Dragi bratje in sestre. Po veliki soboti, v kateri smo častili Jezusa v grobu, v Božjem grobu – kako čudna je pravzaprav ta beseda – nas je nocoj bogoslužje Cerkve povabilo k obhajanju velikonočnega bdenja. Obhajamo velikonočno vigilijo, za katero je sv. Avguštin v svojem govoru rekel, da je „mati vseh vigilij“.
To je noč bedenja za Gospoda. To je noč, v kateri ne dovolimo, da bi nas tema preplavila, da bi nas prekrila, da bi nas posrkala vase, ampak slišimo Jezusovo povabilo: „Ostanite tukaj in bedite z menoj!“ (Mt 26,38). Pa tudi njegovo svarilo: „Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno“ (Mt 26,41).
Ne gre za noč, v kateri ne sebi in ne drugim ne dokazujemo svojih moči in ne svoje pripravljenosti premagati temo in spanec. Za nobeno dokazovanje ne gre. Pač pa želimo v tej milostni noči, kakor smo slišali v hvalnici velikonočni sveči, ob Božji besedi tudi mi prepotovati zgodovino poti, ki jo je Bog hodil in jo hodi s človekom.
V pripovedi o stvarjenju beremo opis zemlje, ki je bila pusta in prazna; tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami. In v to temo nad globinami je Bog rekel: „'Bodi svetloba.' In nastala je svetloba. In Bog je videl, da je svetloba dobra.“
Koliko nam teh nekaj besed z začetka poročila o stvarjenju pove o Bogu. Prva beseda, ki jo Bog spregovori v Svetem pismu, je svetloba: Bodi svetloba. Kako ne bi pomislili na besede apostola Janeza v njegovem Prvem pismu, kjer govori o oznanilu, ki so ga učenci slišali od Jezusa: „Bog je luč in nobene teme ni v njem“ (1 Jn 1,5).
Kaj pa je prva beseda, ki jo v Svetem pismu spregovori Adam? „Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril“ (1 Mz 3,10). Zbal sem se in sem se skril. Stvarstvo, ki ga je Bog podaril človeku, je bilo sama luč, sama svetloba, en sam velik poldan, resnični rajski vrt, človek pa odpre ušesa in srce za hudičeve besede. In luč je ugasnila, vrt se je oddaljil in človek je bil potopljen v temo in bojazen, v strah. Kakor je tako lepo povedal evangelist Janez v uvodu v svoj evangelij, kjer sicer pravi o Jezusu Kristusu, Božji besedi, v kateri „je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela“ (Jn 1,4-5).
To luč nocoj med nami predstavlja velikonočna sveča, ki naj to noč razsvetljuje brez pojemanja in naj se prelije v nebeško svetlobo. Njene pramene naj najde zvezda danica. Tista danica, ki nikoli ne zaide, Kristus, ki se je vrnil od mrtvih, jasno zasvetil človeškemu rodu in živi in kraljuje vekomaj.
Ob njenem plamenu smo tudi mi prižgali svoje plamene, dragi bratje in sestre. Pa ne samo plamenov svečk, ki so se poigravali pred našimi očmi, ko smo poslušali napev hvalnice velikonočni sveči. Ne. V moči življenja Jezusa Kristusa, ki se je vrnil od mrtvih, smo pred časom prižgali tudi plamene svojega Božjega življenja, svojega Božjega otroštva. Nocoj bomo med krstnim bogoslužjem blagoslovili krstno vodo in potem obnovili svoje krstne obljube. Kako močno mora v teh trenutkih v nas živeti želja, da bi ta plamen, plamen moje vere, plamen Božjega življenja v meni, ne zadušila nobena tema, ampak da bi ta plamen vedno znova gorel v svetlobi zvezde danice, Jezusa Kristusa.
Kakor so vode morja Izraelcem, ki so bežali iz Egipta, odprle pot v prostost, v svobodo in zaustavile Egipčane, ki so drveli za njimi, da bi jih obdržali v suženjstvu, tako je tudi krstna voda v vsakem od nas odprla pot v življenje povezanosti z Bogom. Po krstni vodi smo postali otroci dobrega Boga, ki želi, da bi živeli v svetlobi in miru. Tudi mi vedno znova doživljamo divjanje nasprotnih sil, ki nas hočejo vkleniti v verige greha, v temo odpada od Boga. Te besede zvenijo trdo in se zdi, da je v našem življenju drugače. A če se spomnimo pogovora v raju, običajno ne gre za besede, ki bi nas takoj prestrašile. Satan ni neumen. Spregovori besede, ki našo pozornost odvrnejo od Boga in v naše srce vnesejo željo po nečem, kar mislimo, da pogrešamo. In ne da bi se zavedali, stopimo na pot teme. Če bodo naše oči uperjene v svetlobo vstalega Kristusa, bomo zmogli reči ne vsaki skušnjavi, bomo postali gluhi za vsako besedo, ki bi nas odvračala od Njega in bomo Gospodu vedno znova peli pesem, kakor so je peli Izraelci ob prehodu peko morja: „Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen!“ Naše življenje mu bo prepevalo eno samo „alelujo“, saj od veselja ne bomo mogli molčati.
Ko je Bog Izraelce pripeljal v obljubljeno deželo, jih je nehal hraniti z mano, ki jih je preživljala v puščavi, ker so lahko jedli od sadov dežele. Vendar Bog ve, da so sadovi dežele lahko obilni in izdatni, vendar človeku ne morejo dati moči, da bi ostajal zvest, da bi ga ljubil in da bi mu služil. Več ko je sadov dežele in bolj ko so slastni, prej srce pozabi na Stvarnika in se neha zahvaljevati. Zato nam je Jezus, ki je „prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju“ (Jn 10,10), obljubil, da nas ne bo „zapustil sirot“, ampak bo ostal z nami „vse dni do konca sveta“ (Mt 28,20). Z nami ostaja tako, da nam samega sebe daje v jed in pijačo. Tudi nam se bo nocoj izročil v jed, da bi mogli obljube, ki jih bomo obnovili med krstnim bogoslužjem, tudi izpolniti v svojem vsakdanjem življenju.
In takšni, ustvarjeni za svetlobo in z izkustvom teme, umiti v krstni vodi in vedno znova zaprašeni od padcev, nasičeni s kruhom iz nebes in hrepeneči po sadovih zemlje, bomo ugledali svitanje novega dneva. V njem bomo sicer krhki sami v sebi, močni pa v Kristusu, ki se je vrnil od mrtvih, poslani, da postanemo oznanjevalci njegovega vstajenja.
Bratje in sestre, koliko jih je, ki so brez upanja, ki ne verjamejo v prihodnost, ki ne verjamejo več v ljubezen. Kakor apostoli, ki so bili zaprti v dvorani zadnje večerje. Vsi ti potrebujejo nas, naše doživetje Jezusovega vstajenja, naše življenje iz njegove ljubezni, da jih bomo povabili, naj tudi oni vstanejo in ga bodo videli. V tem poslanstvu bomo deležni čudovite skrivnosti: ko ga bomo oznanjali drugim, ga bomo tudi sami srečevali in bomo deležni njegovega pozdrava.
Dragi bratje in sestre, veselo veliko noč. Kristus je vstal! Kristus živi! Aleluja!
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
