Spoštovani bratje škofje, spoštovani arhidiakoni in dekani, dragi bratje duhovniki, dragi diakoni, spoštovane sestre redovnice in redovniki, dragi bogoslovci, dragi bratje in sestre.

Tik pred začetkom velikonočnega tridnevja, ko bomo z našim Gospodom Jezusom Kristusom doživljali dramo odrešenja, našega odrešenja in skupaj z njim stopali po poti trpljenja, smrti in vstajenja, nas Cerkev vabi, da pri krizmeni maši poglobimo in utrdimo svoje duhovništvo in naše duhovniško bratstvo, obenem pa tudi, da blagoslovimo in posvetimo sveta olja, s katerimi bomo preko celega leta posvečevali Božje ljudstvo z zakramenti krsta, birme, duhovniškega posvečenja in bolniškega maziljenja. Zato naj ta sveta maša objame tudi vse tiste duhovnike, ki se krizmene maše niso mogli udeležiti, pa tudi vse tiste, ki bodo maziljeni s svetimi olji, ki jih bomo posvetili in blagoslovili med to daritvijo

Veliki četrtek je praznik našega duhovništva. Dragi duhovniki. Zahvaljujem se vam, da dar duhovništva živite. Da to ni ostal dogodek, srečanje s Kristusom v preteklosti, ampak da živite z njim vsak dan in mu vsak dan služite. Prepričan sem, da ljudje vidijo vaše delo, vašo predanost, čeprav morda tega ne znajo vedno prav pokazati. Tudi v imenu tistih, ki so vam zaupani, se vam danes zahvaljujem. 

Kaj pomeni biti duhovnik? Kaj pomeni „biti duhovnik Jezusa Kristusa“? Zaslužni papež Benedikt XVI. je na to vprašanje odgovoril z besedami iz naše druge evharistične molitve. V njej je jedro našega duhovništva povzeto z besedami iz Pete Mojzesove knjige, ki levitsko duhovništvo povzema z dvema držama: stati pred Gospodom in mu služiti. V naši drugi evharistični molitvi je sicer rečeno, da smemo biti pred teboj in ti služiti, vendar duhovnik stoji pred Gospodom in mu služi.

Glede na to, da to besedo zdaj najdemo v sveti maši neposredno po posvetilnih besedah, stati pred Gospodom, ki je tukaj navzoč, ki je pred nami, označuje evharistijo kot središče duhovnikovega življenja. Jezusova resnična navzočnost pod podobama kruha in vina, po kateri uresničuje svojo obljubo, da bo s svojimi vse dni, do konca sveta, je središče, v katerem in iz katerega duhovnik živi svoje duhovniško življenje. Pred tem Gospodom stoji in mu služi.

Kaj pravzaprav pomeni stati pred Gospodom? Kako to duhovniško držo uresničujemo? 

Duhovnik je nekdo, ki bedi. Biti mora na straži pred pretečimi silami zla. Svet mora ohranjati buden za Boga. Biti mora nekdo, ki stoji: vzravnano pred tokovi časa. Vzravnano pred resnico. Vzravnan v zavzemanju za dobro. Stati pred Gospodom mora biti globoko v sebi vedno tudi prevzemanje skrbi za ljudi pred Gospodom, kakor je Gospod prevzel skrb za vse nas pred Očetom. In obenem mora biti tudi prevzemanje odgovornosti zanj, za Kristusa, za Njegovo besedo, za njegovo resnico, za njegovo ljubezen. Duhovnik mora biti pokončen, neustrašen, pripravljen sprejeti celo zasramovanje, kakor poročajo Apostolska dela: bili so »veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena« (Apd 5,41).

Vem, da je težko biti vesel, ko si v preizkušnji. Vem, da je težko stati pred Bogom za ljudstvo, ko imaš občutek, da si glas vpijočega v puščavi, ko se glas oznanila počasi izgublja med vedno manjšim občestvom in te začne od zaradi tega od znotraj najedati dvom o samem sebi, o svojem duhovništvu, o smislu vsakega prizadevanja.

Da bi lahko v resnici stali pred Gospodom in mu služili, moramo z vsakim dnem duhovništva bolj jasno spoznavati, da nismo marketinška ustanova, ki mora prepričati ljudi, kaj vse potrebujejo, da bodo srečni. Krščanstvo in znotraj njega tudi duhovništvo ni prepričevanje, ampak je ponudba Jezusa Kristusa, ponudba njegovega evangelija, ponudba smisla in prihodnosti. Čudovito je to povedala Bernardka Soubirous – štirinajstletno dekletce, ki ni znalo ne brati ne pisati, ki še ni bila pri prvi spovedi in ne pri prvem obhajilu. Ko so se začela prikazanja, sta ji ostro nasprotovali tako svetna oblast kot tudi krajevni župnik. Da bi preprečili ljudem dostop do votline, so postavili visoke ograje, z Bernardko pa se je veliko ukvarjala policija. Nekega popoldneva jo je komisar Jacomet posebno ostro zasliševal, da bi priznala, da si je videnje izmislila. Nazadnje je Bernardka rekla: »Gospod, saj moja naloga ni, da vas prepričam, moja naloga je, da vam povem.«

Dragi bratje duhovniki. Tudi nas Kristus ni poklical, da bi ljudi prepričali, naj sprejmejo njega in naj sprejmejo nas, kot njegove duhovnike. Ne. Dokler v sebi nosimo skušnjavo, da moramo biti prepričljivi, toliko časa smo vedno znova žrtve razočaranja nad ljudmi in nad seboj: nad ljudmi, ker gredo naprej, kot da niso nič slišali, nad seboj pa, ker začnemo verjeti, da ne znamo povedati na pravi način, s pravimi besedami.

Naša naloga je, da pripovedujemo, da je Jezus Odrešenik, ki je zaradi nas in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes, ki je trpel zaradi nas in zaradi naših grehov, ki je umrl in bil v grob položen in je tretji dan vstal.

Seveda pa je vsako pripovedovanje veliko več kot zgolj nizanje besed z določeno vsebino, pa naj bodo besede še tako izbrane in vsebina še tako vzvišena. Vsi smo v svojem življenju srečali ljudi, ki znajo pripovedovati. Oni sami postanejo zgodba, oni sami postanejo pripoved. Pravzaprav je poslušanje zgolj del zgodbe, ki nam jo posredujejo. Pripoved so oni sami, ne njihove besede.

To velja tudi za nas, dragi bratje. Mislim, da se vedno bolj potrjujejo besede sv. Pavla VI., da »današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje. Če pa že posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci!«

Tako se mora tudi v našem življenju uresničevati načelo Janeza Krstnika, ki pravi: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30), da bomo mogli doživeti izkustvo apostola Pavla: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20).

Kako nagovarjati človeka današnjega časa, za katerega se zdi, da Boga ne potrebuje; da povsem dobro shaja brez njega. Vsaj v našem zahodnem svetu. Zaslužni papež Benedikt XVI. pravi: »Po mojem mnenju še vedno obstaja potreba po milosti in usmiljenju. Zame je »znamenje časov«, da ideja o Božjem usmiljenju postaja vedno bolj središčna in prevladujoča … Papež Frančišek je popolnoma na tej liniji. Njegova pastoralna dejavnost se izraža ravno v tem, da stalno govori o Božjem usmiljenju. Usmiljenje nas giblje k Bogu, medtem ko nas pravičnost straši pred njegovim obličjem.«

Po mnenju papeža Benedikta današnji človek pod patino samozavesti skriva globoko zavedanje svojih ran in nevrednosti pred Bogom. Čaka na usmiljenje. Zato ni naključje, da je prilika o usmiljenem Samarijanu tako privlačna za sodobnike. Ker vsi pričakujemo, da nam bo Samarijan prišel pomagat, da se bo ustavil, da se bo sklonil k nam in poskrbel za nas. Konec koncev vsi vemo, da potrebujemo Božje usmiljenje. Zato moramo duhovniki biti služabniki usmiljenega Boga. Tistega, ki prinaša blagovest ubogim, ki jetnikom oznanja prostost, ki slepim vrača vid, ki naznanja leto, ki je ljubo Gospodu.

Dragi bratje, zato smo bili maziljeni. In zato smo maziljeni tudi pri deljenju zakramentov z olji, ki jih bomo blagoslovili in posvetili. Naj se Gospod vedno najprej dotakne nas, da se bo potem po našem deljenju zakramentov dotaknil vernikov.

Vas pa, dragi bratje in sestre verniki, prosim, da tudi vi z molitvijo spremljate svoje duhovnike in se sklanjate k njim v usmiljenju. Molite tudi za nove duhovne poklice in za našo stanovitnost. 

Naj se po zvestobi vseh nas vedno znova uresničuje Jezusova beseda s konca evangeljskega odlomka: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

Mati Marija. Svojega Sina in našega Odrešenika si spremljala na njegovi poti razodevanja usmiljenega Boga. Hodi tudi z nami po poti našega duhovništva, da bomo tudi mi spoznali, kako velik je naš Bog v usmiljenju. Marija, Mati duhovnikov, prosi za nas. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit