Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovani pevci in glasbeniki, spoštovani prijatelji profesorja Jožeta Trošta, dragi romarji k Svetogorski Materi Božji.

Na Sveti Gori smo se zbrali, da bi se Bogu zahvalili za življenje in darove profesorja Jožeta Trošta. Lansko leto, 12. maja, je prof. Trošt obhajal osemdesetletnico svojega življenja. Za jubilej, za katerega Sveto pismo pravi, da je znamenje, da smo krepki, ste njegovi študentje in prijatelji pripravljali slavnostni koncert, s katerim bi počastili profesorjevo praznovanje in mu izkazali hvaležnost. 

Vemo, da je epidemija koronavirusa preprečila to praznovanje, prav tako pa se ni ozirala na prestavljen slavnostni koncert na jesenski čas. Hvaležnosti gospodu profesorju ni bilo nič manj in njegovo praznovanje osemdesetletnice nič manj praznično, žal pa je manjkala tista pika na i, slavnostni koncert, kakršen je vreden glasbenika in skladatelja, kakršen je prof. Jože Trošt.

Zdi se, da smo tudi letos ujeli zadnji trenutek, saj korona še vedno neizprosno jemlje svoj davek, pri tem pa ji žal s svojo nespametjo še pomagamo. Zato naj bo današnja sveta maša in naša molitev tudi prošnja za zdravo pamet našega naroda. Naj Gospod po svojem Svetem Duhu razsvetli vse ljudi, da bodo videli, kaj jim je v resnično dobro. Naj ne bo tako, kakor je bilo z Jeruzalemom, nad katerim se je Jezus zjokal in zanj rekel: »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem … ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja« (Lk 19,42.44).

»Prof. Jože Trošt je več desetletij budno spremljal razvoj cerkvene glasbe po vsej Sloveniji, še posebej pa v Škofiji Koper, iz katere izhaja. Dirigiral je na številnih festivalih, revijah cerkvenih pevskih zborov, spodbujal tudi rojake v zamejstvu, da so s svojim lepim petjem krasili cerkveno bogoslužje. Velik poudarek je dajal šolanju organistov in zborovodij na Orglarski šoli v Ljubljani, ki prav letos obhaja svoj 50. jubilej. Prav zato smo se odločili, da na Sveti Gori njemu, Svetogorski Mariji, domovini in vsem Slovencem na čast zapojemo vsi, ki jim je profesor Jože Trošt tolikokrat svetoval, jih učil in jim dirigiral,« je zapisala prof. Damjana Božič – Močnik v vabilu na današnje praznovanje. Ob tem se tudi njej lepo zahvaljujem za energijo, s katero je pripravljala današnje slavje, kakor tudi ganljivo pozornost, s katero spremlja prof. Trošta.

Sveta Gora je zelo primeren kraj za današnje praznovanje. Najprej zaradi tega, ker je Svetogorska Marija globoko zapisana v srce prof. Trošta – tako kakor v srce slehernega Primorca, ki Sveto Goro doživlja kot znamenje narodne trdoživosti in življenjske moči. Na pročelju bazilike beremo napis: »Ego autem steti in Monte sicut prius – jaz pa stojim na gori kakor prej.« Porušena je vedno znova vstala iz ruševin. Pregnana se je vedno znova vrnila na svoj oltar na Sveti Gori, da so Primorci lahko romali k njej, se pri njej izjokali in dobili tolažbo. Tudi prof. Trošt večkrat poroma k Mariji na Sveto Goro. Sedaj na čisto poseben način. Ko z obiskovalci odide na sprehod po Šempetru, jih vedno vodi na mesto, od koder se najlepše vidi Sveta Gora. On je tam, v Šempetru, na vozičku, srce pa je pri Materi na Sveti Gori. Skrivnostna romanja zvestobe, ljubezni in ganljive pobožnosti, kakršne je sposoben samo Primorec, ki ljubi Sveto Goro in njeno Mater.

Potem pa je Sveta Gora tudi primeren kraj za praznovanje, ker je imel na Sveti Gori prof. Trošt pevske vaje za morda največji pevski zbor v zgodovini Primorske. Bilo je ob obisku papeža sv. Janeza Pavla II. leta 1996 v Sloveniji. Pevski zbori, ki so prepevali ob papeževem srečanju z mladimi na letališču v Postojni, so se zbrali na Sveti Gori in vadili. Bili so povsod: v ladji, na koru, v stranskih ladjah … Prof. Trošt pa je bil v glavni ladji, nekaj metrov od stopnic, ki vodijo v prezbiterij. Občudoval sem ga. Prizor je bil kot vzet iz slikovite strani Stare zaveze. Celoten prostor je bil njegov. Nobenega pevca ni spregledal. Nihče ni bil prikrajšan za njegovo navdušenje, za glasbeni zanos, ki je žarel iz njega in pritegoval ljudi, da so v resnici dali vse od sebe.

Z dogajanjem tistega dne se lepo ujemajo današnje besede apostola Pavla Rimljanom: »Prepričan sem o vas, moji bratje, tudi jaz sam, da ste že sami polni dobrote, napolnjeni z vsakršnim znanjem, zmožni tudi drug drugega opominjati« (Rim 15,14). Bazilika je bila polna pevcev, dobrih pevcev, med njimi veliko organistov in pevovodij, ki so bili sposobni, kakor je rekel Pavel, drug drugemu pomagati in se opominjati za dobro petje. Pa so zvesto sledili kretnjam prof. Trošta in njegovemu glasu.

Ob tem čudovitem prizoru mi je ostalo v spominu, da smo prof. Troštu pripravili mikrofon. Ker sem ga poznal, sem ga pred začetkom vprašal, če bo mikrofon sploh potreboval. Seveda je rekel, da ga bo potreboval. Kljub temu sem šel za glavni oltar in poslušal. Pretok energije med prof. Troštom in med pevci je bil tolikšen, da sem odšel v zakristijo in skoraj do konca zmanjšal jakost mikrofona. Nihče ni opazil, da ozvočenja ni več. Tudi prof. Trošt ne.

V evangeliju smo slišali Jezusovo pohvalo o krivičnem oskrbniku, ki je v spremenjenih razmerah našel način, kako poskrbeti zase, ker ga je bilo sram beračiti, kopati pa ni znal.

Prof. Trošt je to, kar mu je bilo zaupano v oskrbo, pomnožil in oplemenitil. Posebej pa je pomembno, da nikoli ni nič zadržal zase. Vse talente in vse znanje je prenašal na svoje učence, na študente teologije, ki jih je učil liturgičnega petja – tu je morda imel še najmanj uspeha in največ glasbenega trpljenja, saj smo bili bogoslovci dostikrat zelo omejenih pevskih sposobnosti – potem pa tudi na udeležence orglarske šole in na vse tiste, ki so bili prav po teh njegovih učencih deležni boljšega glasbenega znanja in s tem tudi lepšega petja na slovenskih korih. Talenti, ki jih je Bog dal prof. Troštu, so obrodili bogate sadove in so slavili Boga – v majhnih podružničnih cerkvah in na velikih korih. Vse v večjo slavo Božjo.

Na misel mi prihaja Jožko Harej, ki je dolga leta prihajal na kor svetogorske bazilike in igral pri sveti maši ob nedeljah in praznikih. Večkrat je povedal, da Bog človeku odpusti vsak greh, ne odpusti pa greha človeku, ki mu je dal glasbeni talent, ki mu je dal lep glas in dober posluh, pa tega ne uporabi za petje in s tem darom ne slavi Boga. Tega greha, tako je govoril Jožko, pa Bog ne odpusti. Ne gre za uradno teologijo, vendar pa pove, da moramo talente, ki so nam podarjeni, uporabiti in pomnožiti. Gospod prof. Jože Trošt je dar uporabljal zase, za svojo molitev k Bogu, in za druge,ki jih je učil in oblikoval v cerkvene organiste in pevovodje.

Naj Svetogorska Marija, ki je tolikokrat poslušala molitev in petje svojih Primorcev, tudi danes prisluhne naši hvaležnosti in našemu češčenju vsemogočnega Boga. Naj varuje in spremlja svojega častilca prof. Jožeta Trošta in vse tiste, ki po njegovih notah in naukih slavijo Boga. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit