Dragi bratje. Zbrali smo se v hiši, v kateri je velika večina izmed vas preživela leta svoje bogoslovske vzgoje in svojega teološkega študija. Hodniki in prostori te starodavne stavbe so vam domači, čeprav so bili verjetno v vseh teh letih deležni tudi nekaterih sprememb.
Navdaja nas hvaležnost za duhovništvo. Naša hvaležnost za dar duhovništva z leti postaja vedno večja, ker se vedno bolj zavedamo resničnosti Pavlovih besed Korinčanom, da imamo »ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7). Zato tudi vemo, koliko milosti potrebujemo, kako zelo potrebujemo Božjo bližino in pomoč. Samo v njem se naša prstenost ne razbije v črepinje, ki bi govorile o tem, da je nekoč to bila posoda. Zato se bomo pri tej sveti maši skupaj zahvalili za duhovništvo. Zahvalili se bomo tudi za duhovništvo drug drugega, saj duhovniki potrebujemo svoje brate duhovnike, da nam delijo zakramente; da v moči njihovega duhovništva dobimo odvezo za svoje grehe; da bomo v moči njihovega duhovništva po Božji dobroti prejeli zakramente za umirajoče.
Tudi sam se v imenu naše nadškofije in v imenu Cerkve zahvaljujem vsakemu izmed vas. Težko bi bilo našteti vse, kar ste kot duhovniki naredili za Božje ljudstvo tako doma kot tudi po svetu. Spomnimo se tudi tistih, ki jih ni tukaj. Nekatere je zadržala bolezen ali leta, drugi imajo druge razloge. Tudi nje pridružimo tej zahvalni daritvi, da bomo v resnici en sam zbor duhovnikov, ki slavi Očeta in se mu zahvaljuje po Jezusu Kristusu.
Lahko si predstavljam, da vam ti prostori govorijo, vsakemu pripovedujejo nekoliko drugačno zgodbo, v vsakem prebujajo nekoliko drugačne spomine, čeprav bi človek na prvi pogled pomislil, da so si vsi tako zelo podobni med seboj. Govorijo o sanjah in o pričakovanjih, ki ste jih nosili v sebi, zazrti v duhovništvo, ki ste ga gledali pred seboj. Govorijo o vedno večji suverenosti pri obvladovanju študijske snovi, pa vedno novem iskanju Božje bližine; duhovnik namreč ne moreš biti iz obvladanja teoloških traktatov, ampak moraš vedno bolj doživljati, kako si kot mladika neločljivo zraščen s trto, s Kristusom. Govorijo o prijateljstvih s kolegi bogoslovci, ki so se tkala ob skupni molitvi, skupni mizi, skupnih sprehodih in skupnih pogovorih. Utrjevali so jih skupni ideali, zazrtost v isto obzorje Božjega kraljestva, ki je vabilo in obljubljalo. Govorijo tudi o vprašanjih, o negotovosti, o doživljanju osebne krhkosti in občutka prevelike majhnosti za veličino klica in poslanstva.
Pred desetletji, najstarejši med vami pred šestdesetimi leti, ste po duhovniškem posvečenju skozi portal ljubljanskega semenišča odšli na župnije. Kajti kakor pravi Pismo Hebrejcem: „Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe“ (Heb 5,1). Med kamnitima Herkuloma ste odšli v Gospodov vinograd, kakor Herkula tudi vi polni navdušenja. Kdo se bo mogel ustavljati temu mladostnemu poletu, tej zagledanosti v Kristusa. Kako ne bi mogli s svojim pastoralnim delovanjem spreobrniti in predrugačiti tega vinograda, da bi rodil žlahtnejše sadove in da bi iz Božjih stiskalnic bolj bogato, bolj obilno teklo.
Zahvaljujem se vam, dragi bratje, za to navdušenost, za sanje, ki so hotele spreminjati svet. Mlad duhovnik mora sanjati. Njegovo srce mora prekipevati od prepričanja, da s Kristusom zmore vse, obenem pa tudi od pripravljenosti, da za Kristusa stori vse. Mlad duhovnik svoje prve duhovniške korake doživlja v smislu Jezusovih besed v današnjem evangeliju: »Ali morejo žalovati svatje, dokler je pri njih ženin?« (Mt 9,15). Mlad duhovnik mora biti prežet z veseljem Jezusove bližine, v kateri je zanj vse enako privlačno: svatba v galilejski Kani, čudež pomnožitve kruha, obuditev Lazarja in Kalvarija. Nič mu ni nemogoče.
A ko ste danes ponovno prihajali v to tristo let staro častitljivo stavbo semenišča, ste morebiti opazili, da sta Herkula ob vhodu nekoliko sklonjena; breme mogočnega portala ju je malo upognilo. Tudi vi, dragi bratje, ste prišli sem nekoliko upognjeni. Nekateri bolj, drugi manj. Pozna se vam, da ste skozi vsa ta leta nosili bremena, ki so vam jih prinašali ljudje. Nosili ste jih in jih prinašali pred Kristusa. Z vsakim bremenom, z vsakim grehom, z vsakim neuspehom ste bolj osebno doživljali, kako pomembno je, da slišimo Jezusovo besedo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).
Doživljali ste tudi tolažbo Jezusovega povabila: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,29). Skozi leta zvestobe ste spoznavali, da tudi prijeten jarem in lahko breme počasi krivita hrbet in človeka pripogibata k tlom, kakor je križ odrešenja Jezusa pripogibal k tlom, tako da je trikrat padel na tlak Jeruzalemskih ulic, ko se je vzpenjal v svojo uro, v kateri bo Sin človekov poveličan in Bog bo poveličan v njem (prim. Jn 13,31).
Duhovnik se na poti za Kristusom nauči tudi posta. Bodisi v doživljanju trenutkov, vendar so tudi trenutki včasih tudi dolgi, predolgi, v katerih se zdi, da se je Gospod umaknil, da ne govori več srcu, bodisi v sprejemanju svojega križa, za katerega je Jezus rekel, naj ga vsak dan vzamemo na svoje rame in hodimo za njim, če hočemo biti njegovi učenci (prim. Lk 14,27). Takrat utihnejo hvalospevi in pritrkavanje, močneje pa nas začnejo nagovarjati psalmi stiske: »Od konca zemlje kličem k tebi, ko moje srce upada; na skalo, ki je zame previsoka, me pelji« (Ps 61,3).
Dragi bratje jubilanti. Zahvaljujem se vam, da ste skozi vsa leta svojega duhovništva ostajali zvesti Jezusovemu povabilu: »Hodi za menoj!« Temu klicu so se tolikokrat pridruževala druga povabila, ponudbe sveta. Kakor vaš Učitelj in Gospod ste morali tudi vi vedno znova izbirati med ponudbami sveta in Očetovo voljo. Včasih je bila ta izbira preprosta, samoumevna; včasih je bila izbira težavna in zahtevna – brez odpovedi sebi ni šlo. Prosim vas, da tudi vnaprej živite in pričujete za to zvestobo. Ta zgled današnji svet, tudi vaši bratje duhovniki, tako mladi kot starejši, zelo potrebujemo.
Prosim pa vas tudi za molitev. Z leti duhovnikov apostolat molitve stopa vedno bolj v ospredje. Glavno orodje njegovega delovanja vedno bolj postane molek rožnega venca in goreče prošnje za Cerkev, za nove poklice, za brate duhovnike, za ves svet. Hvala vam, bratje, da z rožnim vencem vztrajate pred Bogom in molite za svoje ljudstvo.
Marija, Mati duhovnikov, uči nas izgovarjati: Zgodi se! Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
