Spoštovani bratje škofje, dragi bratje duhovniki v različnih službah, v katerih služite dobremu Bogu in Božjemu ljudstvu, dragi diakoni, ki pomagate duhovnikom in sodelujete pri življenju občestev, dragi bogoslovci, ki z osebnim prizadevanjem in študijem oblikujete v sebi duhovniško podobo, s katero boste oznanjali Kristusa in mu služili, spoštovane bratje in sestre redovniki, ki nas s svojim življenjem spominjate, da na tem svetu nimamo stalnega bivališča, dragi bratje in sestre kristjani, ki Kristusa prinašata na kraje in ljudem, kamor brez vas nikoli ne bi prišel.
Veliki četrtek nas vsako leto zbere pri krizmeni maši. Duhovniki se Bogu zahvalimo za dar duhovništva, vas pa, dragi bratje in sestre, prosimo za molitev, da bi Božji dar duhovništva mogli živeti v skladu z Božjo voljo in v resnično duhovno korist vsega Božjega ljudstva.
Pri krizmeni maši pa tudi blagoslovimo krstno in bolniško olje ter posvetimo sveto krizmo. S temi olji skozi celotno cerkveno leto krščujemo, posvečujemo in prinašamo tolažbo in oporo tistim, ki so bolni ali se morda poslavljajo od življenja na tem svetu. Povabim vas, da se vsi globoko povežemo v molitvi in prošnji ob blagoslavljanju in posvečevanju svetih olj. Naj nad njimi ne izgovorimo samo blagoslovilnih in posvetilnih besed, naj nad njimi ne izvršimo samo predvidenih gest in dejanj. Blagoslovu in posvetitvi naj se pridružijo tudi naše prošnje k Bogu za vse tiste, ki bodo po teh svetih oljih deležni Božje ljubezni, pa naj po krstu vstopajo v življenje Kristusa, naj jih posvečenje zaznamuje za poslanstvo, ali pa naj se jih po maziljenju Bog dotakne v doživljanju človeške krhkosti. Kakor so v teh oljih, zlasti v sveti krizmi, raztopljene različne dišave, tako naj se dišavam v teh oljih pridružijo tudi molitve vernih kristjanov, da ne bodo zadišala samo po balzamu, miri in nardi, ampak naj zadišijo tudi po vaši veri, vašem zaupanju v Boga in vaši ljubezni do bratov in sester.
Ko Janez v svoje evangeliju spregovori o Jezusovem obisku pri Marti, Mariji in Lazarju šest dni pred veliko nočjo, pove tudi, da je takrat Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, s katerim je Jezusu mazilila noge in mu jih obrisala s svojimi lasmi. Sledi stavek, ki me vedno znova prevzame, ker je neizmerno lep. Evangelist namreč pravi: »Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju« (Jn 12,3).
V hiši v Betaniji je bil maziljen samo Jezus; pravzaprav je Marija samo njegove noge mazilila z dišavnim oljem, pa vendar se je vsa hiša napolnila z vonjem po dišavnem olju. Dragi bratje in sestre. Vsi mi smo bili maziljeni s temi olji, zlasti s krstnim oljem in s sveto krizmo. Najprej pri krstu, potem pa še pri birmi; duhovniki še pri mašniškem posvečenju. In to ne po naših nogah, ampak je bilo s sveto krizmo maziljena naša glava, naše čelo. Nam, duhovnikom, je s sveto krizmo pri mašniškem posvečenju škof s sveto krizmo mazilil naše dlani ob besedah: »Gospod Jezus Kristus, ki ga je Oče mazilil s Svetim Duhom in z močjo, naj te varuje, da boš posvečeval krščansko ljudstvo in daroval Bogu sveto daritev.«
Kakor je vonj olja napolnil hišo v Betaniji, mora naše maziljenje napolnjevati z vonjem po Bogu vsak prostor, kamor pridemo. Kamorkoli namreč pride kristjan, mora z njim priti tudi njegovo maziljenje, njegova oblečenost v Kristusa in njegovo maziljenje s Svetim Duhom; z njim mora vedno priti tudi vonj po Bogu.
Na poseben način moramo Kristusov vonj prinašati v ta svet mi, duhovniki. Kot rečeno, smo bili maziljeni ob duhovniškem posvečenju. Toda ne samo takrat. Maziljeni smo tudi vsakokrat, kot delimo svete zakramente, posebno zakrament svetega krsta. Preden s svojimi rokami s krstnim oljem mazilimo novokrščenca, smo najprej sami deležni delovanja tega olja in tudi za nas veljajo besede molitve: »Svojega Sina si poslal na svet, da bi nas rešil oblasti hudega duha, iztrgal iz teme in prestavil v čudovito luč svojega kraljestva«.
S ponižno hvaležnostjo tedaj lahko začutimo, da nismo praznih rok in sami poslani v svet, kakršen je, da v boju za duše nismo sami, ampak je »ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7). Podobno nas mora opogumiti tudi vsako maziljenje s krizmo, saj lahko besede molitve obrnemo tudi nase: »On te mazili z oljem odrešenja, da ostaneš ud Kristusa duhovnika, preroka in kralja za večno življenje.« Ob tej molitvi nas mora prevzeti globoka hvaležnost za našo krstno in za naše službeno duhovništvo.
Vsaka delitev zakramentov, na poseben način vsako maziljenje s krizmo, bi moralo obnoviti in poglobiti našo vraščenost, našo zakoreninjenost v Kristusovo skrivnostno telo, v Cerkev. S prejemnikom zakramenta bi morali začutiti skrivnostno povezanost, močno duhovno sorodstvo, pravzaprav več kot krvno bratstvo, saj sva po zakramentu skupaj postala eno v Kristusu.
Obenem pa mora vsaka delitev zakramenta tudi poživiti našo zavest odgovornosti. Maziljeni smo namreč bili zato, da bi posvečevali krščansko ljudstvo. In to posvečevanje ne more biti zgolj mehanično opravljanje zakramentalnih dejanj; morda navajeno ali celo naveličano izgovarjanje besed in ponavljanje gest. Ne. Ko svoj prst pomočimo v sveto olje, moramo zavestno vstopiti v sveto dogajanje. Bog je, ki deluje. In vedno znova ga iskreno prosim, naj tudi pri tej delitvi zakramenta najprej deluje na meni, da bom vreden biti njegov služabnik in delivec zakramenta.
In sedaj vas povabim, dragi bratje škofje in duhovniki, da se poglobimo v Božjo besedo, ki nam je bila oznanjena. Prav ta Božja beseda nam bo danes in vedno pomagala, da ne bomo pozabili, k čemu smo poklicani in kaj je naše poslanstvo. Čeprav je bilo o tem že nekaj povedanega, nam moreta Izaijeva beseda in Jezusov zgled iz Nazareta nuditi dragocene spodbude za naše krščansko in duhovniško delovanje. Tudi duhovniške obljube, ki jih bomo danes obnovili, so zajete v teh odlomkih.
Vprašal vas bom, če hočete duhovniško službo v mašniškem redu, kot zvesti sodelavci škofov, pod vodstvom Svetega Duha stalno opravljati in tako voditi Božje ljudstvo?
To vprašanje postavi vse naše duhovniško služenje v prava razmerja, v pravo luč. Ne duhovnik in ne škof v svojem delovanju nista zasebnika. Župnija ni moje podjetje, v katerem moram ustvarjati dobiček, morda presežek dohodkov nad izdatki, v katerem mora biti število krstov večje od pogrebov. In kadar se začnejo te številke obračati drugače, je pod vprašaj postavljeno moje duhovništvo, moja uspešnost. A nihče izmed nas ni poslan na svoje mesto, da bi bil uspešen, ampak da bi v sodelovanju s škofom in pod vodstvom Svetega Duha vodil Božje ljudstvo. Žal nas je strah, da bi v resnici postali učenci in služabniki Kristusa, ki je svet odrešil s svojo »ljubeznijo do konca«, ne s svojo uspešnostjo.
Sledilo bo vprašanje, ali hočete Kristusove skrivnosti v Božjo slavo in v posvečenje krščanskega ljudstva po izročilu Cerkve pobožno in zvesto obhajati? Ko pridem k oltarju, ko delim zakramente, se moram ponižno pomakniti v ozadje – gre namreč za Kristusove skrivnosti, za Božjo slavo in za posvečenje krščanskega ljudstva; ne za uveljavljanje mojih sposobnosti in ustvarjalnosti. Izredno zahtevna zadeva; zahteva ponižnost.
In končno, ali hočete službo besede z oznanjevanjem evangelija in razlaganjem katoliške vere vredno in modro opravljati, se z velikim duhovnikom Kristusom, ki je za nas sam sebe daroval Očetu kot čisto daritev, vedno bolj združevati in z njim tudi sebe darovati Bogu za zveličanje ljudi? Včasih bi se nam zdelo bolj pametno, če bi stvari predstavili malo drugače, ljudem bolj razumljivo, pa tudi za nas same bolj sprejemljivo. Ljudje danes ne marajo slišati zahtevnih besed. Vendar smo obljubili, da bomo oznanjali evangelij, razlagali katoliško vero in se vedno bolj združevali s Kristusom.
Zato vas, dragi verniki, iskreno prosim, da molite za nas, za svoje duhovnike. Naj Gospod Bog obilno razliva na nas svoje darove, da bomo zvesti služabniki Kristusa, velikega duhovnika, in da vas bomo vodili k njemu, ki je vir zveličanja.
Marija, Mati duhovnikov, podaj nam svojo roko, da bomo po poteh in stranpoteh tega življenja skupaj z Božjim ljudstvom prišli k tvojemu Sinu in našemu bratu Jezusu, ki živi in kraljuje vekomaj. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
