Spoštovani bratje škofje, dragi duhovniki, diakona in bogoslovci, spoštovane sestre redovnice, dragi pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre.
„Dete nam je rojeno, sin nam je dan,“ pravi prerok Izaija. In nadaljuje: „oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.“ To so močne, mogočne besede. Pred nami zarisujejo nekoga z nesluteno veličino.
Besede, s katerimi apostol Pavel govoril o tej resničnosti v pismu učencu Titu, so drugačne, zelo drugačne: „Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi.“ Evangelist Luka pa pove, da je angel oznanil pastirjem veliko veselje. V Davidovem mestu se je rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. „In to vam bo v znamenje: „Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.“
Na eni strani imamo cesarja Avgusta, ki je bil v tistem času vladar Sredozemlja in njemu je bila podrejena tudi Palestina. Hotel je, da ga slavijo kot kneza miru in kot tistega, ki zagotavlja red in blaginjo. V današnjem odlomku se nam predstavlja v eni najbolj značilnih vlog nekega vladarja. Politično oblast v vseh časih zanima, kolikšno je število njihovih podrejenih, da bi od kar največ ljudi lahko zahtevali davke. Cesar Avgust je ukazal, naj se popiše ves svet, smo slišali evangelista Luka. Avgust ima tolikšno oblast, da se morajo vsi prebivalci njegovega cesarstva odpraviti na pot.
Na drugi strani pa imamo Jezusa, dete, povito v plenice in položeno v jasli. Pred njim ne trepeta nihče. Nobene oblasti nima, nobene moči, da bi ukazoval množicam in bi se te zganile. Ima pa ljubezen, tisto ljubezen, ki je Boga nagnila, da je Adamu in Evi, ki sta zaprla srce za Božjo besedo in raj spremenila v „solzno dolino“, dal obljubo, da bo zarod žene kači strl glavo. Njegova ljubezen je dovolj močna, da bo sprejela nase vse grehe človeštva, grehe čisto vseh ljudi, jih nesla na križ, in tudi na križu ne glede na vse ne bo nehala ljubiti. Ne, ne ukazuje množicam in jim nikoli ne bo ukazoval. On je tisti, ki ljubi množice a ne kot množice, ampak kot posameznika. Vsakogar ima rad.
Cel adventi čas smo ga pričakovali in poslušali povabila, naj bedimo, naj bomo pozorni, naj pripravljamo pot njemu, ki prihaja. Ne vem, kakšnega ste si predstavljali? V kakšni podobi ste ga pričakovali? Kaj bi moral izpolniti v vašem življenju? Na katera vprašanja bi moral odgovoriti? On pa je prišel kot otrok, ki bo rastel, ki bo potreboval vzgojo, za katerega bo treba skrbeti, ga varovati pred nevarnostmi, ki bi lahko ogrozile njegovo življenje. „Imel bo besede večnega življenja“, a prej ga bo potrebno naučiti govoriti. „Hodil bo iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse“, še prej pa ga bo potrebno naučiti hoditi. V večerih, skozi cele noči in tudi v ranih jutrih se bo v molitvi pogovarjal z Očetom, a še prej ga bo potrebno naučiti moliti. Angel je oznanil, da se je rodil Odrešenik. In vendar bo tega Odrešenika kmalu treba rešiti pred tistim, ki ga bo kakor Herod hotel umoriti.
Zato se mora nocoj naše pričakovanje odpreti drugačnemu načinu budnosti: postati moramo tisti, ki Jezusa varujejo in ga zavijajo v plenice skrbi in pozornosti. Jezus prihaja kot otrok, ki se ne vsiljuje nikomur, pač pa prosi za sprejetost in zaščito pred vsem, kar bi ga lahko odstranilo iz našega srca in naših dejanj, iz naših misli in iz naših odločitev; pa tudi pred tem, da bi ga preprosto odložili v prostor brezbrižnosti – se pravi v prostor „ne skrbeti zanj“.
Bog odrešenik prihaja kot otrok, potreben naše ljubezni, da bi nas na ta način rešil naše sebičnosti, naših grehov, ki se pogosto rodijo ravno zaradi tega, ker skrbimo samo sami zase, za svoje interese in za svoje koristi. Prihaja kot otrok, da bi nam dal možnost, da se začnemo učiti, kako ljubiti.
Bedeti pomeni čakati in čuvati. To sta glagola božiča, ker sta glagola srečanja, vsakega srečanja med ljudmi, pa tudi srečanja med Bogom in njegovim ljudstvom. Brez čakanja ne moremo doživeti pravega izkustva Boga, ker Bog preprosto ni naša posest. Takšni so maliki, pri katerih se slepimo, da jih imamo v posesti, v resnici pa imajo oni v posesti naša življenja in naša srca.
Živega Boga ne moremo posedovati, ampak ga lahko samo srečamo in mu dovolimo, da tudi on nas sreča; vsako pristno srečanje živi iz čakanja. Doživetje njega, pa naj bo še tako silovito in resnično, povzroči željo po novem srečanju, še bolj resničnem in bolj globokem.
Čakati je za ljudi našega časa zahteven proces. Nismo več navajeni, da setvi ne sledi neposredno žetev, ampak je treba čakati, da setev vzkali, zraste in dozori, preden jo lahko požanjejo in spravijo v žitnice. Nismo več navajeni počakati na kruh, ker je treba testo zamesiti, ga položiti v pripravljeno peč in potem čakati, da testo v peči postane kruh. Nismo več navajeni čakati še na toliko drugih stvari, ker preprosto gremo in s prodajne police vzamemo, kar mislimo, da potrebujemo. In nismo več pripravljeni čakati na ljudi in jim dovoliti, da počasi rastejo v odnosu do sebe, do drugih in do Boga. Učinkoviti in produktivni morajo biti takoj in v polnosti.
Bog pa ni artikel s prodajne police, ampak je živi Bog. Zato ga ne moremo kupiti, ampak je potrebno potrpežljivo in pozorno čakati, da odnos dozori do te mere, da v resnici postane moj Bog in moje vse.
Nocoj naš Bog, kakor vsak dan, kakor vso dolgo zgodovino, hodi okrog in išče, če bo kje našel odprta vrata. Pomembno je, da ga pozorno čakamo. Pomembno je, da smo „doma“ in da svojih vrat nismo zaprli pred vsemogočimi vsiljivci, ki bi nam utegnili kaliti naš mir in našo samozadovoljnost, našo samozadostnost. Vseeno morajo vrata ostati odprta zanj, ki prihaja.
Prositi moramo tega Boga, naj nam zbistri pogled, da ga bomo znali prepoznati. Prihaja namreč vedno v novi podobi in prepozna ga samo preprosto srce, ki si ni ustvarilo malikov, pod katerimi je pripravljeno spoznati svojega Boga. Za pastirje je bilo znamenje „dete, povito v plenice in položeno v jasli“. Za nas je lahko kdorkoli, ki je lačen bližine, prijazne besede, spoštljivega pogleda, kosa kruha … Bližina, dobre besede, spoštovanje, podeljeni kruh so lahko tiste plenice, s katerimi lahko mi pogrejemo premrla srca in lačne duše naših bratov in sester.
Če bomo na ta način bedeli zaradi Jezusovega prihoda, če bomo pozorni nanj, bo božič sicer izgubil nekaj svoje idiličnosti, v katero ga odevamo v teh prazničnih dneh. Morda bo v njem nekoliko manj lučk in bleščave, za zato veliko več pristnosti. Postavljati bo začel vprašanja, morda celo zelo zahtevna in neprijetna vprašanja, ob katerih se bomo znašli v zadregi. Morda nas bo vprašal, kam so namenjeni naši koraki, ali nas vodijo k drugim ali so morda namenjeni k meni samemu. A ob teh vprašanjih bomo odpirali srca in domove, iskanje odgovorov bo tudi nas usmerilo na pot, na pot srečanja z ljudmi, v katerih nas Jezus prosi, naj poskrbimo zanj, naj bomo pozorni do njega. In šele če bomo na tej poti prišli do drugih, če bomo prišli do srečanja, bomo v resnici tudi prišli do samega sebe, do tistega samega sebe, v katerem je dovolj prostora, da sprejme Boga, ki ga prosi za prenočišče, za prebivališče.
Dragi bratje in sestre, naj ta sveta noč tudi vaša srca usposobi, da bodo mogla slišati angelsko petje, da boste mogli skupaj z angeli peti slavo Bogu na višavah in da boste vsem ljudem na zemlji prinašali mir. Vsem vam voščim, da bi se mogli ustaviti ob svojih notranjih jaslicah in odkriti, da v njih počiva Jezus, varovan in ljubljen. Postali bomo njegovi učenci in v njem bomo, kot pravi papež Frančišek, dosegli zadnji smisel življenja. Amen!
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
