Dragi bratje in sestre!

V mesecu novembru obhajamo dve pomembni obletnici slovenskih literatov, dve stoletnici rojstva.

Pojutrišnjem bo minilo sto let, odkar se je 29. novembra 1921 v Kamniku rodil France Balantič, po mnenju nekaterih strokovnjakov najboljši slovenski sonetist. 24. novembra pa je minilo oseminsedemdeset let od njegove prezgodnje smrti, ko je v partizanskem napadu na Grahovo pri Cerknici »v ognjenih zubljih, ki so upepelili Krajčevo hišo, v kateri so se zadrževali domobranci, med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik France Balantič« (France Pibernik).

Točno deset dni prej, 19. novembra 1921 pa je bil v Mariboru rojen slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in esejist Zorko Simčič. Mož, ki je ustvarjalno zaznamoval kulturno snovanje naših izseljencev v Argentini, ki pa se je po osamosvojitvi Slovenije leta 1994 vrnil v Slovenijo in v enem od intervjujev za Družino povedal, da je »ves čas čutil nekako dolžnost priti, čeprav je bilo tvegano. Moja dva brata sta mrtva, mrtva je vrsta prijateljev, še dandanes jih nekateri obsojajo za izdajalce. Oni ne morejo govoriti, jaz pa skušam tudi v domovini pričati za resnico.« Misel je zaključil s čudovitim stavkom pesnika Menarta: »Boli povsod, a naj boli doma.«

Ne vem, ali sta se Balantič in Simčič kdaj srečala. Bilo bi povsem mogoče, celo zelo verjetno, saj sta si bila praktično po študiju zelo blizu: Balantič je študiral slavistiko, Simčič pa je bil, kakor je v zapisih, študent filozofske fakultete. Oba pa seveda študenta v Ljubljani.

Dve življenji mladih, nadarjenih ljudi, rojenih kmalu po strahotni moriji prve svetovne vojne, ki jo je papež Benedikt XV. označil za grozno klavnico in nekoristno morijo. V sebi sta nosila spomine svojih staršev, ki jih je ta čas brez dvoma zaznamoval z grozo strahu in smrti. Tako da Balantičev verz v ognju groze plapolam, s katerim je Tine Debeljak naslovil prvo zbirko Balantičevih pesmi, ki je izšla leta 1944, ne pomeni samo slutnje ognjene smrti, ampak je bilo tudi doživljanje groze časa, v katerega je bil rojen in v katerem je živel. Dve življenji, ki sta bili po »prijetnosti mladosti«, kakor poje Gaudeamus, vrženi v pobesneli čas, ki je daleč presegel Prešernovo ustvarjalno domišljijo v Uvodu v Krst pri Savici, kjer pravi, da »Slovenec že mori Slovenca, brata - kako strašna slepota je človeka.«

To je bil čas, o kakršnem govori Božja beseda prve adventne nedelje. Jezus je o tem času povedal: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale« (Lk 21,25-26).

V tem času je Balantič dozorel v svojem pesniškem izrazu. Neizprosno iskreno je v svojih pesmih razodeval samega sebe. Nič ni skrival. Ne časa, ko ga je, »norca, motil vsak vrisk krvi, vabljiv oči sijaj.« Ko je življenje doživljal kot »zublje nad prepadom«. Pa tudi ne svojega globokega zaupanja v Božjo bližino, v Kristusovo naklonjenost, v usmiljenje in odpuščanje: »Pomagaj, Kristus, mi, da bom krotil bolest po zemlji … In to te prosim še, da odpustiš, da metal blato sem v srca izvir … a Ti življenje si, svoboda, mir, in vem, da vsakemu se rad deliš.« »In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.«

V prvem verzu prvega soneta nedokončanega sonetnega venca prosi, da bi njegova beseda postala molitev. V poeziji je čutil svojo poklicanost in poslanstvo. »S poljubim težkim snubiš me povsod … ukaz Tvoj v krvi k petju me priganja.« A dar besede ne sme ostati samo beseda. Beseda mora zoreti v molitev. Brez tega kakovostnega dviga mojster besede ostaja »samo ubog hudič.« Zato prosi: »V molitev naj se razboli beseda.«

Skozi svoje študentsko življenje se je prebijal s težavo. Še težje zato, ker je živel v Ljubljani, ki je bila pod italijansko okupacijo, Kamnik pa pod nemško, zato so bili stiki z domačimi še težji. Pretresljiv je zapis sestre Tilke, kako sta šli z mamo takoj po končani vojni na Francetovo stanovanje v Ljubljano. Njegove stvari sta našli v drvarnici, kamor jih je spravila gospodinja: »nekaj njegovih oblačil, razmetanih, nekdo je brskal po njih, … škatlico z njegovo birmansko uro brez verižice, ki je bila odtrgana, in orglice, ki jih je prav tako dobil za birmo. Na drugem kupu so bili ostanki njegovih knjig …«

A France je bil vendarle bogat: »samo srce imam od vseh stvari, srce je sadež, ki diši, diši,« pravi v magistralnem sonetu nedokončanega venca. Srce, ki je polno Božjega vriskanja. In brez tega vriskanja bi bil berač: »Berač bi bil brez tvojega vriskanja.« Po tem Božjem vriskanju v srcu pa je postal »tkanina revna, raztrgan prt,« ki naj ga Gospod položi »čez mrzli prag svetišča,« ga razgrne »prek svojega dvorišča«, da bodo čezenj k Bogu hodili ljudje. Tako je spet postal »vitki vrč za Božjo kri.«

Njegova dediščina pa ni bila samo skromna škatla, ki sta jo mama in sestra Tilka vzeli iz drvarnice. Njegova dediščina je bil tudi »molk s prstjo zasutih ust.« Spregovoriti je smel samo v tujini, najprej med begunci v taboriščih, potem pa tudi med zdomci v Argentini in drugod. Doma celo zbirka Balantičevih pesmi, ki je bila natisnjena leta 1966, ni šla na knjižne police in med bralce, pač pa je bila po ukazu partijskega vodstva celotna naklada poslana v uničenje. »Molk s prstjo zasutih ust.«

Obtožili so ga tudi kot izdajalca in še danes o njem pišejo kot o zločincu. Ker je spoznal zlaganost Osvobodilne fronte, zlasti v taborišču v Gonarsu, se je pridružil svojemu prijatelju Francetu Kremžarju in vaškim stražarjem v Grahovem pri Cerknici, kjer je opravljal službo pisarja. France Pibernik pravi, da »naj bi opravljal samo pisarniška opravila.« To potrjuje tudi Balantič sam, saj v pismu domačim 22. marca 1943 iz Grahovega pravi: »Tu sem uradnik.« Ko je Anton Drobnič leta 1943 v začetku novembra skupaj z bratom šel v Ljubljano, da bi nadaljeval šolanje, sta v Grahovem srečala tudi Balantiča. »Z bratom sva šla v pisarno, kjer je za mizo sedel Balantič, mlad fant z baretko in v uniformi vaške straže … dal nam je dovolilnice, da gremo lahko naprej, povedal, kje se moramo javiti v Cerknici in tako naprej« (Mož neuklonljivih ramen, 55). Prisluhnimo besedam, ki jih je o Balantiču zapisal njegov študijski kolega Mirko Mahnič, ko ga je vzel v bran pred napadi: »Zakaj sem vse to zapisal? Zato, ker sem videl in poznal pravega pesnika – Franceta Balantiča, ki pa je bil čisto drugačen. Tih, skromen in dober, siromašen in boječ v svojem sivem hubertusu, vdan in prijateljski in razumevajoč, ker je poznal bolečine iskanja in krščanske težnje. Že na steklih njegovih naočnikov se je nabralo toliko njegove ljubezni, ki pa jo je pomnožila še vsa ona naših genijev iz preteklih dob« (Balantič, Zbrano delo, 254)

Nazadnje so razdejali še grob, v katerem je bil pokopan on in njegovi mrtvi tovariši. To je bil čas, za katerega bi veljal Balantičev verz: »Takrat ni treba kruha in ne cvetja, samo grobov naj izprosijo roke.«

Dve misli me prevzemata za zaključek. Najprej, kako neizmerno je bil oropan naš narod v divjanju in zločinih revolucije. Koliko pesnikov, pisateljev, inženirjev, gospodarstvenikov, politikov, kmetov, znanstvenikov, profesorjev je takrat moralo umreti, ker so se revolucionarji bali njihovih sposobnosti. Te praznine ne bo mogel nihče zapolniti. Ostala bo v naši narodni zgodovini.

Potem pa me prevzema velika hvaležnost, ker je Bog dal, da ti mladi ljudje, ki so bili posekani v prvih popkih njihovega genija, govorijo še po sto letih. Jasno in čisto. Brez dvoumnih besed, saj so iz Boga, ki je Resnica, živeli resnico. In postajali bogati. Prav ima pesnik Balantič: »Bogat sem, kakor tihi glas piščali.« Bogat, ker je dovolil, da je Mojster ustvarjal njegove melodije. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit