanja v templju in našega darovanja.
Ko se danes Bogu zahvaljujemo za dar posvečenega življenja in ko se vam Cerkev zahvaljuje, da njeno življenje in poslanstvo bogatite s svojo posvečenostjo, naj vsem nam danes postavim vprašanje: Kako je z mojo vsakdanjo daritvijo? Je zvesta in popolna? Se moje življenje použiva v daritvi, ali moje življenje postaja daritev? Ali pa morda v svojem življenju poiščem ali poskrbim za to, da imam vedno pri roki šekle ali pa grlice ali golobčke, da jih ponujam kot odkupitev namesto svoje daritve?
Ko je Abraham hotel darovati Izaka, je angel na gori zadržal njegovo roko in prekinil daritev, s katero je mislil, da bo izpolnil Božjo voljo.
Ko je Jezus na Kalvariji daroval sebe, ni bilo nikogar, ki bi zadržal žeblje in sulico, ampak je kelih daritve izpil do dna, do konca. In Oče ga je proslavil in mu dal ime, ki je nad vsa imena.
Drage sestre in bratje. Naj tudi v našem posvečenem življenju ne bo ničesar, kar bi zadrževalo našo daritev, da bi bila dosledna in dokončna. Ne vem, morda pa samo to manjka naši posvečenosti in verodostojnosti naših karizem. Doslednost in dokončnost.
Naj Gospod danes tudi vse nas in naše brate in sestre po naših skupnostih pridruži svoji daritvi, da bomo v življenju po karizmah naših redovnih ustanov današnjemu človeku prinašati pričevanje o njegovem dostojanstvu in o ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
