Dragi bratje in sestre. Nocojšnja sveta maša nas nagovarja z dvojno vsebino. Praznujemo namreč Jezusov vnebohod, obenem pa danes mineva 80 let od mučeniške smrti Božjega služabnika dr. Lamberta Ehrlicha.
Jezusov vnebohod je zelo star praznik, saj so ga obhajali vsaj že v 4. stol., še pred tem pa so ga obhajali skupaj z Jezusovim vstajenjem in binkoštnim praznikom, praznikom daru Svetega Duha.
Po poročilu Apostolskih del, ki so zgodovina prve Cerkve, je Jezus štirideset dni po veliki noči v svojih učencih prebujal in utrjeval vero v vstajenje. »Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu« (Apd 1,3).
Štirideset dni, štirideset let je v Svetem pismu pogosto uporabljen pojem. Štirideset let so Izraelci potovali skozi puščavo v obljubljeno deželo. Štirideset dni je bil na gori Mojzes, ko je dobil table postave. Štirideset dni je prerok Elija hodil do gore Horeb, kjer mu je bilo podarjeno razodetje čisto drugačnega Boga, kakor ga je prej branil na gori Karmel. Pa tudi Jezus se je na začetku svojega javnega delovanja po krstu v Jordanu postil štirideset dni v puščavi.
V vseh primerih ne gre toliko za čas, ampak bolj za proces. Skozi čas, ki je bil potreben, so vsi ti dozoreli bodisi za poslanstvo bodisi za izpolnitev obljube.
Tudi Jezusovi učenci so bili skozi štirideset dni deležni mnogih znamenj, s katerimi jim je dokazal, da živi. Pomagal jim je do vere, do tiste vere, ki jim bo pomagala, da ne bodo več odvisni od njegove fizične navzočnosti med njimi, pač pa bodo sposobni prepoznati druge načine Jezusovega ostajanja z njimi, da bodo v velikonočni veri jasno videli, kako Jezus izpolnjuje obljubo, da bo z njimi vse dni do konca sveta. V tem času so mogli začeti razumevati mnoge stvari, ki so jim ostajale zakrite. Jezus jim je večkrat skušal odpreti oči za nova obzorja, oni pa so ostajali zaprti v izraelsko kraljestvo. Še ko so hodili proti Oljski gori, kot smo slišali v evangeliju, so ga spraševali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« (Apd 1,6). Prav tako bi še naprej brez koristi gledali v nebo, če ne bi prišla dva moža v belih oblačilih – kot so ju srečali pri grobu in še prej na gori spremenitve – da bi jih spomnila, da edina pot, ki resnično vodi v nebo, nujno poteka po prašnih poteh zemlje.
To sta dve skušnjavi, ki stalno prežita na skupnost Cerkve. Najraje bi ostala zaprta v zakristijah, se omejila zgolj na svoje občestvo, na skupnost enako mislečih. Tam se kristjan počuti varnega. Tam ne doživlja izpostavljenosti ali celo nasprotovanja, ki ga je deležen, kadar se odpravi v svet in nese s seboj oznanilo Jezusovega evangelija. Tam mu ni treba utemeljevati svojih stališč in poslušati ugovorov. Tam se lahko predaja zrenju v nebo in zbeži pred resničnostjo, pred prahom zemeljskih poti, na katero ga po Svetem Duhu pošilja Jezus.
Kako jasno zveni Jezusova beseda učencem: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan bo vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi pa ste priče teh reči« (Lk 24,46-48).
Poslanstva oznanjevanja evangelija Jezus ni preložil na neko ustanovo, ki naj nadaljuje delo, ki ga je on sam začel. Jezus ni najel »oglasne agencije«, ki bi veselo oznanilo odrešenja v čim bolj sprejemljivi podobi posredovala ljudem. Hotel je, da njegovo sporočilo najprej prevzame tiste, ki jim je potem zaupal oznanjevanje. Nobenega pomena ni, če bi govorili iz interesnih razlogov. Sporočilo evangelija morajo zaživeti v globini, prevzeti jih mora do zadnjega vlakna bitja in misli, da bo njihovo oznanjevanje prepričljivo. Ne zaradi besed, ki jih govorijo in so lahko bolj ali manj sprejemljive, pač pa zaradi vrednot, ki jih živijo. Kajti tudi v tem primeru besede mičejo, zgledi pa vlečejo.
Gre za nalogo, ki močno presega človeške sposobnosti. Pri spolnjevanju poslanstva, ki nam ga zaupa Jezus, niso dovolj dobra volja in velike sposobnosti. Pomembno je, da pri uresničevanju tega poslanstva lahko računamo na njegovo moč in pomoč. Zato jim je tudi naročil: »Vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave« (Lk 24,49).
Z Jezusovo močjo in pomočjo so njegovi učenci ne samo vsem narodom oznanili evangelij, ampak so bili, »odeti v moč z višave«, pripravljeni dati tudi svoje življenje.
Ne samo v apostolskih časih in v času prvih krščanskih skupnosti, saj so razen Janeza vsi Jezusovi apostoli svoje oznanjevanje potrdili z zvestobo tudi za ceno življenja. Prvim pričam, kar grški izraz martys tudi pomeni, so sledili nešteti, možje in žene, ki so »pričevanje za nebeško kraljestvo, za katerega priča zastavi svoje zemeljsko življenje, da bi prišla v Kristusovo kraljestvo, ki ni od tega sveta« (D. Ocvirk).
Umiranje za Kristusa se še ni končalo. Mučenci za vero se danes štejejo v tisočih. Na različnih koncih sveta še vedno raje umorijo prinašalca veselega oznanila, da se tako izognejo soočenju s tem oznanilom. Pri tem bi rad dodal še nekaj. Za mučence navadno rečemo, da so darovali svoje življenje. Mislim, da izraz ni najbolj ustrezen. Velika večina mučencev je umrla zaradi tega, ker si niso pustili vzeti Kristusa. Običajno mučenci niso ničesar dali: ne prepričanja, ne življenja. Z veseljem bi oboje obdržali. Umrli so zaradi tega, ker jih drugače niso mogli utišati. In ker jim niso mogli vzeti ne vere ne ljubezni do Boga in do evangelija, so jim vzeli tisto, ker so jim lahko vzeli – to je življenje. Zato v vsakem mučeništvu vidimo ne samo neomajno zvestobo Jezusu Kristusu, ampak je zadaj, za vsakim mučeništvom tudi zločin.
Prav na današnji dan pred 80 leti je mučeništvo doživel Božji služabnik dr. Lambert Ehrlich. O njem smo danes že veliko slišali na simpoziju, ki sta ga organizirali Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Fakulteta za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu v Ljubljani. Organizatorjem in vsem sodelujočim na simpoziju se zahvaljujem.
Gre za dragoceno pobudo, ki poleg drugih – naj omenim izid knjige prof. dr. Janeza Juhanta – Lambert Ehrlich, prerok slovenskega naroda in postopek za razglasitev za mučenca – Božjega služabnika Lamberta Ehrlicha vrača v našo narodno zgodovino ter odstira in odstranjuje vse laži, s katerimi so umazali njegovo ime, da bi opravičili svoj zločin. Toda zločin ostane zločin, ne glede na to, s koliko nalepkami in lažmi prekrijemo njegovo zločinskost.
Zakaj je moral Ehrlich umreti? Ker je bil kristjan in duhovnik, ki ga ni bilo moč ne kupiti, ne ukloniti, ne prestrašiti. Zato je z velikim uspehom učil slovensko vseučiliško mladino ljubiti Boga in svoj narod. Ljudje so ga svarili pred nevarnostjo, saj so revolucionarji morili vse, ki bi jih lahko na kakršen koli način ovirali njihove apetite po absolutni oblasti. Neki vseučiliški profesor mu je svetoval, naj se umakne iz Ljubljane, saj je bilo po napadih podtalnega tiska na njegovo osebo pričakovati atentat. Ehrlich je odklonil, češ če se bomo vsi umaknili, kdo se bo pa še boril? »Na zadnjem binkoštnem zboru je večkrat ponovil: »Prosimo Svetega Duha za dar mučeništva!«
Nase je gledal kot Božje orodje, prenašal je težo, doživljal zapuščenost od ljudi in od Boga, obenem pa veroval v vstajenje človeka in naroda. Prisluhnimo njegovi molitvi: »Služil sem ti kot tvoje orodje, tvoj poslanec, tvoj pokorni sluga. Hotel sem v svetu prižgati Tvojo luč ali vsaj majhno luč, ki bi bila ob Tebi prižgana. Hotel sem polagati tvojim otrokom, ki sedijo v temi in mrazu, da bi se ogreli. Saj zoper to ne moreš biti, pa saj tudi nisi bil. Ti sam si me poklical in jaz nisem nastopil svojevoljno, ampak sem poslušal samo tvoj glas … Kljub temu mi nisi pomagal. Vse leži zdaj v ruševinah, ne samo to ali ono moje delo, ampak vse moje delo sploh, vse moje življenje je bilo zgrešeno. Moja vera, moja ljubezen, moj trud, ki sem ga zastavil za to, o čemer mi je reklo srce, da je Tebi ljubo, da je Tvoja volja in Tvoj izraz; vse je bilo zaman.« Vendar konča z upanjem: »Gospod, ali ne moreš moje prve ljubezni zopet zbuditi? Človek je ne more! Toda tvoja ljubezen ne more umreti.«
Odziv ljudi na njegovo smrt je bil presunljiv. Obstali so ob mrtvem profesorju in študentu Rojicu, prižigali so sveče, prinašali cvetje, robce namakali v mučeniško kri, predvsem pa molili rožne vence, profesorjevo najljubšo molitev, ki jo je vsak dan molil s svojimi fanti pred Križanim.
Ko je padel v prah Streliške ulice, je bila njegova pot končana, pričevanje izpolnjeno. Prosimo Svetega Duha, ki ga je Jezus obljubil učencem, naj navdihuje tudi nas, da svojega Gospoda in svoje vere vanj ne bomo skrivali. Jezusovo naročilo: vi ste priče teh reči, je danes namenjeno nam. V moči Duha in ob zgledu prof. Ehrlicha bodimo vredni svojega krščanskega imena. Čas, v katerem živimo, zelo potrebuje sporočilo o Božji ljubezni, naš narod pa potrebuje ljudi, ki ga bodo nesebično in zvesto ljubili. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
