Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob 100-letnici prihoda Antona Vovka v Metliko

Spoštovani gospod župnik Primož, dragi kaplan Jakob in vsi dragi bratje duhovniki, spoštovane sestre redovnice, dragi ministranti, pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre.

Predvčerajšnjim je minilo sto let, odkar je službo drugega kaplana pri vas v Metliki nastopil mladi duhovnik Anton Vovk, doma iz Breznice na Gorenjskem. Dobra dva meseca prej, na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1923 ga je v ljubljanski stolnici v duhovnika posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič. Dekret, ki ga je novomašnik dobil, je škof Anton Bonaventura podpisal 10. avgusta. Službo v Metliki je moral nastopiti 1. septembra 1923.

Mladi kaplan je Belokranjce osvojil že s svojo vedro naravo. Poučeval je verouk v Mestni šoli v Metliki ter na šolah na Božakovem in v Drašičih. Veljal je za odličnega pridigarja, spovednika in organizatorja. Veliko skrb je posvečal zlasti bolnikom in mladim.

Ker smo na začetku novega šolskega leta, nam je delovanje takratnega vašega kaplana Antona Vovka vsem povabilo k razmisleku in spodbuda za delovanje. Na kak način je Anton Vovk postal tako dober pridigar. Gotovo mu je bil dar besede in čut za jezik položen že v zibelko in ga je pil z materinim mlekom. Rojen je bil namreč sto let za svojim starim stricem, Francetom

Prešernom, v isti hiši in tudi v isti rodovini. Njegova stara mama Mina je bila pesnikova sestra.

Vendar pa zgolj dar, samo geni niso dovolj. Za Vovka je znano, da se je že kot bogoslovec zelo vestno pripravljal na duhovniško delovanje. V ta namen se je v času teološkega študija pripravljal tudi na pridiganje. Skrbno je delal zapiske in načrtno zbiral gradivo za pridige. Nadarjenost, združena s temeljitimi pripravami je dajala odlične sadove. Vovk je znal nagovoriti ljudi, znal se je približati njihovemu srcu in zato so ga sprejemali za svojega.

Ko je bil leta 1926 prestavljen v Tržič, je župnik p. Gregorij Cerar v župnijsko kroniko zapisal: »Odšel je na splošno žalost g. kaplan Anton Vovk. Prestavljen je bil v Tržič na Gorenjskem. Bil je vsestransko izvrsten duhovnik in splošno priljubljen. Fantovsko kongregacijo je tako visoko povzdignil, da ima do 90 udov. «

Odlično pohvalo mu je dal tudi prior slovenske province Križniškega reda p. Valerijan Učakar, ki se mu je v osebnem pismu z dne 14. septembra, ko je bil Vovk že v Tržiču, zahvalil z besedami: »Prijetna dolžnost mi veleva, da se Vam, gospod kaplan, prav iskreno zahvalim za Vaše vsestransko, zgledno in požrtvovalno dušnopastirsko delo v dobi triletnega službovanja na naši inkorporirani župniji metliški. - Ljubi Jezus, pastor optimus, je Vaše delo

zanj blagoslovil, vsa župnija to delo priznava in ceni ter ga bo težko pogrešala. - Prisrčno želim, da bi povsod, kjer boste v prihodnje vršili svojo duhovniško službo, zapuščali take sledove in spomine, kakor v Metliki.« (France Dolinar, Ljubljanski škofje, 423-424).

Mislim, da lahko rečemo, da so se besede oziroma želje križniškega priorja izpolnile. Vovk je »sledi in spomine«, s kakršnimi je zaznamoval Metliko, puščal tudi drugod. Najprej v Tržiču, kamor je bil leta 1926 prestavljen najprej za kaplana, leta 1928 pa je v Tržiču postal župnik. Še bolj pa je »sledi in spomine« pustil v službah, ki jih je opravljal v Ljubljani od leta 1940, ko je postal stolni kanonik, pa do svoje smrti. Bil je rektor semenišča, generalni vikar ljubljanske škofije, leta 1946 je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa; ker je bil škof ordinarij Gregorij Rožman odsoten iz škofije, je škofijo dejansko upravljal škof Vovk kot apostolski administrator. Ko je Rožman leta 1959 umrl, je bil škof Vovk imenovan za ljubljanskega škofa ordinarija.

Najtežji dogodek njegovega življenja je bil zažig v Novem mestu 20. januarja 1952. Šel je v Stopiče, da bi blagoslovil obnovljene orgle. Pa so ga polili z bencinom in zažgali. Škof je bil močno opečen in le njegovi prisebnosti se lahko zahvalimo, da ni umrl. Njegovo suknjo so potem tako imenovani preiskovalci vzeli, da bi opravili analizo. Ko je pozneje sukno zahteval nazaj, je od Zdenka Roterja, glavnega preiskovalca, dobil odgovor, da so suknjo dali v tako hudo analizo, da ni od nje ostalo nič. Pa tudi »zažigalcu« se ni zgodilo nič. Škof Vovk pa je od takrat naprej kot spomin in opomin na ta dogodek nosil na vratu in obrazu brazgotino po opeklini.

Vse to ga ni zlomilo, je pa načelo njegovo zdravje. Psihično in fizično mučenje je na njem pustilo sledi. Zbolel je in zaradi vsega trpljenja veliko prezgodaj umrl 7. julija 1963. Tako se letos hvaležno spominjamo tudi šestdesetletnice njegove smrti.

Njegov duh pa je ostal močan in njegov lik pred verniki in tudi pred nasprotniki svetal in neokrnjen. France Bučar je ob izidu Vovkovih zapisov o preiskavah in zaslišanjih zapisal: »Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi osebni zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik.«

Verjamem, da nas je teh nekaj podatkov o življenju in krščanskem pričevanju škofa Vovka spomnilo na besede iz današnjega prvega berila, besede preroka Jeremija, in na besede iz evangelija, v katerih je Jezus napovedal svoje trpljenje in smrt, pa tudi vstajenje.

Jeremija je sledil Božjemu klicu in postal prerok. Bog mu je namenil, da bo ruval in podiral, uničeval in rušil, da bo zidal in sadil. Ko je Jeremija zaradi mladosti zdvomil nad svojim poslanstvom, mu je Bog dejal: »Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem.« Vrh tega se je Gospod dotaknil njegovih ust in mu dejal: »Glej, svoje besede polagam v tvoja usta.«

Kako je mogoče, da nekdo, ki zvesto izpolnjuje Božja naročila, ki govori besede, ki mu jih Bog polaga v usta, ki ima, kakor je zase rekel Jezus, za jed izpolnjevanje Očetove volje, doživlja nasprotovanje, preganjanje in celo smrt? Ali je to znamenje, da se Bog odmakne od svojih in jih prepusti sovražnikom? To so stvari, ki jih človeška pamet ne more razumeti in sprejeti, zato ravna tako kakor Peter: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!«

A če smo dosledni, se to ne bo dogajalo, če bo Božja beseda v ustih njegovih umolknila, če jo bodo zatajili? Če bi Jeremija utihnil, če bi Jezus utihnil, če bi Vovk utihnil, ne bi bili deležni preganjanja in nasilja? Kajti zlo noče slišati, da je zlo, krivica noče slišati, da je krivica, tiran noče slišati, da je tiran.

Nam se žal včasih zgodi, da se ustrašimo nasprotovanja, se umaknemo, da resnico zadržimo zase, ali pa celo začnemo tuliti z volkovi. Verjamemo, da nam bo prizaneseno, da ne bomo deležni trpljenja. Skrijemo se in čakamo na boljše čase. A boljši časi, časi pravičnosti in poštenja lahko pridejo samo tako, da ostajajo ljudje, ki ne dovolijo, da bi zlo in krivica usmerjala njihove besede in dejanja. Samo po pokončnih, pravičnih in poštenih ljudeh pridejo

boljši časi. Samo tako nastaja pravičnejši svet. Če bi Jeremija utihnil, ne bi bil več Gospodov prerok; če bi Jezus utihnil, ne bi bil več odrešenik človeštva; če bi Vovk utihnil, ne bi bil več tisti, ki je postavljal temelj za samostojno Slovenijo, kot je zapisal Bučar, predvsem pa ne bi postal Božji služabnik.

Dragi bratje in sestre. Hvaležnost in spominjanje na Vovkovo delovanje med vašimi predniki naj bo za nas spodbuda in odločitev, da se mu bomo priporočali za zvestobo in pokončnost. Tudi današnji čas potrebuje ljudi, ki govorijo Božje besede in zlu rečejo odločen ne. Pri tem pa je treba zaupati v Gospoda, kakor je v svojem škofovskem geslu in v življenju v Gospoda zaupal nadškof Anton Vovk. Amen.

 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit