Dragi bratje in sestre. Zbrani smo na potresni pobožnosti, ki je zaobljubljeni odgovor ljubljanskih vernikov na uničujoč potres, ki je na veliko noč leta 1895 močno prizadel Ljubljano in okolico. Zapisano je, da je območje največje škode segalo od Iga do Vodic. V Ljubljani je umrlo sedem ljudi, poškodovanih pa je bilo približno 10 % stavb in večino so jih pozneje porušili. 

Odgovor ljudi na nesrečo je bil v pogumni obnovi mesta in njegovega življenja. Do leta 1910 so zgradili več kot štiristo novih stavb, še več pa je bilo obnov in prezidav. 

Ljubljanski katoličani pa so na šibo potresa odgovorili še iz globine svoje vere. Glede na veliko škodo, ki jo je povzročil potres, so se zaobljubili, da bodo v zahvalo za Božje varstvo, ker je bilo malo žrtev, vsako leto za veliko noč obhajali »potresno« pobožnost: vsako veliko noč se bodo zbrali pri popoldanski pobožnosti z litanijami. Takratni ljubljanski škof Missia pa je ob tem v pastirskem pismu pozval vse verne Ljubljančane in Slovence, naj v zahvalo pozidajo cerkev v čast sv. Jožefu na Poljanah, kjer so jezuiti že začeli zidati svojo hišo. Tam naj bi tudi redno opravljali “potresno” pobožnost.

Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja virusa pa lani in tudi letos te pobožnosti nimamo v cerkvi sv. Jožefa, ampak v kapeli Svete Družine na nadškofiji. Tudi ta kapela je sad usodnega ljubljanskega potresa. Škof Jakob Missia je po potresu dal sezidati to kapelo in ob vhodna vrata dal naslikati tri protipotresne zavetnike: sv. Frančiška Borgia, sv. Aleša in sv. Emigdija. Vsebina pobožnosti pa ostaja ista. Prisluhnemo Božji besedi in zapojemo litanije, sledi pa blagoslov z Najsvetejšim. 

Letos potresno pobožnost opravljamo v letu, ki so ga zaznamovali potresi; potresi v naravi in potresi v družbi. Na četrto postno nedeljo, 22. marca, lani je močan potres prizadel Zagreb in okolico, čutili pa smo ga tudi v Sloveniji. Konec lanskega leta, 29. decembra, je potres spet rušil na Hrvaškem, tokrat v Petrinji in širše. Pri tem potresu je nastala škoda tudi na cerkvah in na nekaterih drugih objektih v Sloveniji, tako da je bila kakšna cerkev celo v nevarnosti, da se poruši.

Potresno pobožnost pa opravljamo tudi v letu, ko se je ves svet tresel zaradi pandemije koronavirusne bolezni. Lahko bi rekli, da je bilo to leto, ko so se odpirali grobovi. Kakor ob Jezusovi smrti, le da so se tokrat grobovi odpirali, da bi vanje položili tiste, ki bolezni niso zmogli in so umrli. Kako so drhtela srca in drgetale duše tistih, ki se niso mogli prav posloviti in so zaradi tega bolečino smrti doživljali še močneje, še bolj je skelela in še močneje so žalovali.

Koliko pretresov so v tem času doživljale družine, ki so bile nenadoma prisiljene začeti živeti drugače. Zaradi ukrepov se je tistih nekaj ur proti večeru, kot so bile običajno skupaj, raztegnilo na ves dan. V družinah, kjer so bili odnosi urejeni, je bil to blagoslovljen čas, čas rasti in krepitve medsebojne bližine, v družinah s težavami pa so stiske postajale večje, sobivanje bolj naporno, skoraj neznosno. Koliko hudih besed, koliko različnih vrst nasilja je v tem času stiskalo srca ljudi, predvsem najmlajših, otrok.

Potem pa je bilo še dogajanje v družbi. Skozi vse leto smo doživljali poskuse, da bi razmere, ki so bile zahtevne, za določena področja življenja in dela skrajno zahtevne, prerasle v splošno nezadovoljstvo, ki bi povzročilo potres v družbi, v katerem bi se zrušila vlada. Cepetali so na ulicah, cepetali so na trgih, cepetali so v medijih, da bi se to cepetanje le spremenilo v rušilno silo, ki bi povzročila propad. Ne morem, da ne bi pomislil na Prešerna: »Kako strašna slepota je človeka.«

Z vsemi temi stiskami in potresi sedaj prihajamo pred Gospoda z gorečo prošnjo, naj nas nauči gledati odrešenjsko zgodovino kot njegovo zvesto ostajanje z njegovim ljudstvom, z njegovimi preroki, z njegovimi učenci.

Naj nam Gospod pomaga, da bomo znali v vseh viharjih, v vseh potresih in v vseh ognjenih zubljih ohranjati pozorno srce. Tako nas dogajanje okoli nas ne bo pogoltnilo, ne bo nas preplavilo, da bi se v njem izgubili in utonili, ampak bomo vedno znali zaslišati Božji glas, ki govori šepetaje, in zaznali njegovo bližino, ki je blaga in nežna.

Naj nam Gospod pomaga, da bomo v vseh preizkušnjah in ujetostih vedno znova spoznali, da nas Bog osvobaja verig in okovov, da nam odpira vrata ječ in zaporov, da bi mogli postajati oznanjevalci njegove ljubezni in bi svoje ječarje spreminjali v njegove učence.

Naj Gospod po svojem trpljenju in smrti raztrga vsa zagrinjala v našem življenju, vse, kar nas ovira in nam onemogoča bližino z njim, ki je naše življenje in vstajenje. Naj odpira naše grobove, da bomo z njim vstajali v življenje, ki je njegov velikonočni dar. Ta dar delite z vsemi, ki jih boste srečali, danes in kadarkoli. Postanite njegove priče in ga oznanjajte vsemu stvarstvu. Želim vam blagoslovljeno veliko noč. 

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit